Revija Ognjisce April 2000

Po hudi stiski sem se odločila, da vam napišem pismo. Sem vaša redna bralka in kristjanka. Zato me tare obup nad možem, ki je na pepelnično sredo jedel meso, prav tako najin sin, ki sta delala pri neverni družini in so jim za kosilo postregli piščančje meso. Ne bi me toliko bolelo, če bi se spozabila. Saj smo bili vsi v nedeljo pri maši. Moj mož je vsako nedeljo, tako kot tudi jaz, vsako nedeljo pri obhajilu. Vendar sem zjutraj, ko so hčerke odhajale v šolo, vse opozorila, da je post.

V dolgih letih zakona nisem bila samo mati otrok, prijela sem za vsa gospodinjska dela v hiši in na vrtu, za vsa kmečka dela v štali in na njivi. Pri gradnji hiše sem naredila vso malto in beton, podala zidarjem v roke vse kvadre in opeko... Če sem pa želela, da je štala ali hiša pobeljena, pa sem morala sama. Pozneje so mi pomagali otroci. Bila sem tudi zaposlena. Tako sem dostikrat delala ponoči v službi, podnevi pa doma. Sedaj mi pa reče: "Zakaj pa si!"

Sem na robu obupa. Premišljevala sem že, da se ločim, pa me hčerke prosijo, naj jim ne delam sramote. Toda jaz sem tako živčna in samo jočem. Mož se je spreobrnil po ljudeh, ki so na videz boljši kot mi kristjani, pa ne hodijo k maši.

Celotna vsebina rubrike

Pogovor o

Ena od pridobitev slovenske demokracije in samostojnosti so tudi zasebne šole. V devetdesetih letih so postopoma druga za drugo pričele delovati salezjanska gimnazija Želimlje, Škofijska gimnazija Vipava, Škofijska klasična gimnazija Ljubljana Šentvid in Škofijska gimnazija A. M. Slomška Maribor. Vse gimnazije se trudijo svojim dijakom nuditi čim boljše možnosti za izobraževanje in vzgojo. S tem so povezani tudi številni stroški, ki jih nekatere družine same ne zmorejo. Doslej je vsaka gimnazija za pomoč svojim dijakom skrbela zgolj sama. V skupni želji, omogočiti šolanje vsem dijakom, ki se želijo izobraževati na zasebnih gimnazijah, pa so vse škofije, katoliške gimnazije in druge cerkvene in Cerkvi bližnje ustanove združile svoje moči v Slomškovo ustanovo. O njej nam bo več povedal njen predsednik dr. Ivan Štuhec.

Ime Slomškova ustanova nepoznavalcu malo pove. Lahko razložiš, kaj je njen namen?

Slomškova ustanova se je rodila v lanskem septembru, pred papeževim obiskom in pred razglasitvijo Slomška za blaženega. Ustanovile so jo vse slovenske škofije, vse tri Mohorjeve družbe, Sistemi Krekove banke in Krekove družbe, Radio Ognjišče in Tiskovno društvo Ognjišče. V začetnem obdobju svojega delovanja bo podpirala socialno šibkejše družine, katerih otroci so dijaki cerkvenih gimnazij. V prihodnje si želimo, da bi mogli podpirati družine tudi drugih dijakov ali razpisati kakšno štipendijo za študente ali podpirali kakšno njihovo raziskovalno dejavnost. Odvisno je od tega, koliko sredstev se bo v Slomškovi ustanovi v naslednjih letih zbralo. Njen namen je podpirati dijake in pozneje študente iz socialno šibkih družin, ki so nadarjeni ter potrebujejo pomoč za študij.

Priloga

Pasijonske igre - Pot odrešenja

Ko ljudje še niso znali brati in pisati, so razumeli le govorico podob v cerkvah, ki so prikazovale svetopisemske dogodke, zato so jih imenovali "biblia pauperum" (Sveto pismo ubogih), in govorico kretenj pri bogoslužju, ki je bilo v latinščini.

