Koper - januar 2003 - XXXIX. leto - številka 1


Besede, ki zaznamujejo to izdajo!

Bistvo vsake številke!
Je tehtna osebnost!
Ozrimo se nazaj!
Tako se živi!

Priloga
Moj pogled ...
Dogodek



Utrip ta hip
Preizkušani
Udomačiti ljubezen
Zanimiv pogled na vzhod!
Jih poznate, ali jih šele boste spoznali?
O Knjigi vseh knjig!
Kako sva se spoznala


Glasba
Internet
Film
Šport

Potopis
Gremo vrh planin, gledat z visočin!
Ali pa na sprehod v zanimive kraje!

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

 

Uvodnik
Mesec verskega tiska?
Naš čas je za leto dni že vnaprej "razporejen". Takoj v začetku, prvi dan v letu, imamo svetovni dan miru, ki ga priporoča papež. Pa imamo Prešernov dan, materinski dan, dan zaljubljencev, dan mrtvih, dan osamosvojitve... Tudi posebne tedne imamo: veliki teden, teden Karitas, teden Rdečega križa... Pa tudi posebne tedne imamo. Januar je mesec verskega tiska. Zakaj? Zato, da bi ta mesec kaj več mislili in storili za verski tisk.
Danes se nam od preobilja različnega "kruha", ne ljubi "jesti". Kakšna je razlika, če sedim pred televizorjem in gledam nadaljevanko ali film, ali če preberem dobro knjigo? Knjiga mi pusti misliti, me kar sili misliti, nadaljevanka ali napet film pa ne! Zato me dobra knjiga obogati, dogajanje na ekranu pa me pusti praznega. To ni "sveta vojna" proti televiziji, tudi jaz jo rad gledam, gre se za pravo razmerje. Tudi na televiziji je marsikaj dobrega in poučnega, če si iz programa izbereš, kar je koristno, pa tudi zabavno, toda v pravi meri. Narobe pa je, da smo se odvadili umskega napora, misliti s svojo glavo. Dogaja se, da tudi ljudje, ki veljajo za pametne, "mislijo" tako, kot so slišali in videli na radiu ali televiziji.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Gost meseca
Jaslice imajo v sebi
neizmerno moč
"Božiča si ne moremo predstavljati brez jaslic," pravi "doktor jasličarstva" frančiškan, p. Leopold Grčar, ki je o jaslicah napisal več del, najbolj obširna in temeljita pa je monografija Jaslice. Pater, ki že trinajst let živi v samostanu na Brezjah in vodi Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije ter je duša jasličarskega muzeja ob največji slovenski božji poti, je bil kot dober poznavalec jaslic hvaležen sogovornik za božično številko Ognjišča.
Svojo misel, kako so jaslice postale nepogrešljivi del praznovanja božiča, je takole ponazoril:
Ko smo pred leti zbirali jaslice za svetovno razstavo v Arlesu v Franciji, mi je novinar iz Domžal rekel: "Če odnesete te jaslice, potem zame ne bo božiča!" In letos, ko smo iskali jaslice za svetovno razstavo v Veroni, kjer bo simbol razstave Jezušček - Božje Dete, delo slovenskega kiparja Viktorja Konjedica, mi je neki zdravnik odgovoril: "Morda je to zadnji božič, toda brez jaslic ni božiča!"
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vroča tema
Študentske družine
Skoraj vsi, verni, manj verni, morda celo neverni, praznujejo Božič. Verni ga slavimo kot praznik veselja in upanja v zavesti, da se je Bog rodil, kot človeški otrok, da bi nas odrešil. Z rojstvom je sprejel vse človeške danosti, tudi družino. Za mnoge je Božič predvsem lep družinski praznik, s čimer je njegovo bistvo okrnjeno, a je že prvi korak. Družina je toplo zavetje, ki ga vsak izmed nas potrebuje, in glavna opora v življenju. Vemo s kolikšnimi problemi se srečujejo sodobne družine, tokrat bi se radi spomnili študentskih družin. To so mladi pari, ki se še v letih študija poročijo in sprejmejo otroke, čeprav so še mladi, brez službe in trdnih ekonomskih temeljev. Morda jih kdo s tem ima za neodgovorne in predrzne, da se odločajo za otroke, ko še za sebe niso poskrbeli! Po drugi strani pa so pogumni, za razliko od večine "ziherašev", ki bi lahko imeli otroke, a se nočejo odreči svojemu lagodnemu in brezskrbnemu življenju. Študentski starši morajo sami zagotoviti osnovne pogoje za preživetje. Seveda so veseli, če jim še kdo pomaga. V naši družbi morda ne vlada najugodnejše ozračje, da bi se mladi odločali za družine, vendar pa obstajajo mladi pari, ki dokazujejo, da si lahko vesel in srečen tudi, če si že poročen ter mati in oče.