Vsebina 11. številke letnika 2004.

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

Gost meseca
p. Bogdan Knavs
Kristus je bil v svojem javnem delovanju posebej pozoren do ljudi, ki so bili kakorkoli ubogi in ljudi, ki jih je družba izrinila na rob. Cerkev, ki nadaljuje njegovo delo, ne more ravnati drugače. Med ljudmi s posebnimi potrebami, ki pa jih družba, žal, hitro izrine na rob, so tudi gluhi. Z njimi se ukvarja frančiškanski p. Bogdan Knavs, ki je v zadnjem času zelo razširil področje svojega dela. O tem in o svojih načrtih je spregovoril za Ognjišče. Že pred tridesetimi leti je bil v Ognjišču objavljen pogovor s patrom Jakobom Bijolom, ki je bil takrat v župniji Ljubljana Bežigrad in se je ukvarjal z gluhimi otroki. Ta frančiškanski pater se je lotil verouka za gluhe otroke iz čisto preprostega razloga - ker ga namreč po 2. svetovni vojni nihče drug ni opravljal. Je pa imel pokojni p. Bijol močno razvit čut za ljudi v najrazličnejših težavah, še najbolj pa za gluhe in naglušne. Morda je bilo tako tudi zato, ker je bil v otroštvu veliko z gluhim bratom in je vedel, da ti ljudje potrebujejo posebno pozornost. p. Bogdan Knavs je imel srečo, da je bil nastavljen v župnijo sv. Frančiška v Šiški v Ljubljani takrat, ko je tam, v zadnjih letih svojega življenja, deloval p. Jakob. Potreben je bil pomoči, pa sem priskočil. Frančiškanska "posebnost" je morda le to, da se zanimajo za ljudi v stiski, posebno še otroke, zato ne čakajo, da nam kdo kaj naroči ali nas prosi, da kaj naredimo, ampak se kar lotimo dela. Verski center gluhih in naglušnih je v Ljubljani, natančneje v Šiški. Ko je Slovenska frančiškanska provinca svetega Križa obnavljala študentski dom v Černetovi ulici dala na razpolago tudi prostore, ki so namenjeni katehezi gluhih in naglušnih. Kadar imamo svete maše in srečanja uporabljamo župnijsko cerkev in dvorano. Brez pomoči province in sobratov zagotovo ne bi mogel opravljati vseh dejavnosti za tako posebno pastoralo. Zelo bomo veseli pisem s pobudami, željami, predlogi in nasveti. Morda nas boste obvestili o kakšnem gluhem človeku, ki bi se rad udeležil naših srečanj. Z vsemi temi dejanji boste pomagali, da bodo lahko tudi gluhi in naglušni bratje in sestre deležni vsaj delčka vesele novice o Jezusu. In sicer, da je prišel na svet za vsakega človeka.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vroča tema
Alkoholizem smo ljudje
Skoraj vsak petek me že zjutraj pretrese ponavljajoča se slika: v kotu odmaknjene ulice skupina srednješolcev namesto, da bi šla v šolo, poseda v krogu in si podaja steklenico. Žalostno, ker to ni osamljen primer, pač pa kruta resničnost dela naših srednješolcev. Še hujša pa je misel, da se bo početje nadaljevalo ves dan, se zavleklo v večerno nočni "žur", ki se bo končal dolgim poležavanjem v soboto, ko bodo morali ponovno "zdraviti" mačka z alkoholom. Po raziskavah sodeč, spada v ta žalostni zbor skoraj vsak četrti srednješolec. Večina pravi, da pijejo zato, ker pričakujejo pozitivne