Vsebina 10. številke letnika 2004.

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

Gost meseca
p. Martin Kmetec, misijonar v Turčiji
V današnjem svetu se vse bolj srečujemo pripadniki različnih narodov, ras in ver. Medsebojno sodelovanje in dialog so naloge, h katerim nas vabi tudi sedanji papež. O težavnosti dialoga z islamom pa nam govori tokratni gost meseca p. Martin Kmetec, ki sedaj deluje v muslimanski Turčiji, prej pa je deloval v versko mešanem Libanonu. V mesecu oktobru, ko obhajamo misijonsko nedeljo, nam bo odkril manj znane težave misijonarjenja v svetu islama. V Turčiji živi 75 milijonov prebivalcev, od tega je 80 tisoč kristjanov. To pomeni, da smo prava manjšina. Imamo tri vrste kristjanov. Prva skupina so kristjani (so pravoslavni ali grkokatoličani), ki so avtohtoni in so ostali ves čas otomanske nadvlade. Seveda so danes izredno zredčeni. Grkopravoslavne kristjane najdemo predvsem okrog Carigrada in na meji s Sirijo, predvsem v delu proti Iraku. Druga skupina so levantinski kristjani. Ti so prišli iz Evrope proti koncu 19. stoletja kot obrtniki ali strokovnjaki. Imeli so določene privilegije, ker so bili državi koristni. V svojih kolonijah so lahko gradili cerkve. Danes je teh zelo malo, saj so se zaradi slabšega gospodarskega stanja in pritiskov vrnili v Evropo. Zadnja skupina so spreobrnjenci. Jih je malo, a gradimo na njih. Ne moremo reči, da bo krščanstvo v Turčiji tako cvetoče, kot je bilo nekoč v prvih stoletjih krščanstva, a prepričani smo, da bo neka živa skupnost ostala. Praksa je, da kjer ni duhovnika in ne maše, država vzame cerkev in nikdar več je ni mogoče dobiti nazaj. Cerkev že od časa papeža Janeza XXIII., ki je bil nuncij v Carigradu, zelo želi, da ne bi bili tam samo "mrtvi spomeniki", ampak tudi žive skupnosti. Ne smemo pozabiti, da sta na ozemlju današnje Turčije delovala apostola Janez (Efez, pri njem je bila tudi Devica Marija) in Pavel. Tam so bile krščanske skupnosti, opisane v knjigi Razodetja. Gre tudi zato, da bi v svetu islama dali živi izraz krščanstva. To pa muslimanske ekstremiste zelo moti. Danes v islamskem svetu ne najdeš knjige, ki se ukvarja z zahodno civilizacijo (že samo s splošnega vidika), ki ne bi bila kritična do krščanstva. Taka je sedaj težnja v islamskem svetu.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Matevž Lenarčič
"Srečni smo lahko najprej pri sebi in to širimo naokoli. Če rečemo, da smo srečni, smo srečni, in če nismo, nismo. Kdor to sprejme in skozi izkušnjo svojega življenja reče, da je tisto, kar je preživel, v redu, je srečen. Če tega nismo sposobni reči, potem smo nesrečni. Čakati in iskati nekoga, ki te bo popeljal zadovoljstvu naproti s poletom okoli sveta, je neumnost. Na to pot se mora vsak podati sam,"razmišlja Matevž Lenarčič, ki je z ultralahkim letalom obkrožil zemeljsko oblo. "Človek se ne odloča in ne poskuša, ampak počne tisto, kar misli, da mu trenutno leži in prinaša zadovoljstvo. Ljudje si postavljajo različne cilje, eni pač vztrajajo v določeni stvari celo življenje in želijo zastavljeno doseči. Meni osebno ni do tega, da bi si postavljal velike cilje in jih poskušal na dolgi rok uresničevati, ampak gre za način življenja. Letenje je trenutno na prvem mestu predvsem zato, ker je tako drago in zahteva celega človeka in posledično tudi način življenja. Če se lotiš, recimo, letenja okoli sveta, potem poleg tega, kar sem omenil, določa še čas, in avtomatično postane način življenja. Osrednja stvar v življenju pa je kaj drugega, kar je bolj v ozadju, to so pač načini, ki se vrtijo okoli osrednje stvari. Mislim, da je zavedanje življenja tista osrednja stvar, če se ga človek zaveda, potem ga hoče živeti, kolikor se da v smislu osebnega zadovoljstva. Če je to letenje, je pač letenje, ali plezanje ali kaj tretjega. Ni tako pomembno kaj je, ampak da je človek ob tem zadovoljen. Da se uresničuje, da se lahko spravi sam s sabo in zadovoljstvo trosi naokrog, kar mislim, da je smisel življenja.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Kaj ti pomaga, če vidiš, a zgrešiš?
"Ognjišče berem že od mladih let in skoraj vedno sem v njem najprej prebrala rubriko Naši preizkušani bratje. Seveda si nisem nikoli mislila, da bo nekoč v njej predstavljena tudi moja hčerka,"mi je ob slovesu dejala Anjina mama. Njena prva hčerka je namreč slepa. Dolgo se mama kar ni mogla sprijazniti s hčerkino slepoto. Bilo ji je hudo in velikokrat je jokala. Septembra leta 1986 pa so poromali v Medjugorje. Anji je bilo pet let. "Mama je bila žalostna in ni ji bilo vseeno, da ima bolno hčerko. Takrat jo je neki duhovnik tako potolažil: "Gospa, ne vznemirjajte se! Mogoče vam bo marsikdaj lažje in mogoče bo vaša hčerka marsikdaj bolje prišla 'skozi' kot pa tisti, ki vidi,'"pripoveduje enega prvih spominov Anja (Anja Černevšek, Novo naselje 4, 3342 Gornji Grad), nato pa brž dodaja: "V svojem življenju sem zelo srečna. Včasih si celo rečem, da je bolje, da ne vidim. Mislim na tiste ljudi, ki so se zgubili na krivih potih. Kaj ti pomaga, če vidiš, a zgrešiš! Jaz pravzaprav vidim veliko več kot marsikdo drug. V enem izmed intervjujev, ki je vzbudil velik odziv, sem dejala: Mogoče mi je Bog zaprl oči za toliko časa, da spoznam ljudi z notranje plati, ko pa bom to spoznala, jih bom mogoče videla. Najpomembnejši je notranji vid. Ne rečem, so stvari, ki jih želim videti. Rada bi videla starše, brata ... vem pa, da vidim toliko, kolikor moram videti."