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Romana Kranjčan
Predpraznična mrzlica se počasi nekoliko umirja in začenjamo dihati praznično umirjenost in božično veselje. Teh čudovitih praznikov se zagotovo najbolj veselijo otroci. Pa ne samo zaradi tega, ker so nagrajeni z dolgimi počitnicami ali so mnogi ponovno obdarovani ter lahko več časa preživijo s starši, sorodniki in prijatelji, ampak iz preprostega razloga, ker so otroci za srečo bolj dojemljivi. Odrasli v iskanju sreče hlastamo po velikih stvareh. Otroci pa so srečni z drobnimi radostmi. Ena takih je glasba, ki otrokom seže do srca. O glasbi za otroke se pogovarjamo z Romano Kranjčan, priljubljeno pevko, ki že vrsto let razveseljuje naše najmlajše. Pred kratkim je izšla njena najnovejša CD plošča in kaseta Kdo nima hlač, ki je že deseta po vrsti. Že njen hudomušni naslov zagotavlja, da nas bo njena vsebina popeljala v svet otroške igrivosti, zvedavosti in prisrčnosti. Prav to manjka sivim dnem odraslih ljudi.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Vozički so rasli z menoj
Najprej sem mislil, da bova z Vesno lahko zelo hitro opravila pogovor. Peljal se bom do Seče pri Portorožu in zima se me v tem obmorskem kraju ne bo niti dotaknila, pa tudi sneg me ne bo presenetil. A ni bilo tako. Ko sem jo poklical na njen mobilni telefon, mi je odgovorila, da je v Ljubljani in da ima ves teden dopoldne predavanja, popoldne pa delo. Tako sva pogovor opravila v Ljubljani in to zvečer, ker Vesna prej ni utegnila.
Vesna je študentka četrtega letnika Visoke poslovne šole na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poleg tega še dela, kakor sama pravi, "prek študentskega servisa na študentskem servisu", kjer ureja nakazila, piše napotnice, odgovarja na telefonske klice, dela z računalnikom...
Sicer pa živi v enem od blokov študentskega naselja, ki je prilagojen za bivanje invalidnih študentov. Saj je tudi v drugih domovih dostop za invalide, vendar je del doma, kjer Vesna biva, prav prilagojen za bivanje invalidov (drsna in širša vrata, prilagojeni kopalnica in kuhinja...). "Samo dve študentki imava v souporabi kuhinjo in sanitarije, vsaka pa svojo sobo," pove Vesna. Tudi s prevozom nima težav: "V društvu Študentov invalidov imamo kombi. Dva civilna vojaka nas potem prevažata ali na fakulteto ali na študentski servis."
 
Psihoterapevt svetuje
Naj to mami zaupam?
Z Leo sem se srečal na željo staršev. V prvem letniku srednje šole je povsem popustila, nabrala si je nezadostnih ocen, začela špricati pouk, doma so se sprva prepirali, potem pa se je Lea zaprla vase in sploh z nikomer več ni govorila.
V osnovni šoli je bila Lea čisto normalno dekle. Učno je bila dokaj uspešna, s starši se je razumela, aktivna je bila na športnem področju. Vse je kazalo, da odrašča v zdravo dekle. Po končani osemletki se je vpisala na srednjo šolo. Njene nove sošolke so skoraj vse po vrsti kadile, imele fante, hodile v disko. Lea se je nenadoma počutila v odnosu do njih manjvredna, prikrajšana. Svet zabave, o katerem so pripovedovale sošolke, jo je zamikal. Plaho je vprašala mamo, če bi smela tudi ona kdaj v disko.
 