učinke, zabavo, sproščenost, prijateljsko počutje, večjo pripravljenost za druženje. Morda bo kdo rekel, da so še mladi in potrebujejo sprostitve in zabave; z leti se bodo že umirili in spoznali, kaj je prav. Morda, vendar ne verjamem. Alkoholizem je redno in prekomerno uživanje alkohola, ki postane človeku potreba in se mu ne more odpovedati. Ko za brezskrbno mladostjo nastopijo življenjske težave, kje najdeš uteho? Anketa iz leta 1999 pove, da je po strokovnih merilih 173.000 odraslih Slovencev med odvisniki od alkohola. Statistični podatki za leto 1998 kažejo, da je na enega prebivalca Slovenije v tem letu prišlo 10,4 litra čistega alkohola, z drugimi besedami 104 litrov piva, 43 litrov vina in dober liter žganih pijač. V povprečje so všteti vsi prebivalci (tudi mlajši od 15 let). Vemo, da mnogi ne uživajo alkohola, oziroma ga uživajo le malo, in če upoštevamo, da je v Sloveniji poleg registrirane porabe alkohola še neregistrirana poraba, potem se po ocenah strokovnjakov količina poveča še za okoli pet litrov čistega alkohola na osebo, skupaj torej približno 15 litrov čistega alkohola. Tisti, ki so glede teh vprašanj še bolj črnogledi, pa trdijo, da v naši domovini pogosto (dokaj redno) preko mere popiva 21 odstotkov državljanov.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Metka Klevišar
"A bova govorila o smrti? Okrog prvega novembra vsi novinarji hočejo govoriti o smrti. To ni dobro, o smrti bi morali govoriti vse leto, kot o najbolj običajni stvari življenja," mi je dejala tokratna gostja, zdravnica in Slovenka leta Metka Klevišar. Takoj sem spoznal, da ima prav, in sva se iz smrti usmerila na življenje. "S prijateljico, ki živi v tretjem nadstropju, se veliko druživa in sem prihaja ogromno ljudi, imamo čas. Včasih se pogovarjamo štiri, pet ur in ljudje pripovedujejo svoje zgodbe. Zdi se mi, da moraš celo življenje preživeti, da lahko sedaj delaš to, kar želiš." V zadnji knjigi Moja četrta kariera govori o graditvi neke nove kulture, ki se ji zdi pomembna. "Če ne bomo začeli graditi iz te kulture, v kateri je tudi prostor za tiste, ki so šibki, nemočni, bolni, se bo ta svet sesul. Zame je ta svet, v katerem živimo, navidezen. Svet navidezne moči, navideznega veselja, vse, kar delamo, se za nekaj pehamo, ampak redko se vprašamo, ali je to resnični svet." "Živimo v krščanskem svetu in bi si mislili, da bo naš odnos do smrti drugačen. Med nami bi moralo biti veselje. Nekdo iz druge kulture bo, ko bo videl naš odnos do smrti, rekel, da se kristjani zelo bojijo smrti. Hudo se mi zdi, ker to ne bi smelo biti pečat za krščanstvo. Gledala sem škofjeloški pasijon, ki je bil napisan 1721, tam je smrt ena sama groza in kazen za greh. Mislim, da to sploh ni krščanski pogled, da je skozi stoletja prišlo do te hude spremembe v krščanstvu in da se nam to danes še vedno pozna. Sv. Frančišku umreti pomeni: vse pustiti, osvoboditi se vsega, oditi k Očetu. To je prvotnejši pogled na smrt, in mislim, da bi se morali k temu vračati."
