Vsebina 8. številke letnika 2003.

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

Uvodnik
Počitniška darila Stvarnika
V naravi kaj hitro spoznamo, da z denarjem plačujemo le cenene in minljive stvari. Neprecenljivo bogastvo, ki nas obdaja in katerega del smo tudi mi sami, je do zadnjega atoma brezplačno, a je kljub temu največkrat glavna tema naših pogovorov prav denar. Počitnice nam ponujajo lepo priložnost, da začnemo odpirati darila, ki nam jih Stvarnik polaga v naročje. Sami sebe ne moremo prehiteti, misli in spomini hodijo z nami in nas vračajo v preteklost. Prečiščujemo duha. In končno vrh in slast uspeha. Ali je to res naš cilj? Ne, bila je le nova pot, da se bomo lahko zopet srečali s soljudmi. Naš pravi cilj je v dolini. Kaj pa denar? Spremlja nas le skozi obleko in opremo. Vse ostalo moramo storiti sami, saj se teža poti noče ukloniti bančnemu računu. Se pa v gorah zna zgoditi, da nas zalotijo temni oblaki in začnejo švigati strele. In če nismo v varnem zavetju je debelina denarnice najbolj postranska stvar in še tako pomemben posel v dolini izgubi vso svojo veljavo. Ostanemo sami s seboj in s svojim Bogom. Oh, kako lepo, da ga nismo poslali na počitnice!... piše Izidor Šček
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Gost meseca
s. Dorica Sever
Potem ko je bila že deset let v misijonih ob ekvatorju v Francoski Gvajani in ko je končala službo provincialke, je s. Dorica Sever odšla kot misijonarka v Kanado in sicer na njen sever (kakor da bi sledila svojemu priimku), med Eskime. Sredi poletne vročina nam bo predstavila večni led severa in nam neznano življenje tamkajšnjih prebivalcev, za katere pravi, da so prijazni in miroljubni in se zanimajo za krščanstvo. Svoje misijonsko področje je takole opisala: V naselju Repulse Bay, kjer je naš misijon, in leži točno na severnem tečajniku, lahko sneg zapade že okrog praznika povišanja sv. križa (14. septembra), potem morje počasi zmrzuje in sredi oktobra je lahko zaliv že zamrznjen in pokrit z dva do tri metre debelim ledom. Konec novembra se začne polarna noč in ne vidimo sonca do 1. februarja, le malo se dani, če pa greš proti severu, še to ne. Polarna noč zelo različno vpliva na ljudi. Poznam učitelje, ki v njej niso mogli zdržati niti do božiča. Govorimo o arktični depresiji. Dejstvo, da toliko časa ne vidiš sonca, vpliva na človeka. Znanstveniki pojav še raziskujejo. Dejstvo pa je, da je v tem času največ samomorov. Tak čas moraš znati preživeti, moraš znati brati, prevajati, moliti, meditirati....
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Mojca Mavec
Počitnice in dopusti so idealen čas za potovanja. Če le imamo denar, si jih z veseljem privoščimo. Ko pa nimamo sredstev ali časa, je prijetno kako tujo deželo podoživeti vsaj v sliki in besedi. Mojca Mavec je potepuh po naravi. "Odvisna sem od kilometrov! Potovanja so zame absolutna radost, lahko pa postanejo prekletstvo, če mi zmanjka denarja. Poznam zimsko in poletno različico prtljage, ki jo zelo hitro spravim skupaj in na pot se odpravim zelo hitro in včasih nepričakovano. Ampak, kamorkoli grem, je najlepši občutek zavest, da se lahko vrnem domov. Rada se vračam domov, če le ni slabega vremena."
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Treba se je potruditi
Bogdan je že pri devetih mesecih doživel prometno nesrečo in je že od tretjega razreda osnovne šole na vozičku, vendar pa danes vodi podjetje, ki komaj zmore vsa naročila in ima načrte, kako se bo širilo. Pravi sicer, da se mora invalid bolj prizadevati, da preživi v poslovnem svetu, obenem pa dokazuje, da tudi invalid lahko z voljo veliko naredi. Bogdanu je bilo komaj devet mesecev, ko sta z mamo z avtom peljala čez železniško progo. Doživela sta prometno nesrečo. Mama je bila poškodovana, otrok pa ne. Vsak tako so mislili. ťVendar dojenček pri devetih mesecih še nima razvitih pravih kosti in bi lahko rekli, da nima kaj zlomiti.Ť Obiskovali so bolnišnico za bolnišnico: Maribor, Ljubljana, pa vojaška bolnišnica... ťDiagnozo, ki so jo ugotovili v Ljubljani, so povsod potrjevali: prirojena mišična distrofija. Najbrž jo je pri meni sprožila tista nesreča, ki se mi je pripetila kot otroku ali šok ob tej nesreči. Distrofijo včasih sproži, kot še vrsto drugih bolezni, šok. Spoznal sem človeka, ki je normalno delal v skladišču. Čez šest mesecev pa je bil že na vozičku: prirojena distrofija. Nekaj jo je moralo sprožiti,Ť razmišlja Bogdan o prvih začetkih svoje bolezni.

