Slovensko srbski pisatelj
Pavle Rak

Sporočilo božičnega praznika je mir, ki so ga ob Kristusovem rojstvu v Betlehemu oznanjali angeli. Toda ob velikem jubileju, 2000-letnici Jezusovega rojstva, moramo žalostno ugotoviti, da krščanske Cerkve v zgodovini niso vedno delale za mir med narodi. Naš sobesednik Pavle Rak, dober poznavalec raznih krščanskih Cerkva bo spregovoril o manj znanem prizadevanju kristjanov (različnih tradicij) za mir in razumevanje.

• V Beogradu ste študirali filozofijo. Bili ste bili skrajni levičar in imeli ste težave s takratnimi oblastmi. Kako ste se začeli bližati krščanstvu, ki vam je bilo kot mlademu človeku tuje?

Blizu mu ni bil tudi nihče od mojih znancev in sošolcev, saj nobeden ni bil veren. Nagibal sem se k anarhiji. Prve stike s kristjani sem navezal pravzaprav v Sloveniji. Kot študent sem se preživljal s prevajanjem iz slovenščine v srbščino. Prevajal sem Tarasa Kermaunerja, ki takrat sicer še ni bil kristjan, a je bila krščanska tematika dokaj navzoča v njegovih besedilih. Nekajkrat me je opozoril na mesta, ki sem jih "nerodno" prevedel, kajti nisem poznal krščanskega izrazoslovja. To je v meni vzbudilo željo, da se seznanim s krščanstvom. Močno se mi je tudi vtisnilo v spomin študentsko zborovanje v Ljubljani, kjer smo poskušali napisati protest proti zaprtju šestih študentov. Oblikovanje protestnega besedila se je dolgo zavleklo. Skušal sem pomagati in sem predlagal stavek: "Protestiramo, da socialistične oblasti v Jugoslaviji zapirajo levičarske študente." In takrat se je v dvorani zaslišal glas: "Kaj pa mi, ki smo kristjani, a nas lahko zapirajo, kakor hočejo!" To mi je dalo misliti. Resen stik s krščanstvom predstavlja leto 1976, ko sem diplomiral in sem si privoščil potovanje v Grčijo. Šel sem na Atos in nesel pismo za nekega meniha, brata našega soseda. Ta menih se je z menoj pogovarjal tri dni. Zame je bilo to nekaj presenetljivega. Padel je predsodek, da se krščanstva oprijemajo samo šibki ljudje, kajti pred mano je bila močna osebnost. Iz pogovorov z njim pa sem začutil notranje veselje. Seveda takrat še nisem bil pripravljen vstopiti v Cerkev, je pa to srečanje razbilo predsodek do Cerkve.

• "Razumljivo je, da so ga preganjali; naslednjih deset let je živel v sporu z neostalinistično oblastjo," piše o vas Kermauner. Tudi zato ste se preselili v Pariz. Vas je selitev približala krščanstvu?

V Parizu sem bil nekakšen emigrant. Stanoval sem blizu srbske cerkve. Srečal sem nekatere ljudi, ki so bili zelo dobri in odprti. Sklepal sem, da je to posledica njihove vere. Veliko jih je študiralo na Ruskem pravoslavnem inštitutu. Tam sem spoznal tudi svojo bodočo ženo, Tatjano Goričevo, znano rusko disidentko.

• Tatjana je bila v osemdesetih letih zelo popularna v zahodni Evropi. Večkrat ste dejali, da vam je Tatjana približala krščanstvo. Kako sta se srečala?

Prvič sva se srečala pri bogoslužju v ruski cerkvi. Blizu mene je stala visoka ženska, ki je molila na drugačen način kot drugi. Ob vsaki prošnji se je sklonila do tal. Pozneje sem ugotovil, da tako molijo Rusi, a ne emigranti. Na shodu je tudi govorila o svoji spreobrnitvi, zame pa je ta večer pomemben, ker sva se "našla" kot filozofa in disidenta. Skupaj sva potem študirala na institutu sv. Sergija. Tatjana izhaja iz intelektualne srenje v Peterburgu, ki se je izredno resno ukvarjala s kulturo. Tega pri nas nisem opazil. Levičarska miselnost je celo z nekim prezirom gledala na klasično kulturo. Pri njih me je presenetilo resno ukvarjanje s kulturo, saj smo se pri nas ukvarjali predvsem s politiko. To resnost so kazali tudi v svojem krščanskem življenju, ki so ga izredno globoko živeli.