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Smrt v zibelki
"Ko otrok umre, ti povedo vse naenkrat: 'Naše sožalje. Otrok je umrl. Od tega do tega dne vas čaka tam. Obdukcija je takrat, potem ga lahko odpeljete, lahko ga pustite v parku zvončkov.' Res je, da to povedo sočutno, a preveč vse naenkrat! Ne moreš niti zadihati. V desetih minutah se moraš odločiti in podpisati, kaj bo z otrokom. Tudi čas za slovo je prekratek," se Petra spominja smrti svojega komaj rojenega otroka. Petra Urek je samo ena od mater, ki so izgubile majhnega otroka. Teh ni tako malo, saj se skoraj vsaka sedma nosečnost konča z izgubo zarodka ali smrtjo majhnega otroka. Za matere je to boleča izguba. Da bi jo lažje preživele, so se zbrale v društvu Solzice. Vsaka mati je izgubo otroka doživela drugače. Petra je svojo opisala takole: "Pred tremi leti sem bila tretjič noseča. Prej sem že rodila dva zdrava otroka. Tudi tretja nosečnost je bila zaželena, saj sva z možem načrtovala večjo družino. Ves čas nosečnosti ni bilo težav in porod je potekal normalno, brez zapletov. Po porodu so odkrili, da otrok ne diha pravilno. Dekletce so dali v toplo posteljico, a že naslednji dan je prišla zdravnica in dejala, da jo bodo odpeljali v Ljubljano. Drugi dan sem šla jaz za njo. Povedali so nam, da ima napako na srcu, ki pa se jo da odpraviti. Poseg pa je tako preprost kot operacija slepega črevesa. Govorili smo, kako bova šla z otrokom domov in kdaj bomo morali prihajati na kontrole... Šesti dan po rojstvu je bila operacija, ki je trajala štiri ure. Eno uro so otroka potem oživljali. Praktično se ni zbudil. Primarij je dejal, da je operacija tehnično uspela, a je bil otrok prešibak, da bi ga lahko zbudili."

Psihoterapevt svetuje
Tako sama sem na svetu
Marijina starša sta Hrvata, a oba živita v Sloveniji že od ranega otroštva. Družina velja za urejeno, ugledno. Do pred tremi leti so živeli v mestu. Oba starša sta trdo delala, poleg svojega rednega dela sta rada sprejemala še nadurno delo ali dodatne priložnostne zaposlitve, in tako so pred tremi leti prišli do svoje lastne, tako zelo zaželene hiše na vasi. Starša sta bila tudi v novem okolju hitro lepo sprejeta, vključila sta se tudi v župnijsko skupnost Ko je Marijina mama poklicala in prosila za pomoč, sem skoraj dvomil, da lahko kaj pomagam. Potožila je, da ima sedemnajstletno hčerko, s katero imajo velike probleme. Po uspešno končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo šolo, ki si jo je sama želela, tu pa so se začele težave. Pričela je izostajati od pouka, se družiti z neprimerno družbo, kaditi Že prve ocene so bile slabe, nato je šlo le navzdol Prvi letnik je bil izgubljen, doma so postavili stvari ťna trdoŤ, in Marija je obljubila, da ťse bo poboljšalaŤ. Spet se je vpisala v prvi letnik. Nekaj časa je bilo v redu, potem pa je začelo spet vse po starem. Ne le po starem, še slabše je bilo Marija je začela izostajati od doma tudi po več dni, starši so v njeni sobi našli travo Spet je bil izgubljen letnik. Poiskali so pomoč pri svetovalni službi. Spet je Marija obljubila, da "se bo poboljšala", vpisala se je na drugo šolo a že po enem mesecu je bilo s šolo konec zaradi prevelikega števila neopravičenih izostankov.

Naša mati praznuje
Darovanje device Marije
Nastanku tega praznika je botroval Jakobov protoevangelij, svetopisemskim knjigam podoben spis, ki pa ga Cerkev ni sprejela v svoj kanon - seznam svetopisemskih knjig, čeprav ni krivoverski. Iz njega izvemo za ime Marijinih staršev, Joahima in Ane. Vsebuje pa tudi tole pripoved: ko je Marija dosegla starost treh let, so jo njeni starši privedli v tempelj, da bi spolnili zaobljubo, ki so jo bili naredili v času pred njenim rojstvom, ker dolgo nista mogla imeti otrok. Vse jeruzalemske deklice, pripoveduje Jakobov protoevangelij, so s plamenicami spremljale deklico Marijo prav do templja, kjer jo je pričakal veliki duhovnik Zaharija. Tempeljski prostori so postali Marijino bivališče vse do dneva njene zaroke z Jožefom.

