|
|
Koper - november 2003 - XXXIX. leto - številka 11 |
|
|
Koper - november 2003 - XXXIX. leto - številka 11 |
 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
|
|
|
|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Uvodnik
| Pismo meseca | Gost
meseca | Šola za zakon | Obletnica
meseca Preizkušani | Slike govorijo| Psihoterapevt svetuje | Pričevanje | Na obisku | Priloga Moj pogled | Šport | Glasba | Internet | Film | Potopis | Življenje uči | Veroučne strani Predstavljamo vam | Spoznajmo svetnika | Vabilo na pot | Gremo v gore |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Copyright
(c) 1996 - 2003 TD Ognjišče. Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana, razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Zanimivo
je, da se mnogi verni ljudje panično bojijo smrti. Vzrok za to
mi je postal zelo jasen, ko sem gledala Škofjeloški pasijon. Besedilo
zanjo je bilo napisano leta 1721. Tam je smrt prikazana kot kazen
za greh in kot ena sama groza. Ne vem, če je to ravno najbolj
pravi krščanski pogled na smrt. Bliže mi je sveti Frančišek Asiški,
ki je živel na prelomu 12. v 13. stoletje. Frančišek govori o
sestri smrti, zanj pomeni umreti osvoboditi se vsega, vse izpustiti
in oditi k Očetu. S Frančiškovim pogledom je laže živeti in umreti.
Verjetno bi bilo za nas vse laže, če bi več govorili o smrti,
ne samo ob prvem novembru. Govoriti o smrti pomeni govoriti o
življenju, pomeni sprejemati življenje v celoti in ne bežati pred
bistvenim. Prav tega pa se ne moremo naučiti šele v starosti,
začeti moramo že kot otroci, piše Metka Klevišar.
Astronavt
slovenskega rodu dr. Jerry M. Linenger 
"Ne
ubijaj¨ je ena osnovnih norm vseh civilizacij, ne le zapoved krščanstva.
Poleg ravni smrtnega greha, ki velja za ubijanje, so organizirane
družbe že od davnine uredile tudi pravno kaznovanje storilcev,
nazadnje je mednarodna skupnost pod težo morije v II. svetovni
vojni določila kategorijo zločinov, ki ne zastarajo. Gre za tragedije,
ki bremenijo vest širše skupnosti, zato je kaznovanje krivcev
pomembno za očiščenje, vzgajanje družbe. V Sloveniji imamo žal
veliko materije, povezane s takimi zločini in zločinci, le da
slednjih pri nas nekako ni ťna spregledŤ, svojci žrtev pa se še
danes borijo, da bi bili njihovi dragi sploh javno prepoznani
kot žrtve, da bi imeli pravico do groba, ť pravi Jože Možina,
raziskovalni novinar nacionalne televizije, ki je pred časom razgalil
to problematiko v odmevni dokumentarni oddaji na primeru povojnega
poboja v Slovenski Bistrici. V tem času, ko se okrog praznika
vseh svetih še posebej radi spominjamo naših pokojnih sorodnikov
in prijateljev, sva skušala ugotoviti, od kod v ljudeh skrb in
potreba za spoštljiv odnos do rajnih.
Z
Jožetom se tisti dan nisem mogel veliko pogovoriti, zato pa mi
je o njem lahko veliko več povedala žena, ki tudi skrbi zanj.
Kmalu sva bila pri začetkih Jožetove bolezni: "Moža so že
leta 1983 začele boleti noge. Takrat se je zdravil v psihiatrični
bolnišnici. Vsak teden sem ga hodila iskat, da je bil ob koncu
tedna doma. V nedeljo zvečer pa se je vrnil v bolnišnico. Ko sva
šla peš z železniške postaje, mi je vedno jamral, kako ga noge
bolijo. To je trajalo do leta 1987, ko se je vrnil zdrav iz ormoške
bolnišnice."
Ko
sem se z Irenino mamo pogovarjal o tem, da bi Ireno vključili
v naš program, sem pričakoval divjo, neukrotljivo dekletce. Tako
jo je doživljala in tako jo je opisala mama. Povedala je, da ima
s hčerko težave že od zgodnjega otroštva. Irena je zelo vzkipljiva,
razburljiva, hitro se razjezi in takrat prav "podivja".
Že v vrtcu so jo vzgojiteljice opozarjale na njeno nasilnost do
drugih otrok. Zato je že takrat pričela iskati strokovno pomoč.
Težave pa so se še stopnjevale ob vstopu v šolo. Irena je bila
prej že čista, imela je lepo urejene higienske navade, ob vstopu
v šolo pa se je kar pojavilo občasno mokrenje in blatenje v hlačke.