Spoznajmo svetnika
sv. Anton, sv. Neža
"Najstarejše znane svetniške upodobitve izvirajo iz 4. stoletja, ko so začeli v katakombah upodabljati Marijo, apostole in mučence, katere so častili," piše Andrej Kropej v peti knjigi Leta svetnikov (Mohorjeva družba, Celje 1999-2001). Upodobljenim osebam so (kot že v antični umetnosti) dodajali različne predmete ali bitja, da bi z njimi natančneje določili njihovo dejavnost, pomen in lastnosti. Te dodatke imenujemo atributi in so se razvili predvsem na Zahodu, na krščanskem Vzhodu so poleg podobe (ikone) svetnika zapisali njegovo ime. Pri svetniških upodobitvah razlikujemo splošne in osebne (individualne) atribute. Slednji nam pomagajo ugotoviti, za katerega svetnika/svetnico gre. Naslanjajoč se na zgoraj navedeno delo, bomo na teh straneh v letošnjem Ognjišču predstavili bolj znane svetnike posameznega meseca in njihove "atribute", da jih bomo lažje prepoznali na slikah in kipih, ki krasijo naše cerkve.
 
Glasba
Urša & PR
"Spoznavamo, da so, žal, mnoge stvari v življenju nespremenljive in da je najbolje, da se človek sprijazni s sabo, z okoljem, iz katerega prihaja, s starši, ki so ga rodili, in sprejme vlogo, ki mu je bila dodeljena. Toda, nagnjenja človekove narave mu tega ne omogoča. Človek se rad igra, pretvarja, spreneveda, blefira, laže sebi in drugim. Človek je homo ludens. In mi smo samo ljudje." S temi besedami Urša in fantje iz skupine PR predstavljajo svojo ploščo Homo ludens, prvi del trilogije, ki si jo je Urša zastavila za magistrsko nalogo. Drugi del, ki je v nastajanju, je kratki igrano - dokumentarni film, z enakim naslovom, tretji del, pa bo knjiga, ki jo Urša piše ob svoji pisni nalogi in bo odkrivala zakulisje medijskega prizorišča. Ponujamo vam zanimiv pogovor z Uršo Krišelj in njenim možem Tomažem Grubarjem, ki nista le glasbenika, ampak tudi avtorja priljubljenih nadaljevank TV dober dan in Pod eno streho.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
Moja obilna grška poroka
Poroka ne bi smela biti samo eden najlepših trenutkov v življenju dveh posameznikov, ki se kot otroška pravljica razbije ob prvih resnih težavah. Čeprav se fant in dekle zanjo odločita iz ljubezni, bi njuna odločitev morala sloneti na treznem in odgovornem premisleku. Razumeti bi morala, da se s tem korakom ločujeta iz svojih družin in se spuščata v povsem novo, skupno življenje, ki ga lahko prekine le smrt. Prav zato so zgodbe o porokah tako zelo uspešne tudi na filmskem traku. Romantične, komične, tragične, zapletene, enostavne, majhne, velike. Kolikor je parov, toliko je različnih zgodb, ki bi nekoč lahko vstopile v filmski svet. Zato nepričakovani letošnji uspeh Grške poroke tako na ameriških kot evropskih tleh ne preseneča.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Potopis
Spust po reki Yukon
Leta 1967, eno leto po mojem rojstvu je umrl šestindevetdesetletni starec Tatanga Mani. Indijanec, plemenski poglavar ljudstva Stoney v Kanadi, človek, mislec. Nekje je napisal: " Ali veš, da drevesa govorijo? Pogovarjajo se med seboj. Tebi govorijo, če jim prisluhneš..."
Ja, reka Yukon, ki me vabiš na svoje motne vode. Ne grem te osvajati ne osvojiti. Na tvojih valovih ne bom ne prvi ne zadnji. Ničesar ne bom odkril, kar niso odkrivali že mnogi pred menoj. Grem, da prisluhnem tvoji govorici, govorici dreves ob tvojem bregu, govorici dežele, živali in rastlin, govorici ljudi, ki mi bodo poslani naproti, govorici dneva in noči, sonca, meseca in zvezd, dežja, vetra, snega. Grem, da prisluhnem, da slišim in da se vrnem bogatejši, bolj udejanjen.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
Po Vertovčevih poteh
Ob stopetdeseti obletnici smrti Matije Vertovca je turistično informacijski center Ajdika prvič organiziral pohod po vasicah Vipavskega gričevja južno od Ajdovščine, kjer številni vinogradniki in kletarji pridelujejo žlahtne vrste vin. Okrog dvajset kilometrov dolga krožna pot je poimenovana po Matiji Vertovcu, piscu prve knjige o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu v slovenskem jeziku.
 