Versko oznanilo so skušale ljudem bolj približati duhovne igre, ki so se najraje ukvarjale z osrednjim dogodkom zgodovine odrešenja: z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Pravimo jim pasijonske igre ali tudi procesije, ker so predstave potekale v sprevodu. Pri nas je bil najbolj znan Škofjeloški pasijon, ki so ga na pobudo loškega glavarja Antona Erkerja pripravili kapucini leta 1721. Besedilo, ki ga je po neki nemški predlogi priredil o. Romuald Marušič, je prvo ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini (nad 1000 verzov). V trinajstih "podobah" je prikazana zgodovina greha in njegova hudobija ter veličina Kristusove žrtve za vse človeštvo. Škofjeloški pasijon predstavljamo ob slikah z lanske (1999) uprizoritve; ob koncu pa še troje pasijonskih iger, ki se držijo poročil evangelistov. V Škofji Loki bo Pasijon tudi letos pred veliko nočjo.

Glasba

California

"Kot glasbenik ne smeš iskati le slave in delati kar tako; imeti moraš nekaj, kar lahko poveš poslušalcem." To mi je dejal mladi glasbenik Matjaž Zupan. Večini je znan kot pevec skupine California in avtor mnogih uspešnic. Z Matjažem sva se dobila ob tortici in soku in najprej mi je povedal, da je Ognjišče prebiral, ko je bil mlajši, pri starih starših, že nekaj časa pa ga ni vzel v roke. Sam sem dodal, da bo to številko prav gotovo prelistal in v njej poiskal ta prispevek v katerem predstavlja svoje delo in razmišljanje ob deseti obletnici delovanja ansambla California.

Celotna vsebina rubrike

Film

Ivana Orleanska

Preprosto dekle Ivana je bila rojena leta 1412 v času stoletne vojne med Anglijo in Francijo. V času njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem. S trinajstimi leti zasliši glas, ki jo opominja k zglednemu življenju, pozneje pa ji vse pogosteje govori, naj osvobodi Francijo Angležev. Pojavi se na dvoru pred kraljem Karlom VII in mu pove, da je poklicana, da osvobodi Francijo ter da ga popelje v Reims, kjer bo kronan za francoskega kralja. Z vojsko je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila srednjo in vzhodno Francijo in 17. julija 1429 je spremljala kralja v Reims na kronanje.

Skromna mlada devica ni zase iskala ničesar, ni pa hotela odnehati, dokler Francija ne bo svobodna. Vrnila se je na bojišče in dosegla nekaj uspehov. Zajamejo jo Angleži in jo postavijo pred sodni zbor. Škof Peter Cauchon, ki ga je francoska vojska pregnala k Angležem, se Francozom maščuje, da obsodi Ivano. 30. maja (takrat obhajamo tudi njen god) 1431 so jo zažgali na grmadi, pod obtožbo čarovništva. Že 25 let po tej smrti je Cerkev uradno ugotovila, da so njeni sodniki nastopili krivično. Pred 75 leti pa je bila Ivana razglašena za svetnico.

Celotna vsebina rubrike

Razgledi za dušo

Sv. Marko v Spodnjih Danjah (871 m)

"Vasica nosi v sebi lepoto, svetlobo jutra, tišino noči. Vasica nosi v sebi ljubezen, pesem, veselje otroških oči! Vasica nosi v sebi zvestobo do hiše domače in rodne prsti! Pridi popotnik, postoj, se naužij!" Tako nas vabi Groharjeva Sorica, po vzpetinah in grapah razloženo naselje, ki spada med posebno slikovite slovenske kraje.

Nad Zgornjo Sorico, za dolgo serpentino nas pot pelje do zaselkov na prisojnih pobočjih pod Ratitovcem (Zgornje Danje, Zabrdo, Ravne, Torka), še prej pa se ustavimo v Spodnjih Danjah - gručastemu naselju na skrajnem severozahodu Škofjeloškega hribovja, ki stoji na pomolu nad Danjarsko grapo pod Ratitovcem. Na koncu pomola, nekaj sto metrov iz vasi, stoji na samem slikovita cerkvica sv. Marka. Graditelji te cerkve so želeli, da bi postala božja pot. Leto graditve ni znano, po ustnem izročilu pa naj bi bila zgrajena prej kot v 17. stoletju, torej prej kot župnijska cerkev v Sorici. Ima čebulast zvonik in grbasto streho. Freske na stropu so delo slikarja Ogrina. Sedanji križev pot je dobil podobo leta 1864. Te slike so tiskane na star papir, pod vsako pa je napis v francoskem, italijanskem in nemškem jeziku. Manjka pa 8. postaja, ki so jo v času 2. svet. vojne odnesli na razstavo umetniških slik v Kranj, nihče pa je ni več vrnil.