Veroučne strani
Kristjanova osebna izkaznica
Jezus nam v nadaljevanju govora na gori spregovori še o številnih pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo. Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo. Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Glasba
Mia Žnidarič
Pevka, ki je jazzovsko poetiko spravila med ljudi, čeprav je velikokrat deležna nerazumevanja. Sama pravi, da se ravna po kvaliteti in želji, da na ta način izrazi tisto, kar mora zakričati na glas. Lahko jo povabimo med domače stene in prisluhnemo njenemu glasu ob spremljavi orkestra Big Bang RTV Slovenije. Med sijajno pripravljenimi, odigranimi in odpetimi kopicami uspešnic, med katerimi je večina že dobro znanih (Noč, A si ti al' niti ti moj ljubi, Boljše v roki je zlato, Čas, Slike Pariza, Srce, Megla nad Ljubljano itd.) je zaslediti tudi sodelovanja z Lojzetom Kranjčanom, Mojmirjem Sepetom in Igorjem Lundrom. Predstavljamo vam jazzistko Mio Žnidarič, ki ni (še) pevka svetovnega formata, ima pa potrebno intimno noto in ritmično prepričevalnost, da dokaže, da je jazz naseljen tudi v Sloveniji. Rojena za jazz?. ťTako kot so ljudje poslani v življenje vsak z določenim poslanstvom in vsak ima nekaj, kar rad počne. Z glasbo se rodiš in si potem sčasoma izoblikuješ okus. In okus potem odloči, v katero zvrst glasbe boš odjadral. Tako je v vseh smereh umetnosti in v človekovem življenju nasploh. To moraš potem dograjevati in v tem najti tudi samega sebe.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
Telesni čuvaj
Ameriški režiser Tony Scott ima za seboj celo vrsto filmskih uspešnic. V druščino najbolj znanih režiserjev se je povzpel s akcijsko dramo Top Gun (1986) in drugim delom akcijske komedije Beverly Hills Cop II (1987). Tema je nato dodal še Dneve grmenja (1990), Poslednjega skavta (1991), Škrlatno plimo (1995), Oboževalca (1996), Državnega sovražnika (1998) in Vohunske igre (2001). Ti naslovi s skupaj letošnjim Telesnim čuvajem dokazujejo, da Tony Scott rad snema predvsem akcijsko obarvane trilerje. Vseeno se počasi začne navezovati na živahno in inteligentno deklico, ki ji starši ne namenijo dovolj časa. Creasy tako znova spozna, da je vredno živeti, Pita pa dobi več kot potrebnega prijatelja. Vendar pa nekega dne ugrabitelji s pomočjo podkupljene policije hudo ranijo Creasyja in ugrabijo Pito. Ko se pogajanja za odkupnino neuspešno končajo in vse kaže, da je Pita mrtva, se Creasy, ko si za silo opomore, odpravi na maščevalni pohod. Čeprav Telesni čuvaj ni najboljši Scottov film, je mogoče trditi, da izstopa iz sivega povprečja ameriških akcijskih trilerjev. Pohvali se lahko z odlično fotografijo, brezhibnimi akcijskimi prizori, dobro predstavljenim razvojem odnosa med glavnima likoma in odlično drugo polovico filma. Tudi glasbena podlaga je dobro izbrana. Slabše se film obnese kot celota, zlasti na vsebinski ravni. Zgodba se mestoma vleče, poleg tega ima tudi nekaj motečih pomanjkljivosti. Film na prvi pogled izzveni kot oda maščevalni sli, vendar pa dejansko vsaj enako močno poudarja tudi lepoto življenja.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
Menišija
Če bi hoteli našteti vse učne poti, bi prišli tja do številke osemdeset in verjetno še čez. Prav vsaka predstavlja svojevrsten izziv za pohodnike. Njihov namen je predvsem približati naravo širšemu krogu obiskovalcev, še posebej tistim, ki so zaradi hitrega tempa življenja, vse bolj odtujeni od nje. Ena od značilnosti učnih poti je, da so navadno te poti krajše in ne zahtevajo posebnih telesnih naporov. Tokrat bomo spoznali Menišijo, pokrajino na prehodu iz Notranjskega podolja (Cerkniško in Planinsko polje) v planoto, nad katero se dviga Krim. Pokukali bomo tudi v Bistro, nekdaj Domus Vallis jocosae. Po menihih, ki so nekdaj tu v samoti in tišini iskali Boga, je namreč pokrajina dobila ime. Tokrat nas bodo na poti spremljali številni kraški pojavi, tudi jame. In v eno izmed njih se lahko najpogumnejši tudi spustijo.

