Vsebina 9. številke letnika 2004.

Za pregledovanje in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča potrebujete Acrobat Reader 4.0 ali novejši!

Gost meseca
Dr. Hubert Požarnik psiholog, psihoterapevt in publicist
Prvi september je vsako leto za starše, učence, dijake, profesorje in učitelje pomemben dan. Prestopiti morajo prag šole, ki za številne ni taka, kot si jo želijo. Preobremenjenost z učenjem podatkov, nasilje, nezainteresiranost učencev, nedisciplina, mamila so samo nekateri od problemov. Tisti, ki jim ni vseeno za prihodnost slovenske šole, so se združili v Društvo za šolo po meri človeka. V njihovem imenu je spregovoril dr. Hubert Požarnik.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vroča tema
V Sloveniji se spodbuja koruzništvo
Zgodi se, da vas kakšni prijatelji ali znanci povabijo na poroko. Če vas ne, čeprav veste, da so skupaj, se ne čudite, kajti porok je vse manj, kot nam povedo zapisi v poročnih knjigah na matičnih uradih in na župnijah. Zakaj je stanje takšno? Odgovorov je več in predvsem so povezani s šolanjem, ki traja do poznih dvajsetih let, potem pa se pojavijo novi problemi: ekonomski, socialni, stanovanjski, zaposlitveni in še kakšni, ki so za mlade resne ovire na poti do urejenega zakonskega in družinskega življenja. Takšnemu stanju v veliki meri botruje država s svojimi zakonskimi predpisi in uredbami, ki so za poročene pare neugodni in dajejo več ugodnosti neporočenim parom. Na spodnjih nekaj primerih, izbranih izmed mnogih, lahko preverimo, da se položaji bistveno spremeni po poroki in to nam pojasni, zakaj se ekonomsko bolj splača živeti v zunajzakonski zvezi. Če država za poročene pare ne naredi nič, naj jih vsaj ne kaznuje, kajti v primerjavi z neporočenimi, so sledeči primeri prikaz, da je izvajanje nekaterih uredb za mladoporočence dejansko kazen s strani države.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Moj pogled
Ivan Oman
"Če bi politika slonela na krščanskih načelih, bi bila to socialna politika, v korist malega človeka. Imela bi elemente socialne demokracije in konservativnega gledanja na družbo, kar pomeni, da bi ohranjala vrednote. Škoda, da so krščanskih politiki pri nas še v manjšini," razmišlja starosta demokratične slovenske politike Ivan Oman. Škoda, da se je umaknil, morda bi se bilo vredno kaj naučiti od njega.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Preizkušani
Poslovite se od mame!
"Ko sem bila v zavodu Soča, nisem obiskovala maše. Mislila sem, da me je Bog zapustil. Nisem mogla sprejeti dejstva, da zboli človek, star 33 let, ki ima lepo hišo in avto, dobrega moža in otroke, službo in končano fakulteto. Takrat nisem molila, čeprav sem med prvo boleznijo zdržala samo zaradi molitve, a sem na to kmalu pozabila. Vendar me je kmalu tako pritisnilo k tlom, da sem po bolezni svoje življenje morala nanovo graditi od temeljev," se spominja Janja. Janja Blatnik, (Drenovec 12, 8273 Leskovec pri Krškem) se je kmalu po začetku bolezni, potem ko je več mesecev preživela v bolnišnici, zdelo, da obremenjuje vse, zato je poskušala narediti samomor. Nekega dne, ko je bila sama doma, je pojedla veliko tablet. "V zadnjem trenutku sem podzavestno poklicala prijateljico v Ljubljano in ji rekla: 'Anči, pojedla sem tablete, reši me!' Ona je telefonirala v brežiško bolnišnico, jim povedala pot do moje hiše, rekla, naj vdrejo vanjo in me rešijo. Jaz se tega ne spominjam, vem le, da sem se zbudila v bolnišnici na intenzivni negi. Poklicala sem sestro in ta me je oštela: 'Sedaj iščete pomoč, prej pa ste si hoteli vzeti življenje!' Prišla je zdravnica in dejala: 'Ne kričite, ker je gospa zelo bolna.' Takrat nisem poznala osebne vere."