Psihoterapevt svetuje
Mladostnik - umetniška duša
Marjan je zelo živahen, bister gimnazijec, ki ga zanima ogromno stvari. Pravzaprav bi lahko rekli, da ga zanima preveč stvari, saj mu ob vsem, kar ga zanima, pogosto zmanjka časa za šolo. Če bi sklepali samo po ocenah, bi rekli, da kar s težavo izdeluje. Vendar Marjan vlaga v šolsko delo zelo malo napora, ne trudi se za ocene, pomembno mu je, da razred izdela. Uči se le, kolikor je nujno potrebno - pri tem pa se velikokrat tudi zmoti, in se nauči nekoliko premalo! Marjan je edinec in živi z mamo, starša sta razvezana. Z očetom ima redne stike, oče je kljub odsotnosti kar vključen v vzgojo. A vedno ni bilo tako. Ko je bol Marjan še majhen in sta bila starša poročena, je bilo hudo. Na dnevnem redu so bili prepiri, nesoglasja, medsebojna obtoževanja, zmerjanja in poniževanja, kar vse je na koncu pripeljalo do razveze. Živeli so v bloku in vsi ti konflikti so se pogosto odvijali pred njegovimi očmi. Oba starša sta ga imela sicer rada...

Spoznajmo svetnika
sv. Lovrenc
Mesec avgust ima veliko pomembnih svetnikov, tokrat smo izpostavili sv. Lovrenca, ki ga prikazujejo z ražnjem (na katerem so ga mučili) in s palmovo vejo v roki, ali z lovorjevim vencem nad glavo. Sv. Rok, ki goduje 16. avgusta na upodobitvah (kipi) navadno kaže kužno rano na svojem stegnu, pes pa mu prinaša kruha v gobcu. Sv. Bernard je ustanovitelj cistercijanskega reda (samostan tudi pri nas v Stični) in ga pogosto upodabljajo z orodjem Jezusovega trpljenja. Sv. Jernej apostol, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače, je pretrpel mučeništvo, ko so mu živemu potegnili kožo s telesa. Na podobah ima zato v eni roki nož, v drugi pa svojo kožo. Tudi sv. Avguštin goduje avgusta, upodabljajo pa ga kot škofa s plamtečim, tudi prebodenim srcem.