"Ušlo ji je," kot je sama rekla, čez dan, ponoči je
bila čista. Vozila jo je okrog zdravnikov, psihologov... Pa so
vsi po vrsti ugotavljali, da je Irena povsem zdrava, normalna.
Človek
od nekdaj hrepeni po prijetnih stvareh, večinoma takih, ki jih
sam nima. V tem hrepenenju se ozira tudi po tistem, kar imajo
drugi, saj bi marsikaj od tega tudi sam rad imel, ker je najlepše,
najhitrejše, po zadnji modi
Do tu je vse lepo in prav, toda v
trenutku, ko si človek poželi in krivično prisvoji nekaj, kar
mu ne pripada in je last drugega, je prekršil deseto zapoved.
Ta prepoveduje prav neurejeno pohlepnost po stvareh, ki pripadajo
bližnjemu, obsoja lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali
zemeljske dobrine in zahteva, da iz srca izženemo nevoščljivost.
Čeprav smo vsi člani velike človeške družine, ima vsak pravico
živeti kot posameznik, toda pri tem ne sme videti samo svojih
ust, ki jih je treba nasititi, samo svojega telesa, ki ga je treba
obleči, svojih idej o življenju in bogastvu kot edinega merila
za vse... Bežen pogled na našo stvarnost nam pove, da smo ljudje
danes zelo podobni nespametnemu bogatašu, ki polni svoje kašče,
potem pa umre, ne da bi imel kaj od svoje obilne žetve (Lk 12,13-21).
Tako zelo smo okuženi z virusom pohlepnosti, da hočemo imeti "polne
kašče", da bi se čutili varne, ker pa so naše oči večje kot
želodec, ne bomo dali miru, dokler bomo videli, da ima drugi več
kot mi.
Predstavljamo
eno redkih slovenskih vokalnih skupin, ki načrtno goji tehtnejšo
jazzovsko-vokalno zborovsko petje in letos praznuje dvajsetletnico
svojega delovanja. Skupino sestavlja skoraj 50 pevcev, ki s svojimi
glasovi zelo originalno posnema določene glasove jazzovskih inštrumentov
in zvokov ter tako pričara posebne zvočne učinke. Njihov širok
razpon izvajanih pesmi in stilov zajema close harmony, za katero
so značilna zapletena in gosta harmonska sozvočja, ne more biti
brez swinga in določenih a cappela ter gospel zvokov. Na bobnih,
bas kitari in za klavirjem jih spremljajo priznani jazzovski glasbeniki
Ratko Divjak, Aleš Avbelj in Blaž Jurjevčič. Pred tremi leti je
vodstvo zbora prevzel Tomaž Kozlevčar, znani slovenski glasbenik,
producent in član New Swing Quarteta. Z njim smo spregovorili
nekaj besed o koncertu, albumu in seveda o nadaljnjih načrtih
skupine. 
Zgodba
o skoraj pozabljenem in težavnem tekmovalnem konju Seabiscuitu,
ki je bila posneta po resničnih dogodkih, opisanih tudi v knjižni
uspešnici Laure Hillenbrand, se je odvijala v letih od 1936 do
1938, ko so za Združene države Amerike minevala najhujša leta
po gospodarskem zlomu. Takrat so se okrog konja združili propadli
bogataš Charles Howard (Jeff Bridges), in sicer kot lastnik Seabiscuita,
napol slepi nekdanji boksar Johnny "Red" Pollard (Tobey
Maguire), ki postane Seabiscuitov jahač, in kavboj Tom Smith (Chris
Cooper) kot trener konja. Seabiscuit je navdušujoča zgodba o padcih
in vzponih, tako človeka kot posredno tudi celotnega naroda. Še
posebej s svojo navezavo na resnične dogodke dokazuje, da človek
nikoli ne sme izgubiti upanja ter da marljivo delo prinese uspeh.
Vsekakor odlična športna drama po resničnih dogodkih, ki s svojo
neponovljivostjo lahko tudi danes služi kot zgled in navdih.
Če
smo do sedaj na naših straneh že spoznavali takšne in drugačne
poti po slovenski pokrajini, odkrivali raznovrstno kulturno in
naravno dediščino, dojeli kakšno zgodovinsko zanimivost, ne bo
narobe, če se odpravimo tudi na katero od številnih učnih poti.
Tokrat vas vabim na pot proti Notranjski, kjer je poleg naše največje
naravne znamenitosti speljana prijetna učna pot, opremljena z
informacijskimi tablami v obliki satja, ki nas seznanijo s čebelarstvom.
Spoznali bomo zgodovino čebelarstva, se poučili, zakaj čebele
pičijo, kaj pomeni čebelji ples, videli različne vrste panjev,
predstavljene so tudi različne vrste čebel ter čebelarsko orodje
... In ker smo že tu, naj naše zanimanje vzbudi tudi Cerkniško
jezero, največje presihajoče jezero v Sloveniji. Mimogrede: tod
mimo vodita tudi poti po "Poti slovenskih legend" in
"Po poteh dediščine od Idrijce do Kolpe".