Psihoterapevt svetuje
Premestiti otroka?
V letošnjem poletju sem dobil kar precej klicev staršev, ki so želeli "samo nasvet" glede premestitve otroka. V večini primerov je bilo vprašanje premestitve iz razreda v razred, nekaj pa tudi vprašanj glede premestitve na drugo šolo. Včasih starši želijo dobiti le še eno mnenje, da se lahko lažje odločajo. To se mi zdi zelo modro, saj odločitev o premestitvi otroka ni enostavna. Včasih pa se starši bojijo odločitve - in v bistvu želijo, da bi se namesto njih odločil nekdo drug. To je potrebno preprečiti, saj mora biti taka odločitev zavestna odločitev staršev. V svoji praksi sem se že velikokrat srečal s potrebo po premestitvi otroka v drug razred, včasih celo na drugo šolo. Včasih sem takšno premestitev celo sam predlagal. Izkušnje me učijo, da je lahko takšna premestitev zelo dobra oblika pomoči otroku, da je lahko zelo koristna - in zato morda v naši šolski praksi sploh ni dovolj izkoriščena kot možnost pomoči posameznemu otroku. Toda srečal sem se tudi že s premestitvami, ki so se izkazale za zgrešene, ker se je stanje po premestitvi samo še poslabšalo.

Naša mati praznuje
Mali Šmaren
Septembra se spominjamo treh Marijinih praznikov: 4. septembra praznuje Devica Marija Tolažnica (Stopiče pri NM, Kromberk); 8. septembra je mali šmaren ali Rojstvo Device Marije (Homec/Kamniku, Tišina v Prekmurju in Kačiče na Krasu); 12. septembra pa je praznik Marijinega imena (Žeželj nad Vinico, Lig nad Kanalom in Mengore pri Volčah...)