Psihoterapevt svetuje
Zakaj samokaznovanje?
Novo šolsko leto je že v polnem zamahu - in pri svojem delu se že spet srečujem z novimi stiskami, ki jih je prineslo. Tokrat se bom usmeril v prav posebno stisko, ki pa ni tako zelo redka, kot se zdi. Ustavil se bom pri srednješolcih - ponavljalcih. Ponavljanje razreda je v vsakem primeru za srednješolca stiska. Vendar je vsako ponavljanje zgodba zase, vsak ponavljalec doživlja to stisko na drugačen način. In širok splet okoliščin odloča o tem, ali bo naš dijak stisko ponovnega vpisa v isti letnik doživel kot pomembno izkušnjo in možnost, da s pomočjo te izkušnje popravi svoje napake, dozori - ali pa jo doživi le kot razočaranje, brez koristnega učinka. Eden takšnih ponavljalcev je Simon. Za razgovor je prosila mama, in ob tem povedala, da pravzaprav sploh ne ve, če bo Simon sploh hotel priti. Povedala je, da ima s Simonom že kar nekaj časa težave, ki se le še stopnjujejo. V lanskem šolskem letu je obiskoval 1. letnik srednje šole, a je bilo bolj ali manj celo šolsko leto težko. Pa ne počne nobenih velikih prekrškov - le učiti se ne mara, čeprav ji v šoli že vseskozi zatrjujejo, da je zelo bister in da ga je škoda. Lani je pri njem našla travo in ji je tudi priznal, da jo kadi. Šolsko leto je zaključil z dvema popravcema, ki pa ju ni izdelal - in sedaj se je, na svojo željo, ponovno vpisal na isto šolo. Kljub vsem obljubam in dogovorom pa so se že s prvim dnevom šole začele, ali bolje, nadaljevale, vse iste stvari kot v lanskem šolskem letu. Mama ob tem ne vidi realne možnosti, da bi popravil uspeh, in ne ve, kaj naj naredi...