Pogled na zidane kozolce, obdelana polja in bližnje vrhove nas bo napolnil z lepoto, mirom in novo močjo.

Potopis

Ankara in Hatuša

Nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne je zavezniška vojska antante zasedla Carigrad. Turčija je bila na kolenih in vse je kazalo, da bo postala plen velesil, ki si jo bodo razdelile. A temu se je v osrčju anatolske planote uprl general, ki je zbral prostovoljce in začel osvobodilno vojno. Generalu je bilo ime Mustafa Kemal Paša.

Dve leti kasneje se je v neki stari šoli podeželskega mesteca zbrala turška narodna skupščina. Mestece je postalo znano vsemu svetu: Ankara. Poslanci so odrekli poslušnost antantnim zasedbenih silam in - sultanu. Turki so prvi zahtevali popravke versajskega miru. Vojska pod poveljstvom Kemala Paše je zmagovala v bojih z Grki in nad Armenci uprizorila genocid. Leta 1922 so osvobodili Carigrad in narodna skupščina je za glavno mesto nove turške republike izbrala Ankaro. Glavno mesto je bilo simbol sprememb: kakor je Turčija postajala vse bolj evropska država, tako se je Ankara spreminjala v moderno metropolo. Prvi predsednik in ustanovitelj moderne republike Kemal Paša je dobil vzdevek, katerega pomen je razumljiv tudi nam: Atatürk (oče Turčije).

Gost meseca

Vse je že zapisano v Svetem pismu

pisatelj Marjan Tomšič

V mišljenju običajnega človeka so pisatelji, kot sploh vsi umetniki, nekoliko čudni. A so umetniki ljudje kot mi. Kot ljudje se srečujejo s problemi, le da jih vidijo in doživljajo z večjo občutljivostjo in jih zaradi tega lahko na umetniški način tudi upodobijo. O tem se boste lahko prepričali tudi v pogovoru s pisateljem Marjanom Tomšičem, ki je dobršen del svojega pisanja namenil Istri. V teh delih predvsem pa v tistih, ki so izšla v zadnjem obdobju, se kaže tudi njegovo duhovno iskanje.

Celotna vsebina rubrike

Utrip ta hip

Hej, tudi mi obstajamo!

Mariborska Škofijska gimnazija je odprla svoja vrata pred tremi leti, ko je vendarle dobila v najem prostore srednje kovinarske šole. Toda ti prostori so že davno premajhni. Najem je bil le začasna rešitev, saj mariborska škofija (že sedem let) zaman čaka na vrnitev svojih stavb, ki jih je komunistična oblast po vojni odvzela. Škarje in platno ima v rokah Ministrstvo za šolstvo in šport, ki je zaradi tega podpisalo s škofijo sporazum, da bodo v pol leta uredili vrnitev stavb, s katerimi upravlja imenovano ministrstvo, ali pa predlagali zamenjavo. Pogodba je bila zelo lepo sprejeta, saj je kazalo, da je šolskemu ministrstvu veliko do tega, da omogočijo delovanje škofijske gimnazije. A očitno so državni oblastniki pri podpisu držali figo v žepu.

Že četrto leto teče, kar je bil sporazum, ki naj bi oblikoval osnutek poravnave v roku šestih mesecev, podpisan s strani mariborskega škofa Franca Krambergerja in takratnega šolskega ministra Slavka Gabra. Prostorska stiska je že taka, da nimajo več niti dovolj šolskih miz za vse učence. Vodstvo šole in predstavniki staršev nenehno prosijo in zahtevajo izpolnitev podpisanega dogovora, a zgodilo se ni praktično nič. Še več, od ministrstva dobivajo odgovore, da oni niso odgovorni za konkretno reševanje zadev. Da bo ironija še večja, je pod to izjavo podpisana ista oseba, ki je v imenu ministra podpisala dogovor!