Veroučne strani
Pravičnost in zvestoba
Človek je že oddavna skušal na vse mogoče načine opozarjati na krivice, ki so se mu dogajale (gladovne stavke, samozažigi...) Krivice se tudi danes dogajajo vsevprek in zato se tudi boj za pravičnost odvija na vseh "bojnih poljih" življenja in ni človeka, ki si ne bi prizadeval za "svojo" pravičnost. Koga torej blagruje Jezus? Ali morda tiste, ki so preganjani zaradi svojih idej, morda zaradi odločitve za vero in svojega verskega prepričanja. Veliko jih je še na vseh zemljepisnih širinah, ki bijejo boj za vero. Lahko bi si izbrali lažjo pot, pa tega ne storijo, saj se nočejo izneveriti svoji zavezi in odločitvi, ki so jo naredili. In prav to je tista pravičnost: popolna zvestoba Jezusu in evangeliju.V naši družbi uradno ni več preganjanja tistih, ki se imenujemo kristjani. S pravo gonjo pa se srečuje vsak, ki ima danes pogum živeti dosledno po evangeliju. Tudi kristjan se vsak dan srečuje s krivicami, hinavščino... in večkrat ima občutek, da je s svojo logiko ljubezni v tem svetu nekako odveč. Svet ga ne sprejme in sreča se s križem zavračanja, trpljenja, preganjanja na vseh področjih. Čudno se sliši, toda svet se upira svetosti, mirno pa dopušča zlo, hinavščino,preračunljivost, laž, prevaro, podtikanja... in "moderni" liberalizem to celo spodbuja. V tem boju nas Jezus hrabri in blagruje tistega, ki se upa temu postaviti po robu. Tako človek blagrov ni tisti, ki nekaj reče in se potem, ko pridejo prve težave, umakne, ali pa noče povedati svojega mnenja, ker noče, da bi ga drugi v družbi zaradi tega čudno gledali. Pravi Jezusov učenec je tisti, ki vztraja do konca pri svoji odločitvi, ne glede na posledice in grožnje, je "trmast" v pozitivnem pomenu besede, je pogumen na poti za Jezusom. Seveda smo vsak dan v skušnjavah, da bi kot neugnana žogica za ping pong, skakali z ene strani na drugo in nabirali vse tisto, kar se nam zdi najbolj zanimivo in privlačno, in se hkrati izogibali dolžnostim in težavam. Da bi najprej branili le svoj položaj in se borili za svoje interese. Jezus pa govori o pravičnosti, ki ni samo boj za svoje interese, ampak je najprej povezana z ljubeznijo in pozornostjo do drugih. In prav beg pred odgovornostjo je danes ena najbolj priljubljenih drž tega sveta, ki jo srečujemo povsod: v službi, doma... Najlažje se je potuhniti, se pred drugimi delati lepe, ko jih ni zraven povedati kaj o njihovih napakah in ničesar tvegati.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Glasba
Modrijani
"Moramo ostati skromni," odgovarjata na pohvale Blaž in Peter, moja sogovornika iz mladega in uspešnega narodnozabavnega ansambla Modrijani. Po priljubljenosti, tudi med mlajšimi, so posebnost slovenskega glasbenega ozvezdja. Po drugi strani pa so ponosni, da so začeli iz nič. "Na začetku smo imeli samo kitaro, mikrofonček in ojačevalec za kitaro. Niti kabla nismo imeli. Sedaj pa nekaj je in to smo ustvarili sami, tega se zavedamo in na to smo ponosni." Za nas je narodnozabavna glasba narodnozabavna glasba. V to glasbo ne mešamo bobnov ali kakšnih drugih instrumentov, smo zelo klasični. Morda je naše razmišljanje konservativno, čeprav smo mladi. Nekaj najlepšega se nam zdi, ko pogledamo mlade ljudi, ki prepevajo domačo glasbo in so tudi oblečeni v naše slovenske narodne noše, ki so prelepe. Ko igramo v narodnih nošah, se bolje počutimo. Ljudje tudi to opazijo, tako smo res ob vsaki priložnosti v narodnih nošah, pa naj je še tako malenkostna prireditev.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Film
Spopad na zahodu
Čeprav so zlati časa ameriškega vesterna že dolgo del zgodovine, se v vsakem desetletju najde nekaj cineastov, ki ta žanr obogatijo s kakšno novo epsko mojstrovino. V zadnjem desetletju in še dlje to počneta predvsem Clint Eastwood in Kevin Costner. Eastwood, ki je v svoji karieri zaigral v kar lepem številu vesternov, je tako leta 1992 posnel Neoproščeno, enega najboljših vesternov nasploh, za katerega je prejel tudi štiri oskarje. Že dve leti pred tem pa je Costner posnel mojstrski Pleše z volkovi, ki mu je prinesel celo sedem oskarjev. Leta 1994 je Costner zaigral še v manj uspešnem, a prav tako zglednem vesternu z naslovom Wyatt Earp. Po tej zgodbi o enem najslavnejših junakov Divjega zahoda je nato trajalo skoraj celih deset let, preden se je Costner znova odločil za kavbojski film in posnel Spopad na zahodu.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Potopis
Kolesarjenje ob slovenski meji
V tretjem nadaljevanju se bomo z našimi kolesarji iz Prekmurja popeljali ob avstrijski meji v Dravsko dolino in prenočevali v Dravogradu. Šesti dan pa bodo na prelazu čez Spodnji Slemen dosegli tisoči kilometer, se najprej spustili na Gorenjsko stran in se za "posladek" še dvignili na Jezersko.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Vabilo na pot
Naravoslovno učna pot Vrata
Na Triglav (2864 m) vodijo številne poti, primerne za izkušene gornike, pa tudi malo manj izkušene, ki želijo vsaj enkrat stati na našem najvišjem vrhu. Samo iz Mojstrane vodijo proti kralju naših gora tri čudovite, ledeniško preoblikovane alpske doline. Iz doline Krme je najlažji dostop, dolina Kota očara s svojo tihoto in samoto v senci severne stene Rjavine, dolina Vrata, "najlepša dolina na svetu" (Jakob Aljaž), pa preseneča z mogočno Triglavsko severno steno, ki zapira njen sklep. Ravno po tej dolini je speljana Naravoslovna učna pot. Vsi se vendarle ne morejo povzpeti na Triglav. Lahko pa se skupaj znajdemo prav pod Triglavsko severno steno, eno najveličastnejših v Alpah (visoka 1000 m in široka 3000 m). Ob pogledu nanjo bomo nemalo presenečeni, da so pogumni gorniki tudi tod našli poti. A tokrat naj za nas daje videz nepristopnosti. Za začetek omenimo le to, da je dolino Vrat, predvsem izjemno podobo Triglava s severa, javnosti odkril farmacevt, naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (8. 7. 1802 - 21. 8. 1866), ki se je med prvimi kot naravoslovec povzpel na Mangrt, Triglav, Stenar in druge vrhove v Julijskih Alpah.