Pismo meseca
Strah pred življenjem
Odločila sem se, da Vam napišem pismo na temo o kateri že nekaj časa razmišljam. To je strah. Sprašujem se česa me je strah? Me je strah strele, ki divja ob nevihti? Mogoče, saj je strela zelo nevarna. Me je strah zobozdravnika? Mogoče, ker bom tam občutila bolečino. Kaj je pravzaprav strah? Večkrat opažam, da je to le varovalka pred nečim. Mnogokrat me je pred določeno nalogo strah. Strah, da ne bom mogla naloge dobro opraviti. Da ne bom zmogla izpolniti ciljev, ki sem si jih zadala in izpolniti tistega, kar od mene pričakujejo drugi. Ali pa me je strah, ker nisem dovolj samozavestna, ker si dovolj ne zaupam, da nekaj zmorem. Zgodi se mi tudi, da v pogovoru s kakšno osebo enostavno "zablokiram" in ne vem, kako naprej. V takšnih trenutkih se mi strah zagozdi v podzavest. Takrat se največkrat zatečem k molitvi, vzamem v roke Sveto pismo ali kakšno duhovno knjigo in poskušam najti svoj notranji in duhovni mir. Večkrat opazujem množico ljudi. Opažam najrazličnejše osebnosti. Od tistih, ki radi izstopajo, do tistih, ki se radi v družbi skrijejo in so bolj tihi. Sprašujem se ali tisti, ki se radi postavljajo v ospredje, in tisti, ki se radi bolj držijo zase, občutijo strah? In kakšen je ta strah? Ali hočejo tisti bolj odprti s svojo odprtostjo prikriti svoje strahove? Še večja uganka pa mi ostajajo vase zaprti ljudje, ki stvari skrivajo v sebi in se ne upajo nikomur zaupati. Česa se danes pravzaprav ljudje bojimo? Če bi pogledali naokrog, bi rekli, da strah danes ni upravičen. Živimo v tretjem tisočletju, ki naj bi bilo tisočletje, kjer bo poskrbljeno za blaginjo. Vendar žal ni tako. Ljudi je strah, da bodo izgubili službo in bili primorani prositi za vsakdanji kruh. Strah jih je zaupati ljudem, ker nikoli ne vedo, kdaj bodo ljudje to njihovo zaupanje zlorabili in jih začeli zasmehovati. Ljudi je strah pred izgubo najbližjih, pred samim seboj. In vse več ljudi je strah pred življenjem samim. Sprašujem se, zakaj mora biti tako. Zakaj v sodobni družbi izginja vera v Boga ? Saj je Jezus sam premagal strah na križu in nas odrešil. Kdaj se bomo tudi mi, plavalci na odprtem morju tretjega tisočletja, tega zavedali in mu začeli slediti? se sprašuje Andreja.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Davorin Jenko
"Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo." (Josip Stritar) "Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev, dasi je večji del svojega življenja živel in ustvarjal v Beogradu. Pred devetdesetimi leti je izpel zadnjo noto svoje življenjske skladbe.

