Silvester Čuk

Pri Ognjišču že od rojstva

Ognjišče pomeni kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, v pesniškem jeziku pa dom, družino, čemur pravimo družinsko ognjišče. Prav ta razlaga je navdihovala ime našega lista, ki je sprva, ko je bil omejen na župniji Koper in Postojna, imel še pridevnik "farno". Rodil se je pred štiridesetimi leti - o veliki noči leta 1965, kot sta nam že povedala njegova "očeta" Franc Bole, tedanji župnik v Postojni, in Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru. V tistem "zgodovinskem" času sem bil po volji svojih cerkvenih predstojnikov, po katerih se razodeva božja volja, poslan - še kot študent šestega in zadnjega letnika bogoslovja - za nedeljskega kaplana v Postojno, kjer je "vladal" Bole, ki je svoje "dvore" odprl mladim. Kmalu so se začeli pogovori o župnijskem listu, ki naj bi bil nekaj več kot "oznanila". Vernikom župnij Koper in Postojna naj bi prinesel nekaj duhovne hrane, ki je bila takrat vsem tako zelo potrebna. Šli smo na delo in za veliko noč 1965, 18. aprila, so verniki župnij Koper in Postojna dobili v roke svoj "mesečnik" Farno ognjišče, razmnožen ciklostilno po rokah "udarnikov" v Kopru. Svoje pisne izdelke smo "ilustrirali" z risbami, ki jih je bilo treba "prerisati" na matrice, kar ni bilo lahko, saj je bila vsa ta tehnika še hudo "partizanska". Duhovna lakota je bila tedaj velika, zato je bila tudi taka preprosta hrana nadvse dobrodošla. Za prve številke Farnega ognjišča sem nekaj pisal in nakazal nekaj ilustracij, ki so jih naredili v Kopru. Prva številka Farnega ognjišča naj bi izšla že za cvetno nedeljo leta 1965, pa se je prikazala šele na veliko noč. Novi listič- voščilo so vsi ljudje z veseljem in hvaležnostjo sprejemali. Tak je bil začetek. Ohrabreni od uspeha prve številke smo veselo delali naprej po poti, ki smo jo načrtovali. Že tedaj je imelo "malo" Farno ognjišče nekatere rubrike, ki so se ohranile vse do danes. V prvi številki tretjega letnika se je v Ognjišču pojavila nova rubrika Priporočamo, berite, pospremljena s predstavitvijo: "V vsaki številki Ognjišča bomo podali ocene nekaj takih knjig, ki so vredne branja, bodisi z estetskega ali krščanskega (moralnega) vidika." Namesto izraza "ocene" bi raje uporabil besedo "predstavitev", saj pisec teh vrstic, urednik omenjene rubrike od vsega začetka, ni literarni kritik, ampak samo navdušen bralec. Ljubezen do knjige sem "pil z materinim mlekom". Mama, ki me je rodila kot dvanajstega otroka v družini - za mano sta k nam prišla še dva - je zelo rada brala. Čeprav smo bili zelo revni, je vedno našla denar za knjige. Ko sem pri enajstih letih - šest let po mamini smrti - brskal po skrinjah, sem tam odkril mamin zaklad, ki je postal tudi moj zaklad - knjige! Prva knjiga, ki je kar začarala je bila Finžgarjeva "povest davnih dedov" Pod svobodnim soncem. Doslej je bilo v rubrikah Priporočamo, berite predstavljenih že 1.276 knjig domačih in tujih pisateljev, kar bi lepo napolnilo več knjižnih polic. Redno predstavljam "sveže pečene" knjige.

Valter Grbac

V zavodu so mi Ognjišče zaplenili

Ko sem prebiral prvo številko Ognjišča letnika 2005 in vtise, ki sta jih napisala oče urednik in oče Bojan o začetkih izhajanja te priljubljene revije, sem se odločil, da tudi jaz opišem svoja izkustva, povezana z Ognjiščem. Ko se je začelo razmnoževati takrat Farno ognjišče, sem tudi jaz aktivno sodeloval in pridno vrtel ciklostil. Takrat sem hodil v osmi razred osnovne šole. Po končani osnovni šoli sem zaradi invalidnosti moral iti v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Očeta Bojana sem prosil, da mi po pošti vsak mesec pošlje Ognjišče. A te pošte nisem prejemal. Zato sem, ko sem prihajal domov na počitnice, prebiral vse številke. Zakaj nisem prejemal Ognjišča, mi je postalo jasno ob zaključku leta, ko mi je vratar ob odhodu na počitnice izročil odprte kuverte z Ognjišči in rekel, da mu je to naročil direktor. Tedaj sem tudi razumel, zakaj sem moral vsak mesec na zagovor k direktorju in zakaj je vsak prijatelj, ki je prišel k meni na obisk, moral najprej k direktorju, ker se je hotel prepričati, če ni morda duhovnik. Ko sem videl, da so imeli vzgojitelji, učitelji in drugi tako sovražen odnos do vere, sem se začel še bolj zanimati za verska vprašanja. In veliko odgovorov sem dobil v Ognjišču. Po vseh teh dogodkih pa sem nekega dne doživel veliko veselje. Imel sem izhod in šel v mesto. Ob takih izhodih sem vedno obiskal Jezusa v bližnji cerkvi. Na mizici z verskim tiskom sem zagledal Ognjišče. Kar naenkrat sem začutil, da je prišel Koper z vsemi mojimi prijatelji v Kamnik. Zahvalil sem se Bogu in se veselo vrnil v Zavod z Ognjiščem pod srajco, ker sem se bal, da mi ga bodo zaplenili, preden bi ga lahko prebral. Ko sem v sobi prebiral Ognjišče, se je vedno našel kdo od gojencev, ki so bili invalidno bolj prizadeti kot jaz, in želel vedeti, kaj tako vneto berem. Tako se je zgodilo, da sem Ognjišče posodil, preden sem ga sam prebral. Ko sem po nekaj dnevih hotel dobiti Ognjišče nazaj, sem zvedel, da je šlo iz rok v roke, dokler ga ni zaplenil eden od vzgojiteljev. Tako sem zopet bil brez svojega priljubljenega branja. Tedaj so tudi drugi gojenci v Zavodu začeli postavljati vprašanja, zakaj ne smemo brati revije, ki piše tudi o športu, popevkah in ima celo vice. Zgodilo se je, da sem moral kdaj svojim prijateljem govoriti o veri, o Bogu, o Jezusu. To so bili res lepi trenutki. Ko sem prihajal v Koper na počitnice, sem težja vprašanja postavil očetu Bojanu in ob vrnitvi v Zavod sem bil vedno bolj bogat v veri. Iz tega obdobja nikoli ne bom pozabil dogodka, ko sem nekega večera z balkona občudoval sončni zahod. Tedaj se mi je pridružila ena od vzgojiteljic in me vprašala: "Valter, kako lahko ti veruješ v Boga?" Stegnil sem roko in pokazal proti že rdečemu soncu ter rekel: "Ni na zemlji umetnika, ki bi lahko ustvaril tako čudovito naravo. To lahko ustvari samo Bog!" Umolknil sem in tudi vzgojiteljica je v tišini skupaj z menoj čakala, da je sonce popolnoma zašlo. Nikoli potem se nisva več pogovarjala o tem, a vedno, kadar sva se srečala, sem čutil, da ni več sovražna do vere. Jaz pa sem kmalu razumel, da me je Bog v tistih leti pripravljal na katehetski poklic, ki me je čakal v Kopru in ki ga še danes z veseljem opravljam.