Vsebina 12. številke letnika 2004.

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

Gost meseca
Msgr. Alojz Uran, metropolit in ljubljanski nadškof
25. oktobra 2004 so se opoldne oglasili zvonovi in naznanili, da je papež Janez Pavel II. imenoval za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita dosedanjega pomožnega škofa Alojza Urana. Novoimenovanega nadškofa, ki je znan po svoji ljudskosti, so takoj začeli primerjati z božjim služabnikom škofom Antonom Vovkom. Škofa druži tudi datum imenovanja - konec oktobra. Kot gost meseca je novi nadškof razgrnil nekatere svoje poglede, predvsem pa razkril, kaj vse ga druži z Ognjiščem. " V teh dneh sem spet prebiral knjigo V spomin in opomin, ki jo je napisal škof Vovk. Oba sva bila imenovana za ordinarija škofije 25. oktobra. Takrat je on napisal: same čestitke, čestitke, jaz pa se počutim tako nebogljenega. Tudi jaz se čutim nebogljenega. Vem, da sta slava in veselje iskrena, a vem, če bom v službi Jezusa Kristusa, bom gotovo šel po njegovi poti. Pravzaprav je največji dar, ki ga duhovnik lahko sprejme v svojem življenju, da ga pribijejo na križ, kakor so Učitelja. Kako dolg bo ta "veliki teden", ne vem. Prepričan sem, da bo tudi veliko lepega, saj živimo po Kristusu in vemo, da je v njem življenje že zmagalo nad smrtjo in dobro nad hudim. Moramo pa iti skozi to zakonitost smrti in vstajenja."
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Janez Škof
"Verjetno razmišljam prav toliko kot vsak človek, le da marsikdo manj pove, pa tudi možnosti nima," razmišlja igralec Janez Škof. Težko je povedati, po čem je trenutno najbolj poznan. Morda kot doktor Ščinkovec v ponedeljkovi televizijski nadaljevanki Naša mala klinika, vedno bolj kot harmonikaš priljubljene skupine Čompe, ali kot igralec SNG drame v Ljubljani, kjer trenutno, med drugim igra vlogo starca Zosima v Bratih Karamazivih. "Glasba mi je bila že od nekdaj zelo blizu. Doma smo imeli klavir, sestra je hodila v glasbeno šolo, jaz pa ne. Nisem hotel, ker sem se raje zunaj igral. Kasneje mi je bilo zaradi tega zelo žal, še danes imam občutek, da sem nepismen, ker ne poznam not. Glasba mi je ljuba, lahko pa z njo tudi pobegnem, kadar se v gledališču počutim nezadoščenega. Tako kot pri drugih poklicih, tudi tukaj obstajajo sebičnost, zavervanost vase, neumnost ipd... Gledališče je pač skupinsko delo, ni odvisno samo od enega človeka in ene volje. Od volje igralca je pa sploh malo odvisno. Zaradi tega se včasih počutim "kastriranega", potem kot "terapija" nastopi glasba. "Našel" sem harmoniko, band in prijatelje, s katerimi skupaj igramo pri Čompah. To pa mi predstavlja okno, koščke sončnega morja sredi zime.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Mateja Pintar
"Zlata medalja mi veliko pomeni, saj velja, vsaj kar se športa tiče, za moj življenjski cilj, ali pa vsaj življenjske sanje. Presrečna sem, da sem jo dobila," pravi Matej Pintar, ki je na paraolimpijskih igrah v Atenah 21. septembra 2004 osvojila zlato medaljo v namiznem tenisu. Zato ni čudno, da so krožile novice in anekdote, kako skrbno je varovala medaljo. "Zlata" Mateja je spregovorila o svoji uspešni športni karieri pa tudi o padcu, ki je usodno zaznamoval njeno življenje. Pa ji ni prinesel samo nesreče, odprl ji je tudi nove možnosti. Zlata medalja v Atenah ni bilo prvo priznanje, ki ga je dobila Mateja Pintar. "Na mednarodnih turnirjih sem pobrala že precej medalj. Pred olimpiado pa sem prejela medalji na evropskem prvenstvu: bronasto posamezno in zlato v paru z Andrejo Dolinar." Z Andrejo sta bili športnici leta zaradi zmage na evropskem prvenstvu. Na vprašanje, zakaj so ju ljudje tako dobro nagradili, Mateja odgovarja: "Midve sva bili športnici leta med športniki invalidi in tam obstajajo merila glede na dosežke, kako izbirajo športnike leta. Midve sva imeli najvišje mednarodno priznanje, se pravi zlato kolajno na evropskem prvenstvu. Nihče drug ni dosegel takega uspeha."