Pismo meseca
Smo še daleč od države, ki bi bila pravična
Pred kratkim mi je prišla v roke knjiga, ki opisuje dogodke na Slovenskem po drugi svetovni vojni ter predstavlja po vojni pobite domobrance. Človek ima lahko vseskozi solzne oči, ko bere, kaj vse so morali prestati večinoma prav nič krivi mladi fantje, ki so komaj začeli živeti. Tako kot večina ljudi, so si tudi oni želeli v miru živeti in delati, vendar so morali zaradi določenih blaznežev namesto delati na polju ali tovarni se prisilno bojevati doma ali nekje na tujem. Po vojni pa jih je čakal križev pot doma, ker niso bili na "pravi" strani, oziroma bolje rečeno, ker so se borili tudi za krščanske vrednote. Starejši ljudje pripovedujejo (kolikor si to upajo), da so se morilci celo hvalili s tem, kolikim so "pomagali" s tega sveta, domači umrlega pa še žalovati niso smeli za njim. Nekateri, ki so preživeli mučenja in bili izpuščeni, pa so bili umorjeni pred domačo vasjo in to od domačinov, kar z motikami. Saj človek komaj more verjeti kaj takega!! se sprašuje Rafka
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Obletnica meseca
Edvard Kocbek
Ob stoletnici rojstva Edvarda Kocbeka, pesnika in pisatelja, prevajalca, misleca in politika, je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

Priloga
Najvišji vrhovi celin
Navadno pravimo, da ima naša Zemlja pet celin, ki so: Afrika, Amerika, Avstralija/Oceanija, Azija in Evropa. Pet je tudi olimpijskih krogov in petero različnih barv ima misijonski rožni venec. Alpinisti pa govorijo o sedmih celinah, ko jim gre za osvajanje njihovih najvišjih vrhov: Ameriko so razdelili na Severno in Južno, dodali pa so še Antarktiko. Najvišji vrhovi, ki jih je doslej osvojilo nekaj nad 80 alpinistov, med njimi tudi naš Viki Grošelj (o tem svojem podvigu poroča v svoji zanimivi knjigi Prehodil bi svet za en sam nasmeh), so naslednji: Mount Everest (8.850 m) - Azija, Aconcagua (6.962 m) - Južna Amerika, Mount McKinley (6.194 m) - Severna Amerika, Kilimanžaro (5.892 m) - Afrika, Elbrus (5.633 m) - Evropa, Puncak Jaya/Carstensz Pyramide (5.029 m) - Avstralija/Oceanija in Vinson Massif (4.897 m) - Antarktika.