Veroučne strani
Ne kradi!
Če zjutraj razgrnemo časopis, se le redko zgodi, da v njej ne najdemo omenjene vsaj kakšne tatvine. Večina teh prestopkov se zgodi običajno zaradi gole želje po imeti. Najbolj "nedolžne" oblike si nekateri razlagajo kot šport, pustolovščino ali pa kavalirski prestopek. Tak šport je kraja v trgovinah: me dobijo ali pa sem dovolj spreten, da premotim kamere, varnostnike, blagajničarke... Tudi kraja iz avtomobilov je za marsikaterega mladeniča le ena od oblik pustolovske igre. Na prvem mestu ni zaslužek, dobiček, ampak to, da si je s tem dejanjem dvignil občutek samovrednotenja: "To sem sposoben narediti!" Nekateri se zadovoljijo s trafikami in nadaljujejo v supermarketih... Nekaj je tudi takih, ki tu in tam mimogrede "sunejo" kakšen mobilni telefon ali uro, ki ne vračajo stvari, ki so si jih izposodili, ki po malem jemljejo denar iz očetove denarnice ali si izposojajo bančno kartico svojega "prijatelja".
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Glasba
Jure Ivanušič
Pretekli mesec sta bila oba poletna festivala zabavne glasbe: Melodije morja in sonca in Slovenska popevka. Če je kaj spremljevalna stalnica teh festivalov, je "dviganje prahuŤ glede tega kdo si je res kaj zaslužil, in kdo ne. Ko bi se res vsaj enkrat iskreno o tem pogovorili, pa se ne. Zakaj? ťSlovenci ne kritiziramo radi na glas. Verjetno zaradi tega, ker smo majhni in tako prepleteni drug z drugim, da če rečeš nekaj, kar za nekoga ni dobro, pride to nazaj. Veliko ostane neizrečenega in to vpliva na zavest ljudi,Ť pravi Jure Ivanušič, ki je bil na Slovenski popevki drugi po številu glasov poslušalcev, prejel pa je tudi nagrado za najboljše besedilo za skladbo Ko bo umrla Ljubezen. Mož ni eden tistih, ki elektronsko pošto novinarjev vsak dan natrpa z vsemi mogočimi informacijami, da bi se le o njem kaj napisalo ali govorilo. Ne, Jure je čisto svoja faca!
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
S polno brzino
Poletni meseci so za filmsko industrijo čas, v katerem na mizo položijo svoje največje adute. V kinodvorae pošljejo svoje največje kandidate za uspešice, kar pogosto pomeni izključno visokoproračunske filme. Podobno je tudi letos, ko se bodo julija in avgusta na filmskih platnih odvrteli drugi del Lare Croft, Pirati s Karibov, Hulk in Terminator 3. V to skupino filmov, katerih osnovne značilnosti so akcija, nemajhni proračuni in želja po karseda množičnem občinstvu, sodi tudi drugo nadaljevanje Charliejevih angelčkov. Trojico nepremagljivih in privlačnih agentk znova igrajo Cameron Diaz (Natalie), Drew Barrymore (Dylan) in Lucy Liu (Alex), ki je sicer pri nas znana tudi kot samozavestna in visoko se noseča odvetnica v odvetniški seriji Raztresena Ally. Tokrat se v boju za dobrobit nedolžnih in nemočnih morajo spopasti s tatovi dveh prstanov iz titana, na katerih so skriti podatki o posameznikih, vključenih v program ameriške vlade za zaščito prič. Takšen seznam je za maščevanja željne zločince po vsem svetu velikega pomena, zato so zanj pripravljeni žrtvovati marsikaj...
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Potopis
Riž in kari
Po vasicah in majhnih krajih severne Šrilanke je Kandy sprva prav kaotičen, saj na cestah in križiščih vlada precejšnja zmeda, vsak vozi in hupa po svoje, pač po azijskih navadah. Toda prav kmalu ugotoviš, da je tudi to, čeprav drugo največje mesto na otoku, pravzaprav malo večja vas, kjer se polovica domačinov sprehaja kar bosa, kjer na vsakem koraku naletimo na stojnico ali trgovino in se večina življenja odvija kar na ulici... Vseeno mu domačini pravijo tudi Veliko mesto. Posebno slikovitost daje Kandyju jezero, na katero sva imela lep pogled iz restavracije na bližnjem gričku, kjer sva za večerjo naročila, kaj drugega kot riž in kari, najbolj tipično jed na Šrilanki. Predse ponavadi dobiš kar nekaj krožničkov in posodic z različnimi vrstami mesa in zelenjave, vse seveda začinjeno s karijem. Nekatere jedi so prav hudičevo pekoče in takrat je najbolje imeti pri sebi zadostne količine lokalnega piva Tiger, ki pogasi ogenj v grlu.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
naslov
Tokrat se bomo ustavili v Kamniku, mestu, ki je med drugim tudi izhodišče za vzpone v Kamniško-Savinjske Alpe. Pot ni pretežka, zato jo lahko opravimo pred kakšnim resnejšim vzponom. Mogoče se bomo potem, ko nas bodo z vrha Starega gradu mamljivo vabili vrhovi znanih in manj znanih gora, še lažje odločili za katerega od njih. In ker smo že tu, naj nam ne bo odveč našega koraka usmeriti še proti vasici Zgornje Palovče. Odkrili bomo namreč enega od redkih biserov slovenske ljudske arhitekturne dediščine - Budnarjevo muzejsko hišo. In če vam bo ostalo še kaj moči, pot lahko nadaljujete mimo Spodnjih Palovč do Vranje Peči, kjer stoji župnijska cerkev sv. Urha.