Naša mati praznuje
Rožnovenska Mati Božja
"Mati moja, venec pletem, / venec rož za tvoj oltar, / belih, rdečih, žarno zlatih / zvijem v venec, tebi v dar." Tako je naši nebeški Materi zapela uršulinka M. Elizabeta Kremžar, ki velja za eno najboljših slovenskih religioznih pesnic. Te stihe ji je gotovo narekoval spomin na molitev rožnega venca v domači družini. Tiste čase skoraj ni bilo slovenske hiše, kjer se dan ne bi končal z molitvijo rožnega venca. Ta molitev je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom, ali, kot je zapisal papež Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu Rožni venec Device Marije:"Moliti rožni venec ni nič drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo." Molitev rožnega venca, kakor jo poznamo danes, je stara vsaj sedemsto let, poseben praznik Rožnovenske Matere božje pa je bil vpeljan v svetniški koledar katoliške Cerkve precej kasneje - sredi 16. stoletja. Takrat je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali močno ladjevje v Sredozemlju. Tedanji papež Pij V. si je zelo prizadeval, da bi krščanski vladarji tedanje Evrope združili svoje sile in se postavili po robu Turkom, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.

Veroučne strani
Kristjanova osebna izkaznica (1)
Na začetku našega razmišljanja o blagrih smo poudarili, da nam Jezusov govor na gori zarisuje našo pot k večni sreči, osem blagrov pa predstavlja prometne znake, ki nam kažejo smer, v katero naj gremo. Jezus je bil ključ do razumevanja blagrov, saj blagrov ni le oznanil, ampak jih je tudi živel: najbolj ubog med ubogimi, krotek med krotkimi, čistega in usmiljenega srca - zato so blagri najprej opis njegovega obličja. V življenju okrog nas pa smo skušali "ujeti" tudi primere ubogih, ki so svobodni v svojem srcu; žalostne, ki upajo na veselje življenja v Bogu; krotke, ki posvetijo največ pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni; lačne in žejne pravice, ki hrepenijo po resnični pravičnosti; usmiljene, ki imajo srce in so za bližnjega pripravljeni nekaj narediti; čiste v srcu, ki gledajo na svet, sebe in svoje telo z očmi Boga; tiste, ki delajo za mir najprej v svojih srcih in premagujejo hudo z dobrim; tiste, ki so zaradi pravičnosti preganjani, ker so odkriti in znajo povedati stvari v obraz... Vse to je vsebina osebne izkaznice kristjana, Jezusovega učenca, in fotografija človeka, ki hoče živeti po evangeljskih zahtevah. V zadnjih treh nadaljevanjih pa bomo spregovorili še o nekaterih poudarkih iz govora na gori, ki jih je Jezus ljudem razložil kot nadaljevanje blagrov in prav tako brezpogojno spadajo v osebno izkaznico vsakega kristjana.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Glasba
DeŽur
Skupina DeŽur, ki je po lastnih besedah dežurna za žur, se je s svojo popevko Na vrh sveta na letošnji Slovenski popevki zaenkrat zavihtela vsaj na vrh Slovenije. Tako so odločili gledalci te prireditve, ki so s telefonskim glasovanjem izbrali njihovo skladbo ter tako presenetili ne samo poslušalce in celotno glasbeno sceno, temveč tudi skupino samo. Vsi štirje so že prej nastopali v različnih skupinah. Našli pa so se v času, ko je Janez predstavljal svoj solistični etno projekt, ki je bil hkrati tudi njegova vrnitev h glasbi po večletnem premoru. Jani in Mojca sta sodelovala pri nastajanju albuma Bela Krajina. Darja in Janez pa sta se spoznala, ko je Janez album