Slike govorijo
30 let Stržišča
Ob besedi Stržišče številnim mladim slovenskim kristjanom pohitijo misli k nepozabnim dnevom globokih duhovnih doživetij ob odkrivanju vere kot osebnega odnosa med nami in Bogom in spletanju prijateljskih vezi. Nekateri od teh "mladih" so zdaj že očetje in matere deklet in fantov, ki se napajajo ob istih virih duhovnosti. Stržišče pod Črno prstjo je tiha gorska vasica, kjer se od leta 1975 naprej v počitniških mesecih "odvijajo" tedni duhovnosti. Torej že trideseto leto! Mladi, ki pripotujejo z vseh koncev naše domovine, najdejo streho v župnišču v Stržišču, ki je bilo do leta 1994 temeljito obnovljeno in je dobilo ime Dom duhovnosti Stržišče. "Oče" Stržišča je duhovnik Vinko Kobal (1928-2001), ki je imel izreden posluh za mlade. Že leta 1965 je kot župnik v Ročinju organiziral prve tedenske duhovne vaje. Sestavni deli tedna so bili: molitev, premišljevanje, osebna tišina, pogovor po skupinah, skupni sprehodi, sveta maša, večer s petjem in pogovor ob tabornem ognju; en dan je bil rezerviran za izlet v planine. Približno enaka vsebina "tednov" se je ohranila do danes in posamezne "utrinke" posredujejo naše fotografije. Vse delo tednov je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE - ZNAMENJE - ZAVEZA, v katerih je zajet katekizemski zaklad, razdeljen - na tri poglavja: vera - zapovedi - zakramenti. Leta 1983 je bilo ustanovljeno gibanje POT (beseda pomeni hojo za Kristusom). Po smrti Vinka Kobala, ki je želel biti pokopan v Stržišču, njegovo delo nadaljuje skupina duhovnikov koprske škofije.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Na obisku
Slovenska vojska
Ne bi bil najboljši vojak, če že takoj na začetku zamujam slabih pet minut, sem mislil sam pri sebi, ko sem nekega sončnega jutra, pripeljal pred vojašnico Janka Premrla - Vojka vV ipavi. Pred vojašnico sta me že čakala častnica in častnik, ki sta me sprejela. "Pri nas začenjamo ob sedmih zjutraj," je dejala nadporočnica Mateja Trošt, ki v Centru za usposabljanje Slovenske vojske skrbi za odnose z javnostmi. V tem centru se usposabljajo za vojaški poklic kandidati, ki si želijo postati poklicni vojaki. Ko smo se šele dobro predstavili in ugotavljali, komu je všeč zgodnje vstajanje in komu ne, je mimo nas proti stadionu odkorakala četa fantov in deklet v športnih oblačilih. "Jutranja telovadba. V kateri službi si lahko še privoščite, da delovni dan začnete z enourno rekreacijo, ki vas napolni z energijo za ves dan?" me je vprašala nadporočnica.

Življenje uči
Ni bil kriv mož, ampak alkohol!
Ko sede za mizo, je pod obleko že jasno viden obris novega življenja. Samo nekaj tednov po izidu tokratnega Ognjišča bo namreč Nataša Stražišar postala mamica. Četrtič. V družini je zaposlena samo ona, živijo v idiličnih Begunjah pri Cerknici. Mlada žena, ki prvi hip z ničimer ne izda, koliko trpljenja je za njo, se naraščaja nadvse veseli. Pravi, da jim ne manjka nič; ne slabega ne dobrega. A še pred tremi leti je bilo drugače.

Pričevanje
kardinal Joseph Bernardin
"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (pred nedavnim je v naši založbi izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

Predstavljamo vam
Kamnite kašče
V začetku so ljudje za shranjevanje živil uporabljali jame, ki so sočasno z razvojem kmečke hiše vse bolj dobivale obliko kleti, bodisi kot prostor pod ali ob stanovanju ali kot posebna zgradba. Že v srednjeveškem stavbarstvu se je izoblikoval poseben tip shrambe kot samostojne enote gospodarskega poslopja kašče ali kašte (nem.: Kasten = omara), kamor so shranjevali žito, suho meso, fižolNa Dolenjskem so kašče nizke lesene stavbe, na osrednjem Štajerskem in na Koroškem pa nadstropne s hodnikom na vhodni strani medtem ko so kašče na področju Gorenjske večinoma zidane (kamnitne) in dajejo vtis mogočne stavbe. Taka je kašča na Spodnjem trgu v Škofji Loki, ena najbolj častitljivih starin v mestu in poleg gradu najpomembnejše poslopje zemljiških gospodov, saj so v njej shranjevali vse naturalne dajatve, ki so jih prinesli kmetje - podložniki. Po potresu 1511. leta je bila obnovljena. Upravljal jo je poseben škofov uradnik kaščar imenovan. Kašče pa so bile v prejšnjih stoletjih seveda tudi del kmečkih gospodarstev.