Živeti
ni enostavno. To najbolj spoznaš, ko izgubiš nekoga, ki si ga
imel zelo rad. Ko nekoga izgubiš, misliš da se je porušil svet.
Nič več ne vidiš lepega, ne vidiš nobene luči, ki bi kazala pot
naprej. Takrat se v resnici pokaže, kaj si. Odkriješ, kako si
lahko močan. Toda, če nisi dovolj močan, če ne vidiš izhoda, če
vidiš le temo in hočeš končati, končati za zmeraj, hočeš smrt.
Vendar ne smeš obupati. Če nam je mati podarila življenje, ga
moramo znati uresničiti. Če hočemo prav ravnati v tem svetu, moramo
odmreti samemu sebi. Človek ni na tem svetu zato, da bi bil sam
srečen, tudi ne zato, da bi bil zgolj pošten, temveč zato, da
uresniči velike stvari za sočloveka, da postane plemenit in da
pomaga bližnjemu in preraste sebičnost, v kateri živi večina ljudi.
Da človek postane plemenit, potrebuje tri stvari: človečnost,
ki rešuje potrtosti, modrost, ki rešuje dvomov in pogum, ki rešuje
strahu, ugotavlja Sara.
Od
kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri
nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le
pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil
toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, "nadepolni",
če je mlad, "slavni", če je malo starejši. Kolikor morem,
pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti,
da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem
so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda;
oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri
je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. 
Barva
je svetloba različnih valovnih dolžin: najdaljšo (0,7 tisočink
mm) ima rdeča, najkrajšo (0,4) pa vijoličasta. Sončna svetloba
je zmes vseh barv. Sončni žarek je mogoče razdeliti s prizmo,
trikotnim kosom stekla. Tako dobimo spektrum ali mavrico barv,
ki nam pokaže, iz koliko barv je svetloba - od rdeče do vijoličaste.
Obstajajo tri temeljne ali primarne barve: rumena, rdeča in modra,
ki simbolizirajo enotnost človekovega telesa (rdeča), duha (rumena)
in duše (modra). Z mešanjem temeljnih barv dobimo neskončno barvnih
odtenkov.
Tretja
sobota v septembru je namenjena za vseslovensko srečanje mladih
v Stični. Že zjutraj 18. septembra se je pred Stično razvrstila
dolga vrsta avtobusov, iz katerih so se mladi napotili proti stiškem
samostanu, kjer so jih ob poti pozdravljali slovenski škofje.
Na osrednjem prireditvenem prostoru so jih pričakali Hitri polži
in glasbeniki iz skupine Mana, ki so razgibali telo in duha. Po
zaključku festivalnega dela, je Stična doživela vrh v obhajanju
mašne daritve, ki jo je z drugimi škofi in duhovniki daroval Franc
Rode, ljubljanski nadškof in metropolit. Po duhovni okrepitvi
je sledila še telesna, potem pa so si obiskovalci lahko izbrali
eno izmed 23 delavnic, kjer je vsak našel nekaj zase, in aktivno
preživel dve uri, preden je nastopil čas sprostitve in zabave.
Še dolgo je v srcih odmevalo petje in rajanje; še bolj pa naj
odmeva naročilo škofa Krambergerja pri pridigi: Prav vi, mladi,
ki boste čez nekaj let na odgovornih mestih naše družbe, ste poklicani,
da že sedaj, še bolj pa pozneje, tako oblikujte življenje v naši
domovini, da bo pravičnejša, bolj solidarna, dostojanstvena, manj
zamorjena, bolj odprta za življenje, bolj vesela in srečna, manj
sprta, razdvojena in bolj spravljena.
Prihajajo
zimski meseci, ko narava počiva. Zdi se, da šele takrat, ko ni
listja in zelenja, opazimo kamen. Novembra, ko obiščemo grobove
naših pokojnih, se srečamo s kamnom, ki je v povzdignjen v spomenik.
O kamnu in kamnoseštvu sem se pogovarjal z Vojkom Mužinom, priznanim
kamnosekom, in mu takoj ponudil "kost", da je kamen
hladen material. "Hladen, to drži, vendar kamen govori in
prav čaka, da ga človek obdela, da ga vzame v roke in naredi nekaj,
kar ostane. Koliko so včasih ljudje delali s kamna, koliko truda
in trpljenja je bilo vloženega, in v kamnu, ki je trden, ostane
kot spomenik tudi človeški trud in napor," me je dopolnil
in razumel sem, da je kamnoseštvo več kot zgolj obrt. 