• Tatjana vam je približala Rusijo. Začela sta izdajati revijo. Zakaj?

Začela sva izdajati revijo Beseda, ki v ruščini pomeni predvsem pogovor, dialog. Šlo je za dialog med rusko kulturo na Zahodu, kjer je živelo več milijonov Rusov in so gojili neko duhovno kulturo, ter rusko kulturo v Rusiji, ki je te elemente šele začela znova iskati. Jaz sem skrbel za stike med uredništvom, ki je v Parizu, in med ljudmi, ki so pošiljali prispevke iz Rusije. Zato sem začel tja pogosto potovati. Mislim, da to intelektualno delo ni najvažnejši vidik bližanja krščanstvu. Pomembnejše je redno molitveno in zakramentalno življenje.

• Kdaj ste prvič potovali v takratno Sovjetsko zvezo? Ali so vas ob prvih obiskih nadzirali ali policijsko zasledovali?

V Sovjetsko zvezo sem prvič potoval leta 1982. Seveda sem se bal, kajti imel sem podobne predstave kot jih omenjate vi: da nas povsod opazuje budno oko policije, da se ljudje strašno bojijo, da nas bodo šli sosedje prijavit… Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega. Pozno zvečer sem prišel k sedanjemu prijatelju, pesniku Krivuljinu, takrat edinemu človeku, ki sem ga poznal. Še pozneje pa so začeli prihajati drugi njegovi prijatelji, kajti ponoči so živeli svoje kulturno življenje. Vsakdo je s seboj prinesel kakšno umetniško besedilo ali pa izvod njihovih samoizdatskih revij. Imele so od 200 do 300 strani, gosto so bile pretipkane na slabem papirju in če je bil to še šesta ali celo sedma kopija, je bila komaj berljiva. Bile so "zdelane", saj so šle prej skozi mnogo rok. Tisti večer se je začel s pogovorom in z branjem, ki je trajalo dolgo v noč. Doživel sem popolnoma sproščeno družbo. Mislil sem, da je tak večer nekaj izjemnega. Pa je bilo naslednjo noč enako. Res pa je, da sem prva potovanja lahko opravil samo pod okriljem turističnih agencij.

• Kako ste se srečali s pravoslavno Cerkvijo?

Šel sem tudi v cerkve. Takrat je bil za cel Peterburg, ki je pet milijonsko mesto, odprtih komaj dvajset cerkva. Cerkve so bile nabite. V njih so bile tri, celo štiri maše, ki trajajo po kakšni dve uri. Tem sledijo še prošnje in vse skupaj je trajalo kakšne tri ure. Videl sem izredno pobožnost ljudi in kadar se je le dalo, so se sklanjali do tal. Ker so bile cerkve tako nabite, da je to le nekaterim uspelo.

• Na vas je ruska duhovnost naredila velik vtis. Toda ali ni izredno svetobežna, elitna, da jo živi le peščica ljudi, množice pa živijo krščanstvu oddaljeno?

K bogoslužjem je hodilo kakšnih 4-5 % prebivalstva. Marsikdo bo rekel, da je to izredno malo. Toda približno toliko se ga udeležuje tudi v Parizu. Vendar je drža ljudi pri maši zelo različna. Po menjavi političnega sistema se je v Rusiji odprlo veliko cerkva, zato ni več take gneče pri bogoslužju. Opažamo pa počasno rast vernikov. Je tudi čedalje več duhovnikov, ki lahko razlagajo ljudem pravi pomen bogoslužja, tako da nimajo do njega samo čustvenega odnosa. Dragoceno je, da se je " intelektualna raven" verskega življenja dvignila, ohranil pa se je emotivni, čustveni naboj. Ostaja pa vprašanje, kako to lahko živijo v vsakdanjem življenju, ki je za večino Rusov izredno težko. Ljudje so zelo revni in se ukvarjajo s problemom preživetja in veliko ljudi misli, da za jim "vzvišene" stvari ne ostane ne energije ne volje.