Psihoterapevt svetuje
Kako naprej?
Psiholog Bogdan Žorž nam je za zaključek "druge sezone" pisanja za Ognjišče napisal pismo, v katerem nam spregovori o svojih izkušnjah v tem času in o načrtih za naprej, ko bo pisal nekoliko drugače. "Življenjske zgodbe, ki smo jih objavili, niso želele ponujati receptov za reševanje problemov. Zato tudi nismo izbirali samih "uspešnih", takšnih, ki so se razpletli lepo, v splošno zadovoljstvo. Z objavljenimi zgodbicami sem želel bralcem vliti zavest, spoznanje, da človek ni nikakršen stroj, aparat, ki bi ga, če se pokvari, lahko kar odnesli na ustrezen servis. In psihoterapevt ali psihološki svetovalec ni serviser, ki bi lahko tako okvaro kar popravil ter nato po možnosti še dal garancijo. Človek je živo bitje, s svojo svobodno voljo, in se lahko spreminja le sam. To velja celo za manjše otroke! Pač pa se pri vzgoji velikokrat starši in otroci zapletejo v neke "začarane kroge", iz katerih kljub želji in najboljši volji ne najdejo izhoda. V takih primerih je potrebna pomoč od zunaj, potreben je svetovalec, terapevt. Toda ta zunanja pomoč ne pomeni tudi rešitve od zunaj, ampak le pomoč, glavno delo morajo opraviti prizadeti sami. Zato v naših zgodbicah nismo ponujali receptov. Razkrivali pa smo načine, kako lahko takšne "začarane kroge" presekamo. Znameniti psihoterapevt Viktor Frankl je dejal, da ključ za rešitev problema nikoli ni v odgovoru, ampak v zastavljenem vprašanju. Če si znamo zastaviti pravo vprašanje, vedno najdemo tudi pravi odgovor. In resnično, v svoji praksi vselej, ko se srečam s starši s kakršnimikoli problemi in težavami, ugotavljam, da ne najdejo izhoda, ker rešitev uporno iščejo s pomočjo neučinkovitih vprašanj.

Naša mati praznuje
Loretska Mati Božja
Glavni Marijin praznik v mesecu decembru je Brezmadežno spočetje ali Brezmadežna (8. decembra), kateri je na Slovenskem posvečenih 11 cerkva (9 župnijskih in 2 podružnični). Te smo predstavili v decembrski številki Ognjišča leta 2001 ("O Brezmadežna, vsa dobrotljiva"). Tokrat v sliki in besedi predstavljamo tri cerkve, posvečene Loretski Materi Božji, katere spomin se obhaja 10. decembra: na ta dan leta 1294 naj bi bila sveta nazareška hišica prenesena s Trsata nad Reko v italijansko mesto Loreto na drugi strani Jadranskega morja. Pobožno izročilo pripoveduje, da so križarski vitezi leta 1291, ko je Sveta dežela prišla m muslimansko posest, "sveto hišico" iz Nazareta spravili do morja ter jo naložili na ladjo in jo prepeljali v Evropo. Angeli so jo dvignili in odložili na griču nad Reko, kjer je danes znana božja pot na Trsatu. Od tam pa so (angeli) po treh letih prenesli v Loreto, kjer stoji pod kupolo čudovite bazilike. Tja se stekajo reke romarjev. Trajen spomin na Loreto so Lavretanske litanije Matere Božje, ki jih verni Slovenci radi molijo, še raje pa pojo.