Pismo meseca
Slišala sem bitje njegovega srca!
Pred nekaj meseci sem tako zapisala v svoj dnevnik: "Ljubi mož! Mojo tako zaželeno nosečnost spremljajo same težave. Na dodatnih preiskavah so ugotovili, da verjetno nosim prizadetega otroka. Najprej sem bila šokirana, sedaj sem še žalostna. Pogovarjala sva se o tem in praviš, da bi bilo v primeru prizadetosti najbolje splaviti. Bolje kot spraviti reveža na svet, ker se nama bo s tem svet postavil na glavo in bova vse življenje trpela. Saj če bi jaz čisto odmislila čustva, vero in otroka, ki se razvija v meni, skratka, da bi poslušala samo goli razum, bi se strinjala s tabo. Ampak otrok v meni je tudi tvoj, ima srce in glavo in roke, noge, hrbtenico. Vse kar imava ti in jaz. Videla sem ga in imam fotografije z ultrazvoka. In na ultrazvoku sem slišala bitje njegovega srca.Mar ga imava pravico obsoditi na smrt zaradi najine lagodnosti? Zaradi strahu, kako ga bova sprejela in kako ga bodo sprejeli domači? Mar ga imava pravico prikrajšati za življenje zaradi strahu, kaj bodo rekli v okolici? Zaradi strahu, da se nama bodo nekateri posmehovali in nama celo privoščili?
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Maksim Gaspari
Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." Tega priljubljenega slikarja, pesnika slovenske pokrajine in njenih ljudi, predstavljamo ob 120-letnici njegovega rojstva.
 
Priloga
Novoletna romanja zaupanja
Od leta 1978 se vsako leto zbere na tisoče mladih iz vse Evrope, da bi prehod iz starega v novo leto (od 28. decembra do 2. januarja) preživeli v skupni molitvi, prepevanju in medsebojnem spoznavanju. Na ta srečanja, ki se imenujejo "romanja zaupanja na zemlji", večina mladih prihaja zato, ker čutijo potrebo po iskanju novih izvirov zaupanja v Boga in sočloveka. Letošnje, ki bo v Parizu, kjer je bilo že prvo, je jubilejno - petindvajseto.
 
Slike govorijo
Trikraljevski koledniki
Trikraljevski koledniki so ostanki dramatskih prizorov, ki so jih v srednjem veku igrali po cerkvah na praznik sv. Treh kraljev, prvotno kot "predigro" k maši. Trikraljevski koledniki, kakor so upodobljeni na fotografijah, so bili do druge svetovne vojne razširjeni po vsem Slovenskem. Zadnja leta se koledovanje obnavlja. Nabirka gre navadno za misijone.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Na obisku
Jaslice iz medenega testa
Božič je čas, ki nam govori, da nas Bog tako ljubi, "da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jan 3, 16).
Božičnega praznika si, vsaj pri nas, ne moremo predstavljati brez jaslic, ki so jih pri nas poznali najprej v mestih. Med kmečkim prebivalstvom se je navada postavljanja jaslic začela širiti šele v 19. stoletju. Razvili številni tipi, ki predstavljajo svojevrstno podobo ljudske umetnosti in ustvarjanja.
Šli smo na obisk k gospe Lei Babič na Bizeljsko, kjer v njenih rokah že vrsto let nastajajo lepe jaslice; pozornost smo posvetili predvsem tistim, ki nastanejo iz medenega testa.
 