Moj
dom je bil pekel. Bila sem ujeta sredi puščave življenja, sama,
brez vode, brez nog, brez rok in brez glasu. Brez kisika, brez
ljubezni. Čisto sama. Bolečina je bila vse, kar sem čutila. Da
ne bi več živela v trnju preteklosti in sedanjosti, sem hrepenela
le še po tem, da ubijem še zadnji dih življenja v sebi. Hotela
sem stopiti na drugo stran, izginiti. Puščava je bila pekel, pekel
je bil moj dom. Toda po tisočerih jutrih obupa, se je nad menoj
odprlo nebo. Nebo, sprva nevihtno, nato pretežno oblačno, dokler
ga nekega dne ni objel prvi sramežljivi žarek sonca. Danes pod
tem nebom živim. ŽIVIM.
"Moč,
da svoje poslanstvo nadaljujem, ni moj problem, temveč je zadeva
Kristusa,ki me je, čeprav tako nevrednega, poklical za svojega
namestnika na zemlji. V svojih skrivnostnih načrtih me je pripeljal
do sem. In On bo odločal o moji usodi." Tako je konec junija
2002 papež Janez Pavel II. odgovoril tistim, ki so širili govorice
o njegovem "skorajšnjem odstopu". 16. oktobra 2003 je
vstopil v 26. leto svoje papeške službe, ki je "rekordna"
po dolgosti (od dosedanjih papežev so tako dolgo vodili Cerkev
le trije) in izredna po apostolskih potovanjih, okrožnicah, novih
svetnikih in še marsičem.
Chris
Hillman ima za seboj burno kariero. Začel je kot mandolinist v
bluegrassu, se pozneje pridružil znameniti skupini The Byrds in
zanjo napisal nekaj uspešnic, delal je z Gramom Parsonsom in s
skupino Manassas, posnel pa je tudi vrsto solističnih plošč. Še
najlažje bi ga označili za večnega romarja od ene do druge zasedbe,
od bluegrassa do countryrocka in nazaj. Vsa obdobja njegove kariere
pa so zaznamovali izleti v vode gospela, o katerem pišemo v Ognjišču.
Jezus
je poslal svoje apostole, da bi svojim bratom in sestram v veri
pomagali hoditi po njegovi poti in tako kar najlepše uresničevati
svoje življenjsko poslanstvo kristjanov. Tudi danes je tako in
tudi pri mladih, ki želijo pripravljeni stopiti v zakonsko in
družinsko življenje. Duhovnik je povezovalec ljudi in njihov prijatelj.
Kako ne bi pomagal mladim - posebej s Šolo za zakon - ker želijo
medse povabiti samega Kristusa z zakramentom zakona. A tudi pozneje
kot poročeni bodo potrebovali duhovnikovo prijateljstvo.
Wap
je kratica, ki je bila zelo popularna nekaj časa nazaj, pravzaprav
so jo slovenski operaterji mobilne telefonije vneto reklamirali
že v "davnih" letih 2000 in 2001. Takrat so nam dali
vedeti, da se internetu pišejo slabi časi in da je čas za mobilno
wapanje. Ki ga bomo, kot se za vsako novost tudi spodobi, pošteno
plačali. Verjetno je bil nakup novega telefona, predvsem pa dragi
stroški impulzov, tista pomanjkljivost, ki je odločno manjkala
pri zagonu te nove tehnologije. Danes so stroški ob uporabi GPRS-a
veliko nižji, saj se računajo samo količine prenešenih podatkov
(ki so pri wapanju zelo majhne) in ne čas uporabe, vendar pa na
drugi strani manjkajo zanimive vsebine, ki bi bile vredne ogleda.
Kljub temu niso vsi spletni uredniki obupali nad tovrstno tehnologijo
in tako lahko najdemo peščico koristnih strani, ki nam naredijo
mobilnik še bolj uporaben.
Če
nam je v množici vrhov Kamniških Alp težko razpoznati travnati
in na vrhu deloma zaraščeni Kamniški vrh, je najbolje da si vzamemo
tri ure časa, kolikor traja celotna tura, ter se odpravimo proti
Stahovici. Tu zapustimo glavno cesto ter se zapeljemo do zaselka
Slevo, od koder je cilj že dobro viden in razpoznaven. Komur kljub
trem možnim pristopom ni do vzpona, lahko uživa v jesenskih barvah
pašnikov z imenom Ravne senožeti, kdor pa želi na vrh, ima pred
seboj Strme senožeti. Desna pot preči južno pobočja ter se nato
strmo vzpne proti vrhu, srednja nas popelje na vrh skozi grapo,
imenovano Kamniška roža, leva pa je veliko daljša, popelje pa
nas proti Krvavcu ter se nato na planini Osredek obrne proti Kamniškemu
vrhu, ki ga dosežemo po zanimivi grebenski poti preko Planjave.