Priloga
10. let Radia Ognjišče
Z osamosvojitvijo Slovenije in zrušenjem enopartijske vladavine v letu 1991 so se odprle nove možnosti na področju medijev, o katerih prej še slišati ni bilo mogoče. Samo Božji previdnosti lahko pripišemo splet vseh okoliščin, ki so pripeljale do radijskih dovoljenj za oddajnike na nekaterih najboljših oddajnih točkah. Pridobljena dovoljenja so prinesla dolžnost, da se začne z radijskim programom v toku enega leta, sicer bi bila izgubljena. Treba je bilo iti na delo - kljub negotovosti in številnim velikim vprašajem. Vendar, kjer je volja, tam je pot. Na tej poti so se združili pogledi in poti številnih sodelavcev, ki so s pravo mero skromnosti, iznajdljivosti, poguma in seveda vere v Njega, katerega veselo sporočilo oznanjajo, naredili radio, ki nam je danes vsem v ponos. Letos je za Radiem Ognjišče prvih deset uspešnih let. S težo besed, ki jih vnaša v slovenski medijski prostor, pušča za seboj globoko in neizbrisno sled v zgodovino našega naroda.

Slike govorijo
Stična 2004
18. septembra se je v Stični zbralo okoli devet tisoč mladih. Privedla jih je želja, ki jo najbolje izraža geslo letošnje Stične ťHočemo videti JezusaŤ. Mlade so slovenski škofje pozdravljali že zjutraj na poti na osrednje prizorišče. Potem se je začel festival, ki je dosegel vrhunec z evharistično daritvijo. Po maši so se odprle različne delavnice in aktivnosti, ki jih pripravljajo različne skupine in združenja po naši domovini. Lahko so molili, se pogovarjali, raziskovali, sklepali nova prijateljstva in obnavljali stara, peli, plesali in slavili Gospoda. Stična je vsakoletni praznik mladih, ki mlade nagovarja in jih usmerja h krščanskim vrednotam. Dokler so v Cerkvi mladi se nam ni bati za prihodnost, je poudaril tudi škof Metod Pirih med mašo v nagovoru mladim: "V vas je neizmeren potencial dobrih in ustvarjalnih možnosti. V vas je malo preteklosti in veliko prihodnosti. Danes ima Kristusov obraz devet tisoč oblik in vi ste ga našli. Poglejte okrog sebe!Ť
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Na obisku
24 ur
Kaj boste počeli danes zvečer med sedmo in osmo uro? Odgovor večine bo najbrž, da boste, zleknjeni v domačem naslanjaču, gledali, poročila. Dnevne informativne oddaje so med najbolj gledanimi televizijskimi oddajami. Pri nas je to v zadnjem času oddaja 24 UR na POP TV. Ko so pred nedavnim stavkali novinarji, se je pokazalo, kako smo postali "odvisni" od informacij. Ko sem gledal oddajo 24UR, sem se vprašal, kaj vse je potrebno, da taka oddaja nastane? Na televiziji ljudje vidimo samo tisto, kar je na ekranu, ko pa prideš na drugo stran, začutiš ozračje: to je kot nekak čebelnjak, kjer vsak nekaj marljivo pripravlja, da bo ob določeni uri lahko šlo v eter. Po obrazu in po imenih poznamo voditelje in novinarje, v ozadju pa je še vrsta drugih ljudi, ki pripravlja tisto, kar potem novinarji na ekranu pokažejo. "Televizija je mozaik, v katerem je novinar pomemben del mozaika, ampak še vedno samo kamenček v njem," je mi razložil Vine Bešter, direktor informativnega in športnega programa, ki mi je podrobno predstavil njihovo delo.

