škof dr. Janez JENKO

Škof Janez Jenko, ki je kot apostolski administrator "vzel v roke" krmilo Cerkve na Primorskem maja 1964, se je s Kapele (Nova Gorica) preselil v Koper konec tega leta in sicer že kot škof (posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi. Pred prihodom k nam je opravljal razne odgovorne službe v beograjski nadškofiji; šestnajst let je bil glavni in odgovorni urednik mesečnika Blagovest, ki smo ga z veseljem prebirali tudi v Sloveniji. Ko se je o veliki noči leta 1965 rodilo Farno ognjišče in je njegov plamen kmalu zajel vso Slovenijo, smo iskali kakšen "prostorček" za uredništvo v središču primorske škofije (pravno sicer še ni imela tega naziva). Škof Janez je najprej v svoji koprski škofijski hiši dal stanovanje očetu uredniku, potem v njenem pritličju odstopil en prostor, v katerem sta "sobivala" uredništvo in uprava, oboja tedaj še v povojih (saj je bilo tudi Ognjišče - tedaj ne več Farno - "dojenček"). Kmalu se je urednik preselil v predelano nekdanjo škofovo garažo. Ko se je iz škofijske hiše izselil župnik s kaplanom, je Ognjišče dobilo svetle prostore nekdanje župnijske pisarne, v katerih sta uredništvo in uprava svobodneje "zadihala". V kasnejših desetletjih se je izkazalo, da so tudi ti prostori za razširjeno dejavnost Ognjišča še premajhni, zato je v letih 1990-1991 na desnem krilu škofijske hiše zrastel prizidek, s katerim pa škof Janez, tedaj že upokojen, ni povezan drugače kot toliko, da je z zanimanjem spremljal njegovo rast.
Še bolj skrbno je spremljal rast Ognjišča. Ob prvi obletnici Ognjišča, aprila 1966, je mladim bralcem namenil "poslanico" z naslovom Z živim Kristusom, v kateri med drugim piše: "Mladina, ki ji je ta list namenjen, si želi izoblikovati sredi sveta, v katerem živimo, trdno osebnost po katoliških načelih. Živeti hočete kot polnokrvni kristjani, s Cerkvijo graditi svojo osebno srečo, koristiti ljudem okoli sebe in vsej domovini." Navaja spodbudne besede poslanice, ki so jo ob sklepu drugega vatikanskega koncila (8. decembra 1965) koncilski očetje namenili mladim. "Poglejte Cerkev in našli boste v njej Kristusov obraz, obraz resničnega junaka, ki je ponižen in moder, prerok resnice in ljubezni, tovariš in prijatelj mladine." To je vedno iskal pokojni papež Janez Pavel II., zato so mu mladi povsod pozorno prisluhnili. Na začetku tretjega letnika Ognjišča (januarja 1967) je napisal uvodnik V božjem imenu pogumno naprej, v katerem mladim za njihovo duhovno rast ponuja troje pravil: jasna načela, močna volja in plemenito srce. Za zgled jim postavlja papeža Janeza Dobrega.

Dušica URBIČ-KOKOL

Prevajalka naše prve knjige

"Dragi fantje in dekleta, ki berete Ognjišče, navdušujte se ob zgledih Kristusa in njegovih učencev," je zapisal škof Janez Jenko ob začetku leta 1967. "Pravkar je izšel kratek življenjepis znamenitega misijonarja-zdravnika Alberta Schweitzerja, ki ga je plemenito srce nagnilo, da je šel med najbolj zapuščene črnce v Gabonu..." Knjižico o življenju in delu tega izrednega moža, ki je izšla leta 1966 kot prva knjiga Male knjižnice Ognjišča, je prevedla Dušica Urbič Kokol, urednica glasila tedaj znamenite koprske tovarne Tomos, kjer so se rojevala motorna kolesa (mopedi), ki so bila tiste čase predhodnica "fičkov", najcenejših avtomobilov.

Gospa Dušica - tako smo ji pravili vsi - je prišla k Ognjišču kot tajnica uredništva 1. aprila 1971. Urejala in popravljala je prispevke naših bralcev, ob tem pa tudi pisala in prevajala. Brž ko je prišla k nam, je začela z veliko ljubeznijo in skrbnostjo prevajati Dnevnik Anamarije, knjigo za dozorevajoča dekleta, ki jo je napisal francoski mladinski pisatelj Michel Quoist. Knjiga je izšla v nakladi 10.000 izvodov in je bil razprodana v enem mesecu. Ta knjiga, ki dekletom na prijazen način ponuja rešitve na njihova vprašanja, nanašajoča se na mladostniške ljubezenske odnose in na spolnost, je ena od uspešnic Ognjišča, saj je doslej doživela že deset izdaj. Čeprav je bila ila napisana pred petimi desetletji, nagovori tudi dekleta naših dni, saj je napisana s čutečim in razumevajočim srcem.
Njena prevajalka se je rodila 7. februarja 1926 v Mariboru. Njen oče je bil poštni uslužbenec Kraljevine Jugoslavije, zato so se velikokrat selili. Dušica je končala gimnazijo v Beogradu, kjer je pred koncem druge svetovne vojne izgubila očeta, ki mu je bilo komaj 42 let. Mati se je po vojni z dvema hčerkama preselila v Ljubljano, kjer je Dušica študirala slavistiko. Na pevskih vajah Akademskega pevskega zbora je spoznala Gojmira Kokola, svojega bodočega moža, s katerim sta se v mnogočem ujemala: oba sta ljubila lepo slovensko besedo, oba sta bila tudi prevajalca, družila pa ju je tudi ljubezen do naših gora, kamor sta v prostem času rada zahajala, zlasti po rojstvu hčerke Duše. Gospa Dušica je bila najprej v službi na Radiu Ljubljana, ko so se leta 1952 preselili v Koper, pa na Radiu Koper, kjer je vodila tudi mladinsko oddajo. Vedno si je želela, da bi lahko delala kaj takega, kar bi jo povezovalo z mladimi ljudmi, katerim bi rada pomagala pri oblikovanju osebnosti v letih dozorevanja.
Ta želja se ji je izpolnila, ko je 1. aprila 1971 nastopila službo tajnice uredništva Ognjišča. Pri tem delu je bila zelo srečna. Za tisk je pripravljala nekatere tedanje rubrike, ki so jih pisali mladi (Odmevi, Rezervirano za vas), pripravila je več prilog Ognjišča z raznih področij, ob tem pa tudi prevajala. Njeno zadnje delo je bil prevod (iz italijanščine) življenjepisa sv. Janeza Boska z naslovom Ukradli ste mi srce, ki je izšel kot 12. zvezek Žepne knjižnice Ognjišča leta 1974, že po njeni smrti.
Življenje je izgubila v prometni nesreči na cesti med Kozino in Petrinjami 27. januarja 1973, ko se je družina vračala s smučanja na Veliki planini. Na poledeneli in rahlo zasneženi cesti je njihov avtomobil začelo zanašati in silovito je trčil v nasproti vozeči tovornjak. Sedemnajstletno hčerko Dušo je ob trčenju vrglo iz avta, starša pa sta pri naslednjih sunkih izgubila življenje.