Veroučne strani
Kristjanova osebna izkaznica (3)
Oče naš... molitev, ki nas jo je naučil Jezus. Običajno - kar lepo priznajmo - izgovarjamo te besede, kakor da deklamiramo znano pesem, mehansko, ne da bi mislili na to, kaj govorimo, ker je ta molitev na žalost postala neke vrste abrakadabra, ki jo drdramo v vsemogoče namene ..." Zadnjič smo ugotovili, da je očenaš molitev nas vseh. V njej je vse, kar lahko vemo o Bogu: je dober Oče, je Oče vseh. Vedno nam je blizu, pod pogojem, da si ga ne prilaščamo in ne izključujemo drugih njegovih otrok. Bog ne more imeti otrok in pastorkov. Če imamo ljudje, ki nismo vedno popolni, radi svoje otroke in ne delamo razlik, le kako bi lahko delal razlike Bog. Stvarniku se zahvaljujemo za vse, kar nas obdaja, zato se veselimo življenja in se trudimo, da bi z dobroto, pravičnostjo, iskrenostjo in zvestobo utirali pot njegovemu kraljestvu med nami - približati zemljo nebesom. Tokrat se bomo ustavili pri drugem delu molitve, ki se začne s prošnjo "Daj nam danes naš vsakdanji kruh ..." Kruha, vina, vode, oblačil, izobrazbe, dostojnega življenja ... bi bilo dovolj za vse, če bi sadove zemlje uživali zmerno in jih pravično delili. Če se bomo obračali k Božji dobroti in usmiljenju, bo naše srce odkrilo neskončna obzorja svetlobe, miru in veselja. Kaj pa vsi tisti drugi, ki se pojavljajo v našem življenju? Medsebojno odpuščanje je edini način, da se izognemo načelu oko za oko. Če bomo dvignili oči, da bodo preskočile tisto, kar se kaže na zunaj, vse skušnjave ... in se predali Božji besedi, potem bomo ob srečevanju z zlom čutili, da nam Bog stoji ob strani in da svetloba na koncu vedno premaga temo. Tako je in tako bo, zato stvarstvo vriska od veselja in na ves glas hvali svojega Stvarnika in v tej hvalnici ne sme manjkati moj glas.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Glasba
Tanja Zajc Zupan
"Ko sem bila majhna, smo doma veliko prepevali slovenske ljudske pesmi. Oče pa nam je na harmoniko igral Avsenika, Kovačiča, Burnika, Blumauerja... Verjetno to hotenje v sebi nosim od otroštva. Pri nas smo se vedno znali veseliti, peti in igrati in rada se spominjam teh dni. Zdaj te pesmi pojem in preigravam mojima otrokoma. Zavedam se, da je največ, kar jima lahko dam, moj čas, in njuna dota bodo prav te dragocene izkušnje," pravi citrarka Tanja Zajc Zupan, ki je nedavno izdala CD ploščo Prinesi mi rože z narodno zabavnimi uspešnicami v citrarski preobleki.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
Na robu pameti
Zgodba o Bridget Jones, ne ravno več rosno mladi in malce debelušni Londončanki, je vendarle dobila težko pričakovano nadaljevanje. Bridget še vedno piše svoj dnevnik, prav tako se še vedno s svojo raztresenostjo zapleta v nerodne situacije. Kljub temu pa sveže zaljubljena televizijska novinarka ostaja spontano simpatična. Bridget Jones: Na robu pameti začne pripoved tam, kjer jo konča prvi del Dnevnik Bridget Jones (2001) oziroma nekaj tednov kasneje. Bridget (Renee Zellweger) uživa s svojim novopečenim fantom Markom Darcyjem (Colin Firth), s katerim sta postala par na koncu prvega dela. Nenehno misli o njem, tudi kadar nista skupaj, vse pa se ji zdi kot v dolgo sanjani pravljici. Vendar pa se idealna slika kmalu začne kaziti. V službi z ne prav posrečenim skokom s padalom znova doživi posmeh sodelavcev, prvič pa se sooči tudi z občutki ljubosumja. Njen sanjski odvetnik Mark ima namreč lepo dolgonogo sodelavko Rebecco (Jacinda Barrett), s katero se Mark po Bridgetinem mnenju nekoliko preveč druži. Žal je tokratna Bridget Jones, kar se pri nadaljevanjih rado zgodi, slabša kot v prvem delu. Ustvarjalci sicer še vedno lahkotnega in sproščujočega filma, ki bo všeč predvsem ženskemu občinstvu, so se namreč preveč trudili v smeri še večje komičnosti. Tako marsikateri komični element, ki glavno junakinjo predvsem poneumlja, bolj kot večji meri smeha služi temu, da zgodba postane še manj verjetna. S tem pa Bridget Jones izgubi del svoje privlačnosti, saj je prvi del gradil prav na njeni vsakdanjosti in življenjskosti, s katero se je lahko poosebil velik del občinstva.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Potopis
Tisočletnica krščanstva v Turčiji
Turčija, čeprav po reformah Atatürka osnovana kot laična država, je večinsko muslimanska država. Številne mošeje s svojimi minoreti, petkrat dnevno pa tudi muezini s svojimi klici k molitvi k Alahu, naključnega popotnika opozarjajo, da se nahaja v islamskem svetu. To je bilo tudi nam takoj jasno, ko smo po štiriindvajsetih urah vožnje prek Hrvaške, Jugoslavije in Bolgarije prispeli v Turčijo, natančneje v Istanbul. Namestili smo se v kampu na obrobju mesta, ki pa se je za turške razmere odlikoval z neverjetno čistočo. Imel pa je še neko drugo lokalno posebnost: nekaj sto metrov stran od kampa se je pričenjala letališka steza glavnega letališča v Istanbulu. Toda to smo spoznali prepozno, da bi lahko poiskali novo prenočišče. Ko smo začeli postavljati šotore, se je zemlja od bobnenja začel tresti. V strahu smo se ozrli v nebo in nad nami je pristajalo največje potniško letalo boeing 777. Čeprav je bil spanec ponoči večkrat prekinjen s podobnim bobnenjem, pa je vsaj moški del družbe užival v opazovanju letal skorajda vseh najpomembnejših letalskih družb, ki letijo v Istanbul.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
Pliskina pot
Kaj je tisto, kar dela kras Kras? Na to vprašanje si bo najbolje odgovoril vsak sam. Zagotovo pa je Kras pokrajina, ki jo je vredno večkrat obiskati. V vseh letnih časih. Le-ti vam bodo lahko pomagali pri iskanju odgovorov. Čeprav smo spoznali že kar nekaj poti, ki so prepletene po Krasu, nas bo slednja popeljala naproti novim skrivnostim, ki mejijo skorajda že na nedoumljivost, koliko lepot premore naša dežela. Le odkriti jih moramo. Na Pliskini poti nas bo pozdravilo primorsko sonce, presenetila kraška zemlja in sproščenost domačinov. Tokrat s seboj vzemimo knjigo Legenda o Krasu (1993) Dušice Kunaver, ki nam bo pomagala spoznavati kraške skrivnosti. In če do sedaj še niste poznali nobene od legend, kako je nastal Kras, naj vam tokrat zaupamo eno od njih: "Bog je ustvarjal svet. Ko je končal, mu je ostalo nekaj kamenja. Da ne bi bilo nikomur napoti, se je odločil, da ga bo vrgel v morje. Vzel je veliko vrečo in ga zbasal vanjo. Temu dogajanju pa je sledil hudič. Bil je nevoščljiv Bogu in ljudem, zato si je mislil: 'Čakaj, čakaj, Gospod Bog, ti bom pa vrečo pretrgal!' Bog je vrečo vrgel proti morju. Ko je letela visoko pod nebom, se je zlodej pognal kvišku in vanjo naredil veliko luknjo. Kamenje se je razsulo prav nad našimi kraji. Tako je nastala kamnita dežela Kras."