Življenje uči
"Otrokom dajem krila"
Njuni vrstniki, ki so pri otrocih bolj pohiteli, so že babice in dedki. A življenje je naneslo, da je pri Bajtovih šele sedaj otroški živžav. Če bi imeli le enega ali dva otroka, se najbrž ne bi nihče obregnil. Tako pa so v zadnjih devetih letih petkrat zibali. Dobili so pet sinov, in kdor misli, da ljudje namerno ali nehote zbadajo le starše številnih hčera, se moti. Že pri tretjem so jih ljudje pomilovali, med peto nosečnostjo pa skoraj niso mogli čez Ljubljano, ne da bi jih neznanci spraševali, če menda ja ne bo spet fant. Pa je in starejši bratje so ga izjemno lepo sprejeli. Brez ljubosumja, brez tekmovalnosti, vključili so ga v neformalno skupino, poimenovano "Bajtovi otroci" in ne moti jih niti pri gradnji vesoljskih ladij, niti pri gledanju filma. Imajo srečo, da jim je Bog namenil zrelo in umirjeno mamo, ki je kot študentka veliko prepotovala in užila lepo mladost. Čeprav že deset let ni bila na koncertu ali kje drugje in je zaradi moževe podjetniške poti, ki terja številna potovanja, veliko sama z otroki, se ne pritožuje. "Vzgoja otrok in sploh materinstvo v najširšem pomenu besede se mi zdi gotovo najbolj vznemirljivo, kreativno in inovativno delo, ki si ga človek lahko zamisli. To je specifično ženski način spreminjanja sveta in oblikovanja prihodnosti, " so besede, ki potrjujejo, da se zaveda, da je vsaka ura z otroki vredna več kot pa njen prosti čas.

Pričevanje
Franc Sodja
"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel." Prisluhnimo devetdeset let dolgi zgodbi tega preroškega moža in njegovim modrim besedam, porojenim iz globoke povezanosti z Bogom. Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

Predstavljamo vam
Lesene strehe
Sledovi govore, da je človek v kameni dobi pokrival svoje bivalne šotore s kožami uplenjenih živali, morda za silo tudi z olistanimi vejami in šopi trave. Ko so bile kamnite sekire dovolj uporabne, da je ťuplenilŤ drevo, mu je prav prišlo lubje, in ko je zasekal še globlje in prišel do lesene deščice, je človek spoznal verjetno najboljšo kritino v zgodovini civilizacije. Streha iz cepljenih lesenih (smrekovih, macesnovih in redko jelkinih) deščic (skodel, šinklnov) je bila še ne daleč nazaj poleg slamnate najbolj razširjena kritina na Slovenskem, le na Primorskem je prevladoval skril. Danes se z izdelavo skodel le še redko kdo ukvarja.

Šola za zakon
Navezanost
Moji starši so zelo navezani name. Ko govorim mami o poroki joka. Kaj naj storim in kako naj se starši pripravljajo na to, da otroci morajo iti od doma ? sprašuje Saša. P. Beno pa odgovarja, da bo k osamosvojitvi in ločevanju od mame, bo gotovo pomagalo tudi to, da bosta s fantom trdno in zavzeto rasla v medsebojnem odnosu in s tem mami pokazala, da želita resno in odgovorno vstopiti v zakon. Če je v mami nezaupanje v vajin odnos, bo po tem, kako ta odnos živita, spoznala, da ta povezanost napreduje. - Starši si želijo, da bi jih otroci v starejših letih spremljali. Starejši kot so, bolj si želijo pomoči in spremljanja. Saša, jasno je, da se po poroki ne boš več mogla toliko posvečati mami, kot si se do sedaj. Vendar če jo bosta ti in tvoj mož spremljala in ji pomagala tudi v prihodnje, se tvoja mama ne bo čutila osamljeno in zapuščeno. Čeprav so starši in otroci tesno povezani, je nujno, da drug drugemu omogočijo čimveč svobode in samostojnosti. Ko zaživijo narazen, se vezi med starši in otroki se večkrat poglobijo, saj tako eni kot drugi začutijo darove, ki jih prej niso niti slutili.