Šola za zakon
Sobivanje
Imam lepo izkušnjo sobivanja moje družine s staro mamo. To izkušnjo bi želela dati svojim otrokom. Na kaj je potrebno biti pozoren pri bivanju skupaj s starši? sprašujeta Tadeja in Ivo

Internet
Črvi, virusi...
Virusi niti ne spadajo med živali, računalniški virusi pa prav gotovo ne. Tudi črvi, ki zlezejo v računalniško drobovje in trojanski konji niso nič kaj celične strukture. So pa vsekakor žive! Vsak dan jih je več in v nekaj dneh osvojijo skoraj celoten planet. Kje so namreč časi, ko so se računalniški virusi prenašali samo z disketami. V dobi hitrega interneta smo poleg udobnosti dobili tudi številne lumpe, ki vsakodnevno napadajo naše ljubljenčke. Zato jih je potrebno zaščititi, pri nalaganju programov, odpiranju priponk pa biti skrajno previden.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Šport
Michael Phelps
Ena največjih poslastic plavalnega tekmovanja na olimpijskem Aquatic Centru v Atenah je bil tudi "spopad velikih" na 200 m prosto. V finalu osmih zvezdnikov in med njimi peterice veličastnih, ki so doslej na OI in SP skupaj osvojili že 58 odličij (31 zlatih). Z ramo ob rami so na startnih blokih "trije kralji": Pieter van den Hoogenband, branilec zlate kolajne iz Sydneya, Ian Thorpe, imetnik treh odličij iz Sydneyja in enajstih svetovnih ter Michael Phelps, ki je lani na SP v Barceloni postavil pet svetovnih rekordov in osvojil štiri zlate medalje. Prav Michael je prišel v Atene odločen, da bo osvojil osem zlatih medalj in tako presegel dvaindvajset let stari rekord Marka Spitza, ki je sedem zlatih kolajn "nabral" na OI Munchnu. Spopad Letečega Holandca, Torpeda od "tam spodaj" in čudežnega dečka iz ZDA je dobil Ian Thorpe, in s tem Michaelu Phelpsu ugasnil še zadnje upanje, da mu bo že v Atenah uspel lov na Spitzov rekord. Na olimpiadi je tako Phelps zbral sedem kolajn, pet zlatih in dve bronasti in tako postal daleč najuspešnejši plavalec, zapisal pa se je tudi med velikane svetovnega športa.
Celotna vsebina(.pdf oblika)
Tehnika
Televizija
V svetu tehnike je vedno več naprav, ki človeku lahko naredijo mnogo dobrega, po drugi strani pa ga ob neprimerni in prekomerni uporabi zasužnjujejo in izgubljajo prvotni namen. Televizija ima, podobno kot internet, dva povsem različna obraza. Iz sredstva za informiranje, spoznavanje narave, tujih kultur in vsega lepega ter nenazadnje sprostitev, lahko televizija kaj kmalu postane nov oltar v hiši, na katerega darujemo svoj čas, družinske odnose in sami sebe v iskreni predanosti vsemu, kar nam 'Televizija' pokaže. Izum televizije ni vezan na en sam dogodek. Moralo se je zgoditi in izumiti marsikaj, da se je živa slika končno lahko prenesla s kraja dogajanja nekam drugam. Številne težave pri nastanku televizije je povzročalo tudi dejstvo, da je bilo potrebno izumiti in uskladiti tako napravo za zajemaje žive slike kot tudi napravo za predvajanje tega posnetka. Kljub najbrž pradavni želji, da bi se pomemben dogodek nekam zabeležil in shranil, je morda najbolj pošteno, če se za začetek razvoja televizije zapiše leto 1884, ko je v Nemčiji komaj štiriindvajset letni študent Paul Nipkow predlagal prvi uporaben elektro-mehanski čitalec slike, ki ga je sestavljal vrteči se disk z luknjicami, skozi katere je padala svetloba na svetlobno občutljive foto celice, ki so ob navzočnosti svetlobe proizvajale električne signale. Seveda je bila slika na zaslonu primerna času in razvoju neostra in slabo osvetljena.

Copyright (c) 1996 - 2004 TD Ognjišče.
Razmnoževanje ali uporaba besedila ali dela besedila je prepovedana,
razen ob pisnem soglasju TD Ognjišče.