Očitno je nekaj: slovenska vlada tudi v volilnem letu ne kaže nobenega zanimanja, da bi izpolnila svoje obljube. Dijaki pa se še naprej učijo s knjigami na kolenih.

Obletnica meseca

Stanko Cajnkar

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, sedanji beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč "vprežen" v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus." Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.

Poleg Cajnkarjevega leposlovnega ustvarjanja je treba posebej omeniti njegove religiozne spise. "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici. Po prvih stikih s Finžgarjem je Mohorjeva na njegovo pobudo ustanovila religiozno zbirko z naslovom Studenci žive vode in kot prva je v tej novi zbirki izšla Cajnkarjeva knjiga razmišljanj Luč sveti v temi (1937). V njej na kramljajoč način, dobrohotno in obzirno, podaja verske resnice. V sodobnem človeku odkriva ne ateista, marveč iskalca Boga in ga skuša razumeti. V isti zbirki je izšla tudi njegova knjiga Očenaš (1940) z izvirnimi razmišljanji o Gospodovi molitvi. Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Mariibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisemskih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil.

Slike govorijo

Božja mati Marija je najtesneje povezana z Jezusom, posebej še v njegovem odrešilnem trpljenju, zato jo častimo kot "Marijo sedem žalosti". Njeno srce je prebodlo sedmero mečev, ki pomenijo njenih sedem žalosti. Te so: Simeonova prerokba, ko je vzel v naročje osem dni starega Jezusa; beg v Egipt pred morilskim Herodom; tretja žalost je ranila njeno srce, ko se je dvanajstletni Jezus "izgubil" v templju; četrta, ko je srečala Sina, obloženega s križem; peta, ko je videla Jezusa, pribitega na križ; šesta, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje, in sedma, ko so Jezusa položili v grob. Spomin Žalostne Matere Božje je bil do leta 1960 na cvetni petek, zdaj pa je še 15. septembra.

Preizkušani

Invalid za invalide

"Ker sem sam invalid, poznam njihove potrebe," poudarja Jože Kovačec, ki vodi invalidsko podjetje REHA za servisne storitve. Jožeta so mi predstavili kot človeka, ki popravlja invalidske vozičke, zato si ga niti malo nisem predstavljal kot pravega podjetnika. Čeprav invalid, je Jože v nekaj letih ustvaril podjetje, ki bi na zunaj lahko konkuriralo vsakemu drugemu a le z eno razliko: od 18 zaposlenih je kar 9 (polovica) invalidov.

Preizkušnje in nesreče mnoge ljudi vržejo iz tira in spravijo v obup. Z Jožetom Kovačecem se je zgodilo ravno nasprotno. Morda se je njegova " podjetniška kariera" začela že v otroštvu, ko je kot invalidni otrok obiskoval običajno osnovno šolo. Do nje se je moral voziti s posebnim vozičkom, pri katerem je pedala gonil z rokami. Le sneg in res slabo vreme sta ga prisilila, da je kljub svoji vztrajnosti ostal pri znancih v Gorišnici in se ni vozil od doma.

Pot ga je nato zanesla v srednjo šolo za invalidsko mladino v Kamnik. Še dobro se spominja, da se je želel izučiti za RTV mehanika, pa so ga kar dali v urarsko delavnico, kajti razred za RTV mehanike je bil že poln. Bil je sošolec s Tonetom Planinškom, voditeljem oddaje za invalide na Radiu Ognjišče. Njegovo samozavest so tudi dvignile besede, ki mu jih je ob nastopu prve službe izrekel direktor: "Zame ste vi kot vsak drugi delavec. Ko ste za strojem, ste enaki drugim. Invalid ste šele, ko greste od stroja." Jožetu je to dalo misliti: V mnogih stvareh sem sposoben toliko kot drugi. In to je v življenju velikokrat dokazal.

Pričevanje

Carlo Carretto

"Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!"

"Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se čutim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje," je pripovedoval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: "Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!"

SKRIVNOST BOGA - Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skrivnost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.

GREŠNO SRCE - Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.

ISKRENO ISKANJE - Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: "Iščem Boga, pa ga ne najdem!" Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in... zagledal ga boš!

potop04.jpg (15162 bytes)