predstavljal na radijski postaji v Novem mestu. Ideja je bila, da bi sestavili skupino po vzoru švedske Abbe, ki je bila vsem zelo všeč. Dobili so se na prvih vajah in takoj ugotovili, da so na istih frekvencah. Začeli so podobno, kot vse druge skupine, v hladnem zaklonišču, kjer smo predvsem preigravali glasbo drugih avtorjev in sanjali o svoji lastni glasbi. K sreči ima Jani svoj studio, tako da so lažje prišli do prvih posnetkov. Prvi večji, vsaj lokalni uspeh, je bila s pesem Po pomladi diši, ki jo na Dolenjskem še vedno radi prepevajo. Prvi nastop je sicer minil bolj v megli (zaradi treme) v enem od slovenskih zdravilišč, še kot skupina brez imena.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
Fahrenheit 9/11
Z zlato palmo ovenčani Fahrenheit 9/11 ameriškega režiserja Michaela Moorea je prišel na slovenska filmska platna ravno ob pravem času. Uradno slovensko premiero je namreč doživel le nekaj dni pred obletnico terorističnih napadov na ZDA, do katerih je prišlo 11. septembra 2001 in s katerimi se začenja tudi pripoved tega najnovejšega Mooreovega dokumentarca. Obenem se je prav v času slovenske premiere začela močno zaostrovati ameriška predsedniška volilna kampanja, kaotične razmere v zasedenem Iraku pa so privedle do že tisoče žrtve med ameriškimi vojaki. Ti igrajo eno osrednjih vlog v Fahrenheitu 9/11, katerega naslov se sicer navezuje na znanstvenofantastični roman Fahrenheit 451pisatelja Rayja Bradburyja, ki govori o strogi družbeni cenzuri. Mooreov vojni dokumentarec kritično prikazuje dejanja sedanjega ameriškega predsednika Georegea W. Busha in njegovih sodelavcev pred terorističnim napadom na ZDA in še posebej po njem. Pri tem opisuje vezi med družino predsednika Georgea Busha in savdsko kraljevo družino, spregovori tudi o povezavah z Osamo bin Ladnom, veliko časa pa nameni predvsem ameriškim vojakom. Moore kritično opiše sistem vojaškega rekrutiranja, vojni v Iraku pa se posveti tudi z vidika staršev padlih ameriških vojakov.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Potopis
Po dolini Soče v Evropo!
Izteka se "potopis norih kolesarjev", ki so zadnje dneve aprila "opedalili" meje naše mlade države pred njenim vstopom v Evropo, kar se je zgodilo 1. maja 2004. Nauk te zgodbe: Evropa ni lepša kot je Slovenija!
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
Kosmačeva učna pot
Tokrat se bomo podali še na eno izmed številnih literarnih poti, ki vodijo po naši deželi. Mnoge od njih so širši javnosti že dodobra poznane, saj se jih drži navdih tradicionalnih poti. Mnoge druge pa čakajo na samotne popotnike in jim odkrivajo premalo poznane slovenske kraje in jih presenetijo z naravnim in kulturnim bogastvom. Med te bi lahko uvrstili tudi Kosmačevo učno pot (KUP), ki so jo prvič izvedli učitelji in učenci osnovne šole Most na Soči v letih 1999/2000. KUP nas bo popeljala v dolino pisatelja Cirila Kosmača (28. 9. 1910 28. 1. 1980). Pisatelj se je rad vračal v domače kraje, sem je umestil tudi nepozabne junake literarnih del, ki nenehno živijo s prebivalci Idrijske doline. Šele ko bomo pot prehodili, bomo laže razumeli Kosmačeva dela, ki so povezana na ljudi in dogajanje v njegovi domači dolini ob Idrijci. Kljub kratkemu seznamu Kosmačevih spisov ga literarni zgodovinarji uvrščajo med najpomembnejše slovenske pisatelje. Za njegova dela je namreč značilno, da so do kraja izbrušene jezikovne umetnine.