Pismo meseca
Na delu je božja Previdnost
Že od malega sem sanjala, da bi postala učiteljica. Nekako čutila sem, da bi v tem poklicu lahko uresničila vse svoje talente in izživela svoje ambicije. Pa je mama, preprosta a odločna kmečka ženska rekla - NE! Mislila je, da mi bo prihranila težave in mi naredila veliko uslugo s tem, kajti v našem roduje bilo veliko vzgojiteljev mladih - od šolskih sester do podeželskih učiteljic, ki si v kakšnih zapuščenih hribovskih vasicah niso uspele najti primernih partnerjev in so vse življenje ostale samske. Moja mama pa je imela drugačne načrte z menoj.... Sedaj vidim, da je bila na delu Božja previdnost. Poklicna pot me je res popeljala v šolo, le da ne za kateder, ampak v računovodstvo. Imela sem priložnost spoznati, da je tudi učiteljski poklic zelo naporen, še posebej v današnjem času (nasilje v šoli, boj za točke, zahtevni starši). Samo po sebi se mi je pojavilo vprašanje, kako pa bi jaz v svoji mehki, občutljivi naravi bila kos tej nalogi? ... Bog kliče in sicer ne samo skozi jasne situacije, ampak tudi prek spleta "nesrečnih" okoliščin, prek katerih želi postopoma pridobiti srca za svoje načrte, piše Nadja.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Janko Mlakar
"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, kateheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih pogrebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, pred petdesetimi leti, dva dni po Mlakarjevi smrti.

Priloga
Jasno leto sv. Klare
Pred 750 leti je iz samostana Sv. Damijana v Assisiju odšla v večnost Klara, učenka svojega rojaka sv. Frančiška in soustanoviteljica reda "ubogih gospa" - klaris. Ob tej obletnici Klarine hčere in Frančiškovi sinovi po vsem svetu obhajajo "Klarino leto". Pričelo se je na cvetno nedeljo (13. aprila 2003), to je na dan, ko je Klara zbežala iz očetovega doma in obljubila sv. Frančišku pokorščino, sklenilo pa se bo na praznik sv. Klare, 11. avgusta 2004.

Slike govorijo
Kristus in Marija - upanje bolnih
Kristus - upanje Evrope je pisalo na nadstrešku oltarnega prostora ob narodnem, tokrat jubilejnem, 35. romanju bolnikov in invalidov na Brezje, ki je bilo 21. junija 2003 (slika 2). Kristus in njegova mati, Marija Pomagaj sta tudi upanje bolnih romarjev, ki se v svojih nemoči (7) in v stiskah po rožnem vencu (8) zatekajo k njej in ji izrekajo svoje prošnje (4). Poleg molitve in maše jih poživi in okrepi bolniško maziljenje (3,6). Po maši, ki jo je vodil, in med njo nagovoril vernike, koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je blagoslovil romarje z Najsvetejšim (1). Da bi večina romarjev lahko med bogoslužjem sedela, je potrebno veliko stolov (2). Hvala vsem, zlasti poslušalcem Radia Ognjišče, ki ste s svojim prispevkom omogočili njihov nakup.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Na obisku
Klekljarice in čipke
Klekljanje je postopek izdelovanja čipk. Pomeni prepletanje, križanje in pretikanje vsaj dveh ali več parov niti... klekljarsko znanje se je širilo skozi stoletja iz roda v rod, v novejšem času pa so uvedli strokovno organiziranega poučevanje klekljaric v obliki tečajev in šol. Pomembno vlogo je odigrala čipkarska šola v Idriji, ustanovljena leta 1876, ki deluje še danes. Naša sogovornica Sonja Erjavec je kar 11 let obiskovala njen fakultativni pouk klekljanja.