Pismo meseca
Kako naj bom prepričan, da Bog obstoja?
Bernard sprašuje, kako naj bo prepričan, da Bog res obstoja in, da je krščanska vera edina tista ta prava? "V otroštvu se ti zdi nekaj samoumevnega, da hodiš k verouku, maši... (tako kot starši), vendar ko začneš misliti s svojo glavo, se lahko znajdeš na križišču. Globoko v sebi vem in čutim, da je krščanstvo tisto pravo in verjamem v obstoj Jezusa, vendar me vseeno obhajajo dvomi. Kaj če bi se naprimer rodil v muslimanski družini? Potem bi bil Alah in muslimanstvo tisto ta pravo! Živimo v času, ko je toliko različnih "bogov" in ver, da je včasih predvsem ateistu težko pojasniti, zakaj je krščanska vera tista prava. Ko malo opazuješ druge vere: muslimanstvo, budizem, hinduizem... se kar zamisliš kako verni in prepričani so v svojo vero!
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Štefan Modrijak
Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob 230-letnici njegovega rojstva. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

Priloga
Od Nazareta do Betlehema
Lahko bi tudi rekli: od oznanjenja do rojstva, od adventa do božiča, od pričakovanja do uresničenja. Advent, s katerim začenjamo novo cerkveno leto, je po svoji bogoslužni vsebini čas pričakovanja prihoda našega Odrešenika. Obstoji dvojni Gospodov prihod: prvikrat je prišel "v mesu" - v naši slabotni človeški naravi, podvrženi trpljenju in smrti, drugi Kristusov prihod pa se bo izvršil "v slavi" - v moči in veličastvu na sodni dan. Med obema pa je še tretji, za nas najpomembnejši Gospodov prihod - v človekovo srce po milosti, ki se uresničuje vsak dan znova. Dandanes nas v adventnem času prevzema predvsem misel na prvi Gospodov prihod. Advent je čas duhovne in zunanje priprave na božič, ki skrivnostno povezuje med seboj vse ljudi dobre volje. Ravno priprava na obhajanje božičnega praznika more biti najlepša priprava na Kristusov prihod v slavi.