Internet
Evharistija
Sredi oktobra je v Mehiki v Guadalajari potekal Svetovni evharistični kongres. Pred njim jih je bilo že 47, a letošnji je bil nekaj posebnega tudi zaradi tega, ker je v tem času papež Janez Pavel II. dan po 26. obletnici svoje izvolitve razglasil začetek Leta evharistije. Pred nami je tako leto srečevanja s Kristusom, ko se bomo spominjali zadnje večerje in molili za njegovo čimprejšnjo vrnitev. Sveto rešnje telo, tretji od sedmih zakramentov, v posvečeni hostiji ponavzočuje Kristusovo skrivnost, po kateri smo stvarno deležni Gospodovega telesa in dvignjeni v občestvo z njim in med seboj. V teh časih še posebno čutimo potrebo po preoblikovanju v boljše ljudi in prav prek evharistije lahko Jezus Kristus deluje v svoji polnosti. V obdobju terorizma in svetovnih spopadov naj bi s pomočjo evharistije ponovno odkrili osrednji značaj nedelje in njen vpliv na solidarnost in mir, kot je zapisal papež v nedavno objavljenem apostolskem pismu Mane nobiscum Domine (Ostani z nami, Gospod), posvečenem evharistiji. Sicer pa je že leta 1997 pri Založbi Družina v slovenščini izšel cerkveni dokument Evharistija in svoboda, ki ga je pripravil Papeški odbor za mednarodne evharistične kongrese.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Šport
Peter Mankoč
Zelo potiho in sramežljivo se je v začetku oktobra odpravljala četverica naših plavalcev v ameriški Indianapolis na SP v 25- metrskih bazenih. O napovedih in pričakovanjih niso veliko govorili, vsaj ne naglas, saj je bilo prvenstvo slaba dva meseca po OI in zato po mnenju večine v zelo neprimernem času. Tudi večina tistih, ki so imeli norme za nastop, se je ustrašila "potopa" in nove medijske kritike. Peter Mankoč, 26-letni Ljubljančan, član Ilirije, naša prva zvezda in specialist za kratke bazene, pa se ni obremenjeval s tem. "Naložil" si je kar pet disciplin in po začetnem "ogrevanju" najprej presenetil z dvakratnim popravljanjem državnega rekorda in z bronastim odličjem na 100 delfin, potem pa je zablestel še v svoji paradni disciplini 100 mešano, kjer je obranil naslov svetovnega prvaka in se za osem stotink približal svetovnemu rekordu Nemca Thomasa Ruppratha. Njegov povratek domov je bil veliko glasnejši, nasmejan in z dvema kolajnama okrog vratu v razmislek vsem tistim "strokovnjakom", ki so po Atenah hoteli slovensko plavanje "utopiti", in tudi v spodbudo plavalcem, ki so že začeli nekoliko dvomiti v vase.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Tehnika
Radijska tehnika
Radio Ognjišče se je v življenje prebudil ravno ob pravem času. Če bi z oddajanjem začeli le eno leto prej, bi v kletnih radijskih prostorih še kar nekaj časa kraljevali veliki, dragi, težki in okorni magnetofoni. Računalniška tehnika pa je do tistega trenutka ravno prav dozorela. Direktor Franc Bole, ki je bil vedno z vsem srcem za tehnične novosti, je uvidel, kje je prihodnost in za studie Radia Ognjišče že takoj na začetku poskrbel za revolucionarno računalniško opremo. Pogumna odločitev se je izkazala kot modra in hvalevredna. Prvi računalniki na radiu za snemanje in obdelavo zvoka niso bili običajni osebni računalniki, kot jih poznamo danes. Bili so za tiste čase izredno hitri, kljub temu pa so zvok obdelovali s pomočjo zunanjih enot, saj notranji procesor ni zmogel toliko moči, da bi zagotovil neprekinjeno snemanje brez napak. Računalniško snemanje in obdelovanje je bilo bistveno lažje od rezanja in lepljenja magnetofonskih trakov. To so po kratkem ogledu delovanja priznali tudi najbolj izkušeni radijski mački, ki so prišli občudovat novo tehnologijo. Tudi v studiu za oddajanje programa v živo je bil tudi računalnik že od vsega začetka. Počasen in okoren, pa vendar je krmilil CD izmenjevalnik s 300 kompaktnimi ploščami. Sposoben je bil samostojno voditi nočni program po vnaprej pripravljeni glasbeni lestvici, kar je Radiu Ognjišče omogočilo, da je že od vsega začetka oddajal radijski program neprekinjeno 24 ur na dan.

Copyright (c) 1996 - 2004 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.