Življenje uči
Nikoli nisem imela fanta
Ko sem poslušal Matejino zgodbo, se mi je zdela zelo domača. Pomislil sem, da jo poznam iz pravljice, ko pa sem dobro premislil, sem spoznal, da je verjetno podobnih pravljic precej in da mi je zato tako domača. Mateja je bila povsem običajno dekle. Rodila se je delavskim staršem, tretja od štirih otrok, v predmestju srednje velikega slovenskega mesta. Družina se je skupaj z babico preselila s podeželja v novo družinsko hišo, ki sta jo starša, kot mnogi takrat, zgradili z ugodnimi krediti in s trdim delom po službi. Več let so živeli v manjšem stanovanju v mestu. Vsako popoldne, po službi se je družina odpeljala na parcelo, kjer so oče, mama in babica vsako popoldne vrteli mešalec in zidali ter videli rasti njihov dom, medtem, ko so se Mateja, najstarejši brat Uroš, sestra Lucija in mlajši brat Jožko igrali na travnikih okrog hiše. ťPreživela sem čudovito otroštvo, brezskrbne sončne dni. Pravzaprav se iz otroštva ne spominjam nobenih grdih trenutkov; ko je umrl dedek, sem bila premajhna, da bi se ga spominjala. Sicer pa nismo preživljali posebno težkih trenutkov. Verjetno smo živeli skromno, ko se sedaj spominjam tistih časov, ampak takrat se nam je otrokom zdelo povsem običajno in ničesar nismo pogrešali. Mama in ata sta nam nudila vse, poleg tega je z nami živela skrbna babica in vsi smo dihali za našo hišo, ki smo jo zavzeto gradili. Čeprav je bilo s hišo veliko dela in smo večkrat imeli najete delavce, naša družina nikdar ni delala ob nedeljah.

Pričevanje
Raoul Follerau
"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, nagovoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkrožil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življenje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija.

Predstavljamo vam
Pojoči duhovnik
Skip James je bil pevec bluesa in je šele pozneje postal pridigar. Zavedal se je pasti posvetnega in kot je odkrito priznal, je gospele, kot je Jesus Is A Mighty Good Leader, velikokrat igral, ker so jih ljudje na podeželju ob Mississippiju pač radi poslušali tudi na zabavah. Za duhovništvo naj bi se odločil zaradi očeta. Kakorkoli, v njegovi zakladnici najdemo nekaj presunljivih pesmi s koreninami v evangeliju.

Šola za zakon
Razpetost med službo in zakonom
Že sv. Pavel je rekel, da kdor ne dela, naj tudi ne je. Vsak odrasel, ki je zdrav, je dolžan preskrbeti si sredstva za preživljanje. Vendar mu morajo biti ta sredstva vedno v pomoč, da živi res človeka vredno življenje. Nikoli ne sme dovoliti, da bi on služil denarju. Toliko bolj to velja za zakon in družino, ki zahtevata svoj čas za razvijanje medsebojnih odnosov. V današnjem načinu življenja je to zelo težko uresničiti, ker mnogi hočejo iz človeka narediti sredstvo za bogatenje nekaterih. vendar razmišljujoča kristjana vesta, kako se bosta odločala.