Na obisku
Bogoslovno semenišče
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra je v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani posebno slavje. Prvoletniki so sprejeti v Marijino kongregacijo in takrat tudi prvič oblečejo talar, dolgo črno duhovniško oblačilo. Bogoslovno semenišče ali lemenat, kot mu tudi rečemo, je kraj, kjer se fantje pripravljajo na svoj duhovniški poklic se v njem utrjujejo. Tu šest let živijo, molijo in študirajo. Iz te hiše vsak dan odhajajo na predavanja na bližnjo Teološko fakulteto, kjer se študijsko usposabljajo za svoj poklic, medtem ko je semenišče bolj prostor duhovne rasti. Obisk bogoslovja je bilo posebno doživetje. Ko odpreš velika vrata na Dolničarjevi ulici v Ljubljani in jih za seboj zapreš, začutiš, da si prišel v neki nov svet. V trenutku se vse umiri in ulični vrvež središča Ljubljane se ti zdi nekje daleč. Umirjenost dolgih in visokih hodnikov, po kosilu "skalijo" razposajeni in prijazni fantje. Najprej sva s fotografom "skočila" do ravnatelja, ki nam je hitro našel vodnika drugoletnika Aljoša iz Izole.

Življenje uči
Mama z več tisoč otroki
Brez pretiravanja lahko zapišem, da je najbolj priljubljena slovenska mama. Čeprav šteje njena družina že prek 1000 otrok, se posveča vsem enako skrbno in srčno, jih obiskuje za praznike, jim priskoči na pomoč v stiski in jih navdušuje za življenje. Za življenje, od katerega prekipeva in ga deli naprej. Ali kot pravi sama: "Od nas samih je odvisno, koliko dodane vrednosti dodajamo življenju." Pišem o gospe Mariji Šterbenc, predsednici uprave ustanove Anin sklad, ki skrbi za družine z več otroki. Za druge se je naučila skrbeti v rodni družini na Dolenjskem, kjer je že kot osnovnošolka odhajala prej od pouka, da je pomagala pri skrbi za osmero bratov in sestra. Tudi v srednji šoli se je vsak teden vračala iz Ljubljane k domačemu ognjišču, dokler je nista služba in spletanje lastnega gnezda za vedno obdržala v Ljubljani. Topel dom si je ustvarila z možem Vilijem, za katerega pove, da najbrž ni človeka, ki bi bil kot on ves predan le skrbi za družino. O čemer koli teče beseda - njegova prva skrb je vedno namenjena družini in skrbi zanjo, vse drugo je manj pomembno. Zakonca Šterbenc sta vzgojila štiri hčere, štiri zrele mlade osebnosti, ki jim je bilo dano, da so odraščale v tako dobrem okolju.

Pričevanje
Anna Katharina Emmerick
V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'." Anna Katharina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi "razkrinkal prevaro", toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Anne Katharine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje "dopolnjeval", kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: "Pomagaj, Gospod Jezus!"

Predstavljamo vam
Smuči
Po svetu so znane starodavne smuči z Bloške planote, ki so ena od znamenitosti naše bogate preteklosti. Les, ki so ga izbrali za smuči, je poleg lastnosti, da se je rad krivil, moral tudi dobro drseti po snegu in se dobro klati, kajti deščice prvotnih smuči so bile največkrat cepljene, šele v poznejših časih so jih žagali. Cepljena deščica je bila zaradi nepoškodovanih lesnih vlaken trdnejša, bolje je drsela po snegu, pa še lažje jo je bilo ukriviti. Poleg tega so izbrali les z gosto rastjo takega se je sneg manj oprijemal. Priljubljene vrste lesa za izdelavo starodavnih smuči so bile: breza, javor, bukev, jesen in malo manj višnja, brest in hruška... Drevo so posekali med veliko in malo mašo (15. 8. do 8. 9.). Tedaj je bil po mnenju Bločanov les najlažji, dovolj trden in še dobro se je krivil. Čisto prvotne smuči pa sploh niso bile krivljene, v gozdu so poiskali kakšno krivo raščeno bukovo drevo in ga oklesali v smuči...