• Ali ni stik z Zahodom Ruse vrgel v potrošništvo, v hlastanje po materialnih dobrinah?

Določene plasti prebivalstva so se "dotaknile" zahodne potrošnišniške družbe, večina ljudi pa te možnosti sploh ni imela. Po padcu komunizma so bili Rusi navdušeni nad Zahodom, kajti to navdušenje se je mešalo z upanjem, da bo tudi njim dostopen zahodni standard. Ko pa so spoznali, da iz vsega tega ne bo nič in da je pri tem delno kriv tudi Zahod, je sledilo veliko razočaranje. Danes imajo v Rusiji koristi tisti ljudje, ki so na oblasti ali so povezani z oblastniki (t. i. mafije) ter zahodni poslovneži. Dobiček se kuje zlasti z izvozom redkih kovin ali mineralov in nafte. Zahodne korporacije dajejo veliko denarja za podkupnine, vendar ta denar obleži kje na Zahodu in preprosti Rusi nimajo od tega nič. Zavedajo pa se, da se to dogaja z neko sokrivdo Zahoda. Sami ne vidijo od zahodne potrošniške družbe nobene koristi, zato je današnje mišljenje večinoma protizahodno.

• Vaše življenje je razpeto med Parizom, Rusijo, Slovenijo, Atosom in seveda različnimi obiski v Beogradu, s katerim je povezanih veliko vaših spominov. Pred kratkim ste se vrnili iz Srbije. Oprostite klasičnemu vprašanju: vloga Srbske pravoslavne cerkve pri vojnah na Balkanu? Poleg stereotipne podobe o njeni negativni vpletenosti poznate tudi svetle izjeme.

Res je, da je nekatere cerkvene ljudi Milošević očaral. Upali so, da bo on rešil srbski nacionalni problem, ki objektivno obstaja, o čemer ni dvoma. Milošević je predlagal neko rešitev, ki je bila sicer neumna, a za ljudi prepričljiva. Vojaška moč je govorila njemu v prid. Pozneje se je izkazalo, da srbskega nacionalnega problema ni mogoče preprosto rešiti z orožjem. Tako so se zopet nekateri visoki cerkveni dostojanstvenik streznili in gledajo na Miloševića čisto drugače. Na Kosovu pravoslavna Cerkev že nekaj let izrečno nasprotuje Miloševićevi politiki in to od trenutka, ko je začel z izredno trdo roko obračunavati s posameznimi pripadniki Osvobodilne vojske Kosova. Vladika (škof) Artemije je tedaj dejal, da bo na ta način Kosovo za Srbe izgubljeno. Začel je celo iskati dialog z Albanci.

• Je danes po vseh napakah srbske politike Kosovo za Srbijo izgubljeno?

Današnje stanje je pravzaprav tako, kot ga je napovedal vladika Artemije. Srbi so vojno izgubili in s tem celotno Kosovo. Na žalost bo Srbov na Kosovu ostalo samo za vzorec. Še ti bodo preganjani, ker se Albanci zelo dobro spominjajo vsake svoje žrtve, kajti ta narod goji krvno maščevanje. Navzočnost srbske pravoslavne Cerkve bo na Kosovu ostala, ker so v njej ljudje, ki so znali drugače misliti in delovati. Lep primer je mladi dećanski jeromonah (menih - duhovnik) Sava. Ves čas, dokler je trajalo srbsko nasilje na Kosovu, je pošiljal v svet obupane klice za pomoč Albancem, sedaj poskuša, da bi se omililo nasilje nad Srbi. On ima polno moralno pravico, da to poskuša, tisti pa, ki so molčali ali celo ščuvali k nasilju do Albancev, te pravice nimajo. Srbi se danes počutijo kot žrtve celega sveta. Nekdo, ki se ima za žrtev, pa hitro pozabi, kaj je napačnega on sam naredil. In ta menih jim pomaga, da tega ne bodo pozabili. Pravi, da se Srbi ne bodo duhovno pa tudi politično dvignili, če ne bodo priznali krivde.

• Nekateri opozicijski politiki so bili vaši študijski kolegi. Zakaj je srbska opozicija tako nemočna in ne more zrušiti Milkoševića ter vzpostaviti demokracije?