Življenje uči
Klošar s knjigami
Leta učenja in študija se podaljšujejo, pravo učenje v šoli življenja, pa se nikdar ne konča. Letos bomo v Ognjišču predstavili ljudi, ki nam bodo s svojo zgodbo pokazali, kakšen učitelj jim je bilo življenje. V tem prazničnem času, ko se družine zbirajo in skupaj praznujejo, v razmislek ponujamo zgodbo o človeku, ki je brez strehe nad glavo deset let iskal najbolj vsakdanje stvari.
 
Pričevanje
Friderik Baraga
Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka. Ko bo prištet med blažene in svetnike, bomo njegov god obhajali 19. januarja, na spominski dan njegove smrti.
 
Predstavljamo vam
Božična glasba
Božična glasba je že vrsto let donosen predmet trgovanja. Njena nabožna tematika je včasih hlinjena in zlagana, a vseeno se na policah prodajaln najde kar nekaj odličnih zbirk s tovrstno glasbo. Ob občutenem petju božičnih pesmi Johnnyja Casha in tudi nekaterih slovenskih pevcev pa boste začutili, da so na svetu verniki, ki ne muzicirajo samo za denar. Pišemo o ploščah z božično glasbo.
Uradna zgodovina božične glasbe se je začela leta 1818, ko so pri polnočnici v avstrijski vasici Oberndorf ljudje prvič slišali skladbo Sveta noč, blažena noč, ki sta jo napisala zborovodja Franz Xaver Gruber in duhovnik Fr. Joseph Mohr. V bližnjem kraju so se pokvarile orgle, a si duhovnik in vaščani niso mogli predstavljati polnočnice in petja brez orgelske spremljave. Ker glasbila niso mogli popraviti, so se morali znajti.
 
Šola za zakon
Obdobja najine hoje
Vsaka zdrava rast je počasna, obenem pa vsak razvoj zahteva opuščanje nekaterih prejšnjih stopenj v zameno za nove, boljše in primernejše. Tako je tudi v razumni in odgovorni hoji fanta in dekleta v njuni pripravi na zakon. Začetni poganjki korenin sicer ostajajo, a postajajo močnejši. Opazila sta marsikatere lastnosti ali okoliščine, ob katerih sta se morala ustaviti, se nanje odzvati, se pogovoriti, kaj spremeniti ali vgraditi v svoj vzpon proti zakonu. Več desetletna stavba zakona mora imeti globoke in močne temelje, da bo mogla zdržati v življenjskih preizkušnjah. Občasen pregled prehojene poti bo fantu in dekletu v veliko pomoč in spodbudo.
 