Šola za zakon
Zaljubljenost in vera?
Jelka je p. Benu Lavrihu postavila naslednje vprašanje: "Zaljubila sem se v fanta iz družine, v kateri niso imeli verske vzgoje. Zelo rada ga imam. Tudi o veri se veliko pogovarjava. Čeprav sem si vedno želela, da bi imela fanta, ki bi živel dar vere, se mi to ni uresničilo. Moji domači mi govorijo, naj ga pustim, jaz pa ga imam vsak dan bolj rada. Kaj mi svetujete? Je res, da je vera tako pomembna vrednota, da jo je v zakonu z neverujočim partnerjem pri vzgoji težko usklajevati?

Internet
V zaporu
"V Murski Soboti so 33-letnega učitelja zaradi spolnega napada na dva otroka obsodili na enotno kazen 12 let zapora." "Ameriško vojaško sodišče je narednika, ki je, da bi se izognil vojni v Vietnamu, leta 1965 pobegnil v Severno Korejo, spoznalo krivega dezerterstva. Obsodilo ga je na 30 dni zapora z odlogom prestajanja kazni in ga izključilo iz ameriške vojske zaradi nečastnega ravnanja." "Predlog novega družinskega zakona v BIH buri duhove, predvsem moške. Zaradi nezvestobe svoji ženi bodo moški lahko obsojeni na 1 do 3 let zapora." Zadnji teden v mesecu novembru obhajamo v katoliških Cerkvah mednarodni teden zaporov, letos pod naslovom "Pravičnost, ki obnavlja". To je čas, ko se spomnimo mnogih, ki sicer resda v večini po svoji krivdi "živijo" v majhnem prostoru, omejenem s štirimi stenami, iz katerega bodo prišli morda šele v pozni starosti ali pa nikoli. Čeprav mislimo, da so si sami tega krivi, je prav, da se kot kristjani spomnimo na njihove potrebe in želje. Ne pozabimo niti na njihove družine, žrtve kaznivih dejanj, zaposlene v zaporih in vse, ki na tak ali drugačen način skrbijo za zapornike. Ne obračajmo se stran od te problematike, mogoče bo za začetek prav prišla kakšna molitev, če pa bi želeli še bolj aktivno pomagati, lahko pišete zaporniškemu duhovniku na robert.friskovec@guest.arnes.si. Robert Friškovec je namreč tudi koordinator za versko oskrbo v slovenskih zaporih in bo zelo vesel kakršnegakoli vprašanja, seveda pa se tudi vseh, ki bi radi pomagali, ne bo branil.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Šport
Nina Jerančič
Franciju Jerančiču je hitrost v krvi, po njem pa jo je podedovala tudi hčerka Nina, ki je že s sedmimi leti prvič sedla v karting dirkalnik in je odtlej dirkanje pomemben del njenega življenja. V kartingu je pokazala, da ima veliko talenta, osvajala je naslove državne prvakinje, potem pa se je poskusila v dirkanju z enosedimi dirkalniki, s pravimi GT specialkami v seriji Porsche Supercup. Po šestih letih poskusov je 27-letna študentka Visoke poslovne šole dočakala svoje trenutke slave na dirkah v prvenstvu Ferrari Challenge. Konec oktobra se je večdeset tisočglavi množici predstavila v Monzi na "Ferrarijevem dnevu", zaključni dirki pokala, v katerem Nina tekmuje z modelom Modena 360, moštvu pa je glavni pokrovitelj novogoriški Hit Casinos. Nina je edina predstavnica nežnejšega spola v tem tekmovanju, vendar se je kljub zahtevnosti avtomobila zelo dobro znašla in se izkazala kot izvrstna voznica, ki je kljub pomanjkanju izkušenj uspešno krotila 400 konjev in veliko druge najsodobnejše dirkaške tehnologije, ki se skriva v F360. Nina pa je tudi zelo prijetna in sproščena sogovornica, ki nikomur ne odreče besede ali nasmeha.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Tehnika
Mobilna telefonija
Mobilni telefon je postal še ena stvar, brez katere danes človek ne more več. In če prav pomislimo, se je takih stvari nabralo že kar nekaj. Elektrika v stanovanju je postala samoumevna že prejšnji generaciji, potem pa se je stopnjevalo z avtomobilom, telefonom, skupom gospodinjskih in drugih strojev, danes pa nam ni več živeti brez računalnika, medmrežja in mobilnega telefona. Plačujemo za svobodo ali ujetništvo?

Copyright (c) 1996 - 2004 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.