Pismo meseca
Moja hčerka je bila vzorna kandidatka za birmo
Je birma potrditev ali zamrznitev vere? S temi besedami nas je naš župnik večkrat opominjal, da naj tudi starši birmancev naredimo kaj, da naši otroci ne bodo, ko opravijo z birmo, "opravili" tudi z vero. Jaz sem se ob tem nasmihala in si mislila, da to zame ne velja. Moja hčerka je bila vzorna kandidatka za birmo. Sodelovala je na vseh pripravah, bila je na duhovnih vajah za birmance in redno je hodila k maši. Velikokrat je obiskala tudi delavniško mašo. Ob vpisu k verouku smo jo vpisali tudi v cerkveni pevski zborček, kjer je z velikim veseljem in zagnano sodelovala...Vse to je trajalo do drugega letnika srednje šole. Potem se je vse obrnilo... Med sošolci si je našla nove prijatelje, s katerimi zahaja v disko. Zadnje čase je začela opuščati tudi nedeljsko mašo. Izmišljati si je začela razne izgovore, zaradi katerih ni mogla v cerkev. Potem je kar naenkrat bruhnilo iz nje: da Boga ni, da je vse to pravljica, kateri ona ne bo več nasedala... Sedaj je ne silim več v cerkev. Zdi se mi brez smisla, če gre z odporom in jezo. Veliko molim in prosim Boga, da jo vrne na pravo pot. Večkrat se sprašujem, kaj je vzrok, da se je v nekaj mesecih čisto spremenila. Je vzrok srednja šola, novi sošolci in novi prijatelji? Smo se doma premalo pogovarjali o veri, o Bogu? Bojim se, da bo šel po njenih stopinjah tudi mlajši sin, ki se sedaj pripravlja na birmo. Tudi on je dejaven v cerkvi, kot je bila pred časom hčerka. Bo tudi zanj birma "zamrznitev" vere? sprašuje Anita.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Jožef Klekl
"Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k cilju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire." (Jožef Klekl) "O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni buditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najboljših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu, ki se ga spominjamo ob 130letnici njegovega rojstva, povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših pritiskov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

Priloga
Kapucini na slovenskem
Kapucini - ime so dobili po rjavi kuti z dolgo kapuco - so tretja veja "drevesa" manjših bratov sv. Frančiška Asiškega: prva veja so minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih, druga veja so različne vrste observantov, ki so se združili v današnji red frančiškanov. Kapucinski red je bil potrjen leta 1528. Vanj so vstopili mnogi odlični pridigarji iz reda observantov in po njihovi zaslugi so kapucini dali pridiganju ossrednje mesto pri svojem delovanju. Na Slovensko so kapucini prišli v začetku 17. stoletja po zaslugi sv. Lovrenca Brindiškega in sicer najprej v Ljubljano (1606), zatem v Celje, v Maribor in na Ptuj, leta 1637 pa v Sv. Križ na Vipavskem. Od tam je bil doma slavni baročni pridigar Janez Svetokriški, začetnik slovenskega cerkvenega govorništva, ki je umrl 18. oktobra 1714 v Gorici. S svojimi pridigami, natisnjenimi v petih zajetnih knjigah z naslovom Sveti priročnik (Sacrum promptuarium) je prekosil vse tedanje slovenske pisce.