Internet
Miklavž je odšel
Tokratna številka začenja tudi že 39. leto izhajanja Ognjišča in tretje leto rubrike Internet. Ni ravno stara, saj tudi "njen medij" ni, ima pa gotovo še lepo prihodnost, saj si v sodobni družbi praktično že ni več mogoče predstavljati dela brez (omreženih) računalnikov. Tako nove tehnologije počasi osvajajo svet in ljudi, ki se sicer le počasi privajamo na velike skoke razvoja, verjamem pa, da bo čas pokazal, katere dobrine so vredne naše pozornosti. V mislih na to bomo v rubriko vnesli še kratke novice in novosti s širšega računalniškega področja, žal pa je zaenkrat na voljo le ena stran, tako da boste tisti, ki vas stvari zanimajo natančneje, morali pobrskati še kje drugje, saj to res ni računalniška revija.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Šport
Mitja Petkovšek
Na nedavnem SP v gimnastiki v madžarskem Debrecenu sta Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek slovensko gimnastiko popeljala med velikane: z dvema srebrnima medaljama na tretje mesto za Kitajsko in Romunijo. Naš gost je 25- letni Ljubljančan Mitja Petkovšek, ki je prvič zablestel že 1997 na SP v Lozani, zdaj pa je imenitni zbirki "evropskih kolajn" (zlato iz Bremna 2000, srebro iz Sankt Peterburga (1998) in grškega Patrasa letos) dodal še rezultatsko največ vredno srebrno s SP. Manjka le še olimpijska medalja, ki pa se ji Mitja še ni dokončno odrekel... "Največ mi gotovo pomeni ta zadnja, čustveno pa sem več doživljal pri prvih kolajnah in ko sem bil evropski prvak," mi je povedal Mitja, s katerim sva se pogovarjala v telovadnici Narodnega doma, ki je že dvajset let njegov drugi dom in kjer so tudi "skovane" vse te kolajne. "Vsi se nekako zavedajo pomembnosti te kolajne in cenijo ta uspeh, vse je super, radi imajo gimnastiko, vedo kako težek šport je to, ko pa pride do pogovora o sponzorstvu, pa vse utihne"
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Veroučne strani
10. zapovedi?
Ali ni deset zapovedi že malo iz mode? Čemu sploh služijo? Zakaj jih je treba upoštevati? Kaj nam hočejo povedati? Zakaj moram ubogati Boga? Kaj je naredil zame? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti na letošnjih Veroučnih straneh.
"Te zapovedi so res dolgočasne!" "Ovirajo me, da ne morem živeti kot se mi zljubi..." "So zastarele, zaprašene, kot iz nekega drugega sveta in časa!"... S takimi ali podobnimi ugovori se najprej srečamo, ko se hočemo pogovarjati o desetih zapovedih. Kdor tako razmišlja, ni razumel prav veliko, saj Sveto pismo, ki pozna človekovo srce, predstavlja zapovedi ne kot ukaze, temveč kot odgovore ljubezni Bogu, ki je rešil svoje ljudstvo iz suženjstva.
Zapovedi lahko primerjamo priročniku "cestno prometnih predpisov", zbirki nasvetov, ki nam pomagajo pri orientaciji v življenju. Nekaj podobnega, kot vsi tisti opomini, ki so nam jih kdaj namenili starši ali učitelji: "Bodi pozoren, pazi!", "Čuj, ne delaj tega, ker boš naredil veliko neumnost!" Ne omejujejo svobode, pač pa opozarjajo in usmerjajo, da ne bi zabredli v velike težave, da bi postali sužnji slabih navad.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Gremo v gore
Grintovec
Vrhovi slovenskih dvatisočakov so pozimi oviti v molk. Nič več ni gornikov, ki so se naužiti zadnjih jesenskih lepot, že umaknili v dolino pred prvim snegom. Ostajajo le redke živali in veter, ki se vse do pomladi lahkotno poigrava z neštetimi milijoni snežnih kristalov. Nekateri vrhovi pa kljub svoji višini ne samevajo, saj nam v ugodnih vremenskih pogojih nudijo možnost za lepo zimsko turo.
Grintovec, najvišji vrh Kamniških in Savinjskih Alp, s svojo višino in zahtevnostjo sodi med težje zimske vzpone. To je resen in naporen vzpon in brez dobre kondicije in alpinistične opreme tukaj nimamo kaj iskati. Seveda pa moramo izbrati tudi primerno vreme, saj nas na poti lahko presenetijo plazovi, v vršnjem delu pa je velika nevarnost zdrsa, ki si ga enostavno ne smemo privoščiti.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Uvodnik | Pismo meseca | Gost meseca | Šola za zakon | Vroča tema | Obletnica meseca
Preizkušani | Slike govorijo| Psihoterapevt svetuje | Pričevanje | Na obisku | Priloga
Moj pogled | Šport | Glasba | Internet | Film | Potopis | Življenje uči | Veroučne strani
Predstavljamo vam | Spoznajmo svetnika | Vabilo na pot | Gremo v gore
Copyright (c) 1996 - 2003 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.