Zdi se mi, da so voditelji močnejših strank današnje srbske opozicije kot ljudje vse preveč nenačelni. Njim samim gre bolj za lastno uveljavitev in za oblast, še preden so jo sploh dobili. Ko so dobili omejeno oblasti v občinah, so se takoj sprli in jo finančno izkoristili. Ljudje, ki imajo več moralne integritete, v takih razmerah ne morejo prodreti v vodstvo nobene stranke. Zaenkrat je Miloševiću kot spretnemu manipulatorju izredno lahko izigrati opozicijo. Nekoga izmed njih povabi na oblast in ta hitro pozabi, kaj je obljubljal, ker vidi samo svoj interes. Drugi člani opozicije ga začnejo blatiti, on pa njih……

• Del svojega časa preživite v raznih samostanih na Atosu. Kako ste prišli tja? Kaj vas je pritegnilo?

Atos je polotok v Grčiji, ki ima na kopnem posebno zastraženo mejo. Straži jo policija pa tudi posebni stražarji v zanimivih narodnih nošah. Brez dovoljenja ne moreš tja. Naenkrat ne pustijo preveč romarjev, ker bi motili meniški mir. Na polotoku je posebno vzdušje in vedno skrbijo, da je na njem več menihov kot obiskovalcev. Vse, kar se tam dogaja, je povezano z bogoslužnim in duhovnim življenjem. Imajo prelepa dolga bogoslužja, še zlasti praznična. Tam so ljudje, s katerimi se da popolnoma odkrito govoriti o najglobljih vprašanjih duhovnega življenja, kar je v svetu izredno težko. Ne morem si predstavljati, da kakšno leto ne bi šel na Atos in to za daljši čas.

• Meniško življenje na Atosu je zelo strogo: post, dolge molitve, vstajanje ponoči… Čemu služi vse to? Slišal sem, da so pa nekateri menihi zelo ozkih pogledov?

Nočne molitve imajo tudi zato, ker je čez dan izredna vročina (v skalnatem terenu krepko čez 40 stopinj C). Lani poleti se je proti jutro "ohladilo" na 35 stopinj. V takih vročini je tudi moliti težko. Menihi imajo poleg skupnih še daljše osebne molitve. Te so osredotočene na čiščenje in odpiranje srca za drugega, kar je najvažnejše za krščansko življenje. Rezultati te molitve so vidni, ko se srečaš z menihi in vidiš, kako te sprejemajo. Seveda se najde tam tudi kakšen skrajnež ali nestrpnež. Molitev srca je težka in ne uspe pri vseh, čeprav se trudijo. Večina menihov je preprostih, brez posebne izobrazbe. Tak človek, ki nima dosti stika s svetom, je zelo podvržen raznim stereotipom. Pravoslavje se je že več stoletij čutilo ogrožene in je na stvari, ki prihajajo z Zahoda, gledalo z nezaupanjem. Ker se je v preteklosti to res dogajalo, je ljudem, ki nimajo stika z zunanjim svetom, težko dopovedati, da so se v zadnjem času stvari spremenile. Morda se ta strah in agresivnost opazi ob prvih srečanjih, v osebnem stiku pa se izgubi. Povedal bom primer. Bilo je v času vojne med Srbi in Albanci. Neki srbski menih je slišal novice o tem, kako Srbi trpijo in je zato do Albancev bojevito razpoložen. V pogovorih me je prepričeval o pokvarjenosti albanskega naroda. Čez nekaj dni potujeva skupaj in z drugim prijateljem čakamo na ladjo. Prav blizu pa dva Albanca raztovarjata težke vreče cementa. Zatopil sem se v pogovor in nisem opazil, da je tisti menih odšel. Naenkrat pa ga zagledam na tovornjaku, kako pomaga Albancu pri delu. Ni namreč mogel gledati, kako se je en sam mučil. Ko se je vrnil, sem mu malo v šali rekel, če se ne spominja, kaj je še včeraj govoril o Albancih. On pa je odgovoril: "Kaj pa hočeš. Ubogega reveža sem videl, kako se matra in sem mu pomagal. Pa saj je vsak človek božja podoba!" To je dokaz, da je njegovo srce "zmehčano" s stalno molitvijo.