Slike govorijo
Račefest 2004
Mladi v Cerkvi so in to največkrat tam, kjer je glasba! Na Štajerskem potekajo trije festivali duhovno ritmične glasbe;: Vox (Ptuj), Račefest (Rače pri MB), ki smo ga obiskali tudi mi ter Ritem duha (Maribor), na katerega ste vabljeni v oktobru (desno). Posnemanja vredno!
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Na obisku
Vinska klet Santomas
"Vinogradništvo je družinska tradicija, z njim so se ukvarjali moj oče, ded in praded. Oče tudi v času trdega komunizma ni zapustil kmetije, da bi šel delat v tovarno, kar je bil takrat množičen pojav. Ostal je na kmetiji in z delom preživljal družino - štiri otroke. Tako sem bil v kmetovanje vpeljan kot otrok in me je to delo tudi veselilo," pripoveduje Ludvik Nazarij Glavina, vinogradnik iz Šmarij nad Koprom. Diplomirani ekonomist, ki je vrsto let delal na področju mednarodnega trgovanja in se je v 90-ih letih se je vrnil v rodno vas ter za očetom prevzel kmetijo, na kateri so prej pridelovali vse, in jo najprej preusmeril samo v pridelovanje vina in oljčnega olja. "Leta 1997 je bilo prvo leto, ko sem se odločil predstaviti z novim imenom ter novim tržnim pristopom, ki je vedno temeljil na tradiciji in pridelavi kvalitetnega vina, značilnega za časa mojega očeta. Kvalitetno vino se vedno pridela v največji meri s pridelavo kvalitetnega grozdja... Ko je prevzel kmetijo, je v polni meri sprejel kvalitetno vinogradniško aktivnost prednikov, pomanjkljivosti kletarjenja pa popravil in izboljšal. Zgradil je novo klet pod zemljo, ki je dovolj hladna. "Ko sem začel s kletarjenjem, sem si zastavil cilje o kvalitetnem vinu, ki bi lahko bilo na nivoju kvalitetnih in konkurenčnih evropskih vin in videl sem, da mi pri kletarjenju manjka precej znanja, zato sem se odločil, da dobim svetovalca za klet, francoskega enologa. Francoskega zato, ker je blizu Mediterana, ker sta naša klima in področje mediteranska. V Sloveniji imamo zelo kvalitetno enologijo, vendar nima toliko tradicije, da bi lahko svetovala za mediteranske pogoje. Z njegovo pomočjo sem kletarjenje zaokrožil, mu dal vsebino, ki izvira iz odlične francoske tradicije pridelave vin, in to združil s tradicionalno zelo dobro vinogradniško prakso. Tako pridelujem vina, ki so danes znana pod imenom Santomas."

Življenje uči
Srečna sem, ko razveselim moža in otroke!
V vasi Pečice, ki sodi pod Gabrovko na Dolenjskem, živi družina Krnc. Čeprav domujejo v hiši, stari več kot 200 let, so iz nje ustvarili prijazen dom. Duša družine je mama Anka, ki se je skupaj z možem Tonetom, še preden sta se poročila, odločila, da bo po rojstvu otrok doma. Zapišem lahko le: blagor otrokom, ki imajo mamo s tako globokimi krščanskimi koreninami in tako jasno izdelanimi načeli. Čeprav po telesu drobna, je v pristnih evangelijskih načelih trdna kot hrast in kot taka je dobra opora petim odraščajočim otrokom. 15-letni Sabini, 14-letnemu Simonu, 13-letni Heleni in 7-letnemu Mariu se je lani pridružil še sedaj eno letni Jožef. Čeprav imajo štiri otroke, jih imajo pet. Malo čuden stavek? Ne, le materinsko ljubeče Ankino srce se je pred petimi leti v vsega dveh urah odločilo, da za mesec dni sprejme v rejo še Maria in ta "mesec" sedaj traja že pet let.

Pričevanje
Claire Castelbajac
"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame." - Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

Nova povest
Moč odpuščanja
Aco Jerant je mlad redovnik-minorit, ki se je našim bralcem predstavil s knjigo razmišljanje za rešetkami, v kateri spremljamo kruto, a žal prevečkrat resnično zgodbo mladih narkomanov. Dogajanje te njegove nove povesti/romana pa je postavljeno v obdobje druge svetovne vojne, ki je bila na Slovenskem bratomorna. Komunistična partija jo je izrabila, da je prišla na oblast. Mnogi pa so vojno izkoristili kot priložnost za "poravnavo" osebnih računov in zamer, kar je povzročilo številne tragedije. Eno takih bomo spremljali v tej povesti, ki se po krutih dogodkih konča z "milostnim" preobratom.

Šola za zakon
Zakaj?
Zakaj Cerkev na Slovenskem ne poskrbi, da bi vsi tisti, ki se pripravljajo na krščanski zakon, opravili poglobljen tečaj o naravnem načrtovanju družine? Mislim, da je med katoličani stanje na tem področju katastrofalno, sprašujeta Nevenka in Aleš !