Internet
In vendar se premika
Z razvojem necenzuriranega interneta se je marsikdo spraševal, kako ťbo Vatikan reagiral na ta pojavŤ, mogoče ga bo odsvetoval, saj obstajajo velike možnosti za zlorabo uporabnikov, predvsem najmlajših, ali pa se mu bo potihem elegantno izognil in ga pustil ob strani. Vendar ne, saj se je s pojavom novega kibernetskega prostora jasno pojavila tudi potreba po novem načinu oznanjevanja evangelija in tako se je začelo moderno e-misijonarstvo, ki pa je še vedno le prva stopnja do poglobljenega iskanja resnice o Kristusu. Cerkev je tako že vrsto let prisotna v tem prostoru in tudi papež je 22. novembra 2001 s pošiljanjem dokumenta Apostolska spodbuda Cerkvi v Oceaniji po e-pošti simbolično podprl vse, ki se trudijo pametno izkoristiti prednosti novega medija. Če se mednje štejete tudi vi, toplo priporočam, da si vzamete čas in si preberete vsaj prvih šest člankov v reviji Cerkev v sedanjem svetu, št. 5/6, katere bom poskušal na kratko predstaviti v nadaljevanju.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Pisma
Kako te imam rada!
Smo čisto preprosta štiričlanska družina s prek tridesetletno tradicijo. Življenje se je tudi pri nas odvijalo, kakor v večini družin, le malo drugače. Z možem sva se poročila mlada in prepričana sem, da takrat nisva bila sposobna prevzeti vseh obveznosti in odgovornosti. Še v istem letu sva dobila prvega otroka. Tega otroka sem komaj čakala in se ga silno veselila. Kar nekako sem bila prepričana, da bo punčka, in res je bila. Mala, živahna punčka s temnimi lasmi me je vzpodbujala in mi dajala moči, da sem lahko premagovala težave, ki so se kmalu začele. Ker sva se z možem odločila, da bova gradila nov dom, sva prvih nekaj let živela na mojem domu, kjer pa je bila kmetija in veliko dela. ... Končno se nam je po petih letih uspelo preseliti v novo hišo, ki pa še zdaleč ni bila gotova, vendar nam je nudila zatočišče, mir in samostojno življenje. Ker pa se je nama z možem zdela hiša prevelika samo za tri člane družine, sva se kmalu odločila še za enega otroka in dobili smo še sina. Zadovoljstvo in sreča bi lahko bila sedaj popolna, vendar je alkohol segel že malo predaleč in poti nazaj ni bilo več. Prepiri so se potem še nadaljevali in pri vsem tem je bila najbolj prizadeta naša hčerka, ki je med tem že postala najstnica in bila za vse žaljivke v prepirih zelo občutljiva in kar nekako se mi je začela odtujevati. Z atom se sicer ni prepirala, vendar se ji je kar smilil, če sem mu kaj rekla....Največja sreča pri vsem tem pa je bila, da sta oba otroka zelo pridna in nadarjena in da v šoli nista imela nobenih problemov, še več, bila sta Zoisova štipendista. Kot zelo pridna in vztrajna si je naša punca pridobivala vedno nova znanja in predvsem na področju tujih jezikov uspela pridobiti celo letnik študija v tujini. To pa je bilo, mislim, da zanjo, kot za nas, kar usodno, saj je v tujini spoznala vrsto ljudi, ki so ji po diplomi omogočili tudi delo v tujini. Sedaj živi že nekaj let v tujini in kar nekako nič ne kaže, da se bo kmalu vrnila. ...Pa se je pred dvema letoma zgodilo nekaj kar je popolnoma spremenilo najine odnose. Naša hčerka se je v tujini udeležila nekega seminarja, kjer so ji govorili o notranji preobrazbi, o tem, kako moraš spoštovati sebe in ljubiti druge ter o tem, kako nas starši ljubijo in naredijo za otroke vse tisto, kar se jim zdi v danem trenutku za otroka najbolje. Že prvi dan tega seminarja jo je pripravil do tega, da me je med odmorom poklicala in rekla: Sedim sredi Amsterdama in razmišljam, kako te imam rada. Sedaj vem, da si mi vedno hotela le dobro, čeprav ti takrat za tvoje pripombe nisem bila hvaležna. Hotela je vedeti vse za nazaj, ali smo jo imeli radi, ali smo ji želeli dobro itd. Ko sem ji vsa solzna pripovedovala, da smo se je neizmerno veselili in da sem jaz osebno bila zelo srečna, ko sem dobila punčko, da bi jo bila marsikdaj rada obvarovala pred prepiri in jo tako bolj zaščitila. Pri tem dialogu so bile najbolj pomembne solze, ki so tekle na obeh straneh in to so bile solze spoznanja, da se ljubiva in da bova sedaj najine odnose negovale in dopolnjevale tako dolgo, da bodo popolnoma usklajeni..., razmišlja Renata.

Gremo v gore
Stržišče
Vas Stržišče pod Črno prstjo se zapisuje v trajen spomin mnogim mladim, ki tam leto za letom preživljajo tedne zbranosti. Za utrjevanje medsebojnih vezi, spoznavanje bližnjega in narave, iskanje odgovorov na vprašanja, ki se porajajo ob predavanjih in premišljevanjih in tudi za sprostitev, je en dan v tednu namenjen obisku gora. Na prvi pogled je pot naporna in dolga, a skozi oči mladostnika, ki ga obdajajo veseli sovrstniki, razdalje in višine kmalu ne igrajo več pomembne vloge. Marsikdo se na vrhu počuti kot zmagovalec, saj je porazil dvome, ki so ga prevevali zjutraj, ter premagal svoje telo, ker ga ni pustil omagati na pol poti. Pot prek Rodice in po grebenu do Črne prsti, ki jo prehodijo mladi, je precej dolga in na začetku slabo označena. Zato pa je direkten vzpon iz vasi Stržišče lepa triurna tura, saj naš trud hvaležno poplača s čudovitim razgledom, ki se nam odpre na vrhu. Na eni strani Primorska z vasicami, zagozdenimi v Baško grapo, na drugi pa veličasten očak Triglav, kraljujoč nad Bohinjskim jezerom in prostrano Gorenjsko. Pa to seveda še ni vse, saj pogled seže vse do morja in do Kamniških Alp na drugi strani.
Celotna vsebina(.pdf oblika)

Copyright (c) 1996 - 2003 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.