April 2007 - Revija Ognjišče

Revija Ognjišče • Koper • leto XLIII• številka 4• april 2007• http://www.ognjisce.si • cena 2 €


PISMO MESECA
Tolažbo sem dobila v molitvi
Avgusta je po poklicu medicinska sestra. Poklic je z veseljem in vestno opravljala trideset let. Zaradi preobremenjenosti v službi in doma je zbolela na živcih. Z možem sta zgradila hišo, med tem je rodila tri otroke. Mislila je, da bodo po selitvi v novo hišo lažje živeli. Pa ni bilo tako. Težko se je sprijaznila z boleznijo. Morala se je večkrat zdraviti v bolnišnici. Kasneje so jo invalidsko upokojili. Doma se je potem bolj posvetila otrokom in opravljala gospodinjska dela. Zaradi depresije je bila v hudih duševnih stiskah. Tolažbo je dobila v molitvi (v cerkvi ali doma). Hvaležna je tudi psihiatrom in sestram, ki so mi pomagali. Otroci so sedaj že poročeni in imajo svoje otroke, z možem sedaj živita sama, ko pa pridejo z otroki domov, je veselje v hiši. Igra in veseli se z vnučki, to je tudi del zdravljenja... Kaj na to pravi oče urednik? Depresija je stanje obupa. Človeku se zdi vse brez smisla; delo, najdražji, celo ljubezen. Čuti se osamljenega, ogroženega, brez volje, brez cilja. Vera nam govori, da smo v božjih rokah, da je Bog naš Oče, da se nam ne more zgoditi nič hudega, če vanj zaupamo. On ve, da je lahko tudi naše trpljenje, naša nemoč, neuspeh, za nas nekaj dobrega. Obnašati se moramo kot otrok, ki zaupa v svojega očeta: ko ga on vzame v naročje, se čuti varnega, nič se mu ne more zgoditi, tudi če se okrog njega vse podira, oče je močan in bo vse premagal. Pri očetu morda to ni vedno tako, pri nebeškem Očetu pa je vselej res. Zaupna molitev je najboljše zdravilo za vse naše tegobe, tudi za depresijo. Zgled nam daje Jezus v svojem samotnem boju na Oljski gori, ko je v silni grozi potil krvavi pot. On je molil in molitev sklenil z besedami: "Oče, zgodi se tvoja, ne moja volja." Tudi ti začni vsak svoj dan z mislijo: Bog je z menoj, zato se mi ni treba bati.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

ŽIVLJENJE NAS UČI
"Bogu je treba dati priložnost, da nam lahko izkaže milost"
Alja Napotnik je tokrat obiskala družino Barbo, v kateri starša Veroniko in Matjaža razveseljuje šest otrok, v starostnem razponu od sedem mesecev do deset let. Veronika si je vedno želela velike družine. Srečna je, da je dobila Matjaža, s katerim lahko deli toliko vrednot. Oba sta se strinjala, da bosta skupaj še poglabljala vero in da bi bilo lepo imeti veliko družino. Veronika Barbo pove, da je za otroke nekaj najbolj naravnega, pa tudi največja sreča, da so obdani z bratci in sestricami. Za vsakega novega člana so skupaj prosili in ga z velikim veseljem pričakovali. Pa saj vsak otrok prinese blagoslov v vsakršnem smislu, še spodbudi. In doda, da je treba izkusiti, kako se pomnoži sreča v družini, saj se tega preprosto ne da opisati. Spominja se tudi pravega malega čudeža; po petem porodu je imela resno obolenje ščitnice, za katerega je verjetnost, da se ponovi zaradi nosečnosti, 90-odstotna. Skrbelo jo je, da bi morala takoj po porodu za dlje časa na bolnišnično zdravljenje, a Bog je poskrbel, da se bolezen ni ponovila in da je lahko bila tudi s šestim otročkom od prvega dne življenja.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

NAŠI PREIZKUŠANI
Nežka in Jakob Furlan
Nežko in Jakoba Furlan je življenje zelo podobno zaznamovalo: eksplozija ročne bombe jima je poškodovala vid, in ju hudo telesno poškodovala. Jakob je našel bombo, ko je pasel krave, ni vedel, kaj je našel, škatlico je skušal razdreti, takrat pa je počilo. Odtrgalo mu je levo roko, na eno oko je takoj oslepel, drugo je bilo hudo poškodovano... Po nesreči se je njegovo življenje spremenilo. Iz bolnišnice so ga dali v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer je obiskoval osnovno šolