Msgr. Franc Bole

Mladim dati v roke verski časopis

Mlad župnik v Postojni. Okrog njega so skakali otroci, saj je bilo na dvorišču pred župniščem vedno živahno in polno otrok, ki so se igrali. Starejši mladinci so v "klubu" igrali šah, namizni tenis, brali kakšno knjigo iz župnikove bogate knjižnice ali poslušali na Philipsov magnetofon posnete zadnje popevke uspešnice.Celo televizija je bila v "klubu", seveda črnobela, saj še to so imeli v župniji le redki. Ob kakšnem športnem dogodku je bil "klub" nabito poln gledalcev. Z mladim kaplanom Silvestrom sta se pogovarjala, kako potrebno bi bilo dati tem mladim v roke kakšen dober verski časopis, ki bi jim razblinil vse tiste predsodke proti Bogu in veri, s katerimi so jih pitali v šoli.
Samo pogovarjati se je premalo, treba je kaj narediti. Župnik je šel v Koper k drugemu mlademu kaplanu, s katerim so postojnski ministranti prejšnja leta, ko je bil še bogoslovec, skupaj z župnikom taborili na Krku. Za tiste čase nekaj nezaslišanega in za funkcionarje na občini v Postojni in tudi v okraju Koper, "pregrešnega". Da bi ga "omehčali", so ga dve leti zaporedoma poklicali za mesec dni in za dva "v rezervno" vojsko, saj je bil vojaški zavezanec. Ko tudi to ni pomagalo, so ga za petnajst dni zaprli v koprske zapore in še petnajstdni je imel v dobrem. Tudi ure in ure zasliševanja v zaporu ga niso "spreobrnile". Nasprotno, sedaj hoče izdajati časopis za mlade! Nezaslišano.
Prijatelj Bojan, kaplan v Kopru, je rekel, da je to odlična ideja. Ko sta se do dveh ponoči pogovarjala o tem, sta sklenila, da se lotijo dela. Toda nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk verskega časopisa; "Za farje ne bomo tiskali!" so (po naročilu od zgoraj) odgovarjali. Kaj narediti? Vreči puško v koruzo? Čakati na boljše čase? Nič takega. "Bomo pa tiskali sami, na ciklostil" Tega so slučajno imeli v Kopru, bil je last Albina Kjudra, vikarja administratorja za koprski del apostolske administrature. In začelo se je.
Besedilo so v glavnem sestavljali v Postojni, mladi župnik in še mlajši kaplan. V Kopru so sodelavci tamkajšnjega mladega kaplana besedilo pretipkavali na "matrice" in vrteli ročni ciklostil. Bilo je sicer samo 1.300 izvodov, vendar 24 strani prve številke, ki je v kasnejših narasla na 32 in kar ni bilo tako malo. Roke od vrtenja valja začnejo boleti, potem pa je treba vse urediti po straneh, ročno speti s spenjačem in obrezati. Bilo je bolj naporno kot se je sprva zdelo.
Navdušenja mladih pa to ni ustavilo. Za veliko noč, 18. aprila 1965, je izšla prva števila, po obliki zelo skromna, po vsebinipa bogata. Uvodnik, pismo meseca, živo bogoslužje, ti, ki iščeš, ti ki dvomiš, zgodbe iz življenja, šport, celo podlistek Marcelino, kruh in vino, križanka...
Bili smo že mesečnik, šest številk od velike noči do konca leta. Mladi so bili navdušeni, hodili so spraševat župnike, ali je že izšla nova številka. Ko smo naslednje leto le bili sprejeti v tiskarni, so se tehnične težave končale, mi pa smo se morali naučiti pravil tiskarne od A do Ž. Kaj pisati, pa smo vedeli, bilo nam je zapisano v srcu in poznali smo mlade, katerim je bil v začetku časopis predvsem namenjen.

Dr. Bojan Ravbar

Prijateljstvo je rodilo Ognjišče

Za pojasnitev "rojstva" Ognjišča se moram vrniti nazaj - vse do prijateljstva, ki naju je vezalo s Francem Boletom že iz semeniških let. Povezovalo naju je iskanje novih pogledov in rešitev v tujem tisku, posebej francoskem in italijanskem, kolikor je bil v tistih letih sploh dostopen. Ko je bil on v Postojni župnik, jaz pa kaplan v Kopru, se je večkrat oglasil pri meni, da sva se pogovarjala. V tistem času je potekal drugi vatikanski koncil, ki je prinašal veliko novosti. Mislim, da je bilo najino prijateljstvo tudi povod za "rojstvo" Ognjišča. Kadar ljudi poveže neka plemenita stvar, lahko ustvarijo nekaj lepega. Albin Kjuder, apostolski administrator, nam je poklonil preprost ciklostilni stroj. Zelo dobro je razumel pomen dobrega tiska. Jaz sem namreč že prej prevedel nekaj knjižic, ki smo jih v bogoslovju v Ljubljani razmnožili na ciklostil. Jaz sem prevzel tehnično plat, razmnoževanje revije. Pri meni so se zbirali mladi, ki so pred izidom delali dan in noč. Potrebno je bilo besedila tipkati na matrice, ilustrirati, razmnoževati, spenjati in obrezovati. Pomagali so tudi odrasli. Spominjam se zdravnice, ki je po končani službi prišla razmnoževat in zlagat Ognjišče. Če se prav spominjam, je prav ista zdravnica ponoči peljala še dodatne izvode Ognjišča v Postojno, da so ga imeli za veliko noč. Župnik Bole je sicer res prišel iskat Ognjišče že zvečer, a še niso bili vsi izvodi speti. Ognjišče smo morali razmnoževati na ciklostil, saj ni bilo govora, da bi ga vzela v tisk katera koli tiskarna, tudi če je imela premalo dela. Naročeno jim je bilo, da tega ne smejo. Zgodilo pa se je, da je tiskarna Jadran bila skoraj brez dela. Finančnik tiskarne nam je privatno svetoval: "Poskusite še enkrat!" In sem šel tja. Več kot eno uro sem se z njimi pogovarjal. Razlika je bila očitna že v besedah. Prej so govorili: "Nikakor, tovariš!" Sedaj pa: "Seveda, gospod! " In z delom sem si začel pridobivati prve izkušnje na področju tiska. Prej nisem imel nikakršnih. Jih nisem mogel imeti. Dali smo natisniti več naslovnic, da bi jih uporabili kot plakate. V Kopru sem šel na komunalo, da bi jih nalepila po mestu. Za nobeno ceno tega niso hoteli storiti. Povedal sem mladim fantom in oni so se ponoči zbrali in šli ter razobesili plakate. Seveda so me potem klicali na UDBO in me strogo zasliševali, pa vendar Koper se je zbudil v jutro, oblepljen s plakati za Ognjišče, ki so jih "miličniki" potem trgali stran.