Internet
Vohunjenje nove dobe
Tema, ki je aktualna že tisočletja, je z internetom pridobila nov polet. Še ko smo uporabljali klicne povezave za dostop do širnega omrežja, se nam ni bilo bati kakšnih večjih težav z vdorom v naš računalnik, a s širokopasovnimi povezavami niso zaživeli samo pisci virusov in pošiljatelji nezaželene pošte, temveč tudi vohuni. Ker pa nihče ne želi, da mu gledajo pod prste, se je pred njimi potrebno dobro zavarovati. Če ste opravili z virusi in črvi, o katerih smo govorili v prejšnji številki, ste pripravljeni na nadaljnje ukrepe. Namreč, čisto mogoče je, da v vašem računalniku že dalj časa potihem deluje vohunski program (angl. SpyWare), ki spremlja vaše deskanje po spletu, kopira izpolnjene obrazce, v katere med drugim vpisujete tudi podatke o kreditnih karticah, odpira pop-up okna, vas vpisuje na spam sezname in za povrh še upočasnjuje delovanje vašega namiznega ljubljenčka. Kako je to mogoče, se boste vprašali. Morda ste kliknili na kakšno potrditveno okno, ki se je izdajalo za nekaj drugega, morda pa ste namestili program kot je KaZaA in niste podrobno prebrali licenčne pogodbe, v kateri lepo črno na belem piše, da boste zraven dobili še poseben program, ki bo deloval "za vašim hrbtom".
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Šport
Urška Žolnir
Na olimpijskih igrah se pogosto pletejo zanimive in včasih tudi presenetljive zgodbe, srečne in nesrečne. Tako je bilo tudi v Atenah in glavna junakinja ene od zgodb s srečnim koncem je tudi 23-letna Urška Žolnir, članica celjskega judo kluba Sankaku. V razočaranju, da se ji kot rezerva ni uspelo uvrstiti na OI, je že iskala "last minute" možnost za počitnice, pa je čisto zares "v zadnji minuti" ujela nastop na OI, bronasto medaljo v kategoriji do 63 kg in zdaj še počitnice. Vse se je izšlo srečno in počitnice z olimpijsko medaljo so bile prav gotovo bolj prijetne, kot bi bile tiste brez iger. Obiskal sem jo prav tisti dan, ko je prišla s počitnic in ne boste verjeli, zvečer je že bila na prvem treningu. "Ja, res je, zjutraj sem prišla z dopusta v Dubrovniku in to je bil moj prvi trening po enomesečnem "odmoru"," mi je dejala, ko sva začela pogovor pred klubsko telovadnico na Lopati. Seveda na začetku nisva mogla mimo atenskih spominov in prijetnega presenečenja, ki nam ga je pripravila. "Tudi zame je bilo to presenečenje, osem let sem se pripravljala za olimpiado in neprestano upala, da mi bo nekoč uspelo. Delala sem in trenirala, pa mi je v odločilnih trenutkih vedno malo zmanjkalo. Verjela sem, da mi enkrat mora uspeti, če toliko delaš in garaš. Enkrat se je moralo odpreti, in lepo je, da se je to zgodilo prav v Atenah."
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Tehnika
Radio
Med tehničnimi napravami, ki so v zadnjem stoletju temeljito zaznamovale in spremenile svet v kulturnem, političnem ter ekonomskem smislu, je poleg televizije in računalnika radio gotovo tisti, ki mu gredo največje zasluge za drugačno dojemanje sveta. Nič več ni pomembno le tisto, kar se dogaja v domačem kraju. Obzorja se razširjajo in naenkrat so oddaljene dežele blizu, dogodki bolj sveži in misli hitrejše. Radio je postal naš zvesti spremljevalec - sopotnik v avtomobilu in nepogrešljiv del opreme v stanovanju, kamor z glasbo prinaša veselje, nas informira, izobražuje ter zbližuje. Stoji nam ob strani, razbija tišino, če pa se nam zahoče, ga preprosto izključimo. Čeprav nam je prisotnost radia prav na vsakem koraku danes samoumevna, se je moralo zgoditi kar nekaj izumov, ki so pripeljali radio v tako obliko, kot ga poznamo danes. Kot večina elektronskih naprav ima tudi radio razmeroma kratko zgodovino. Če si sploh še lahko predstavljamo pred sto leti v naših krajih ni bilo niti enega zvočnika, ki bi v jutrih kalil ubrano ptičje petje ali pa zvečer zmotil vaške pevce, ki so pod lipo iz srca prepevali o teži in radosti življenja.

Copyright (c) 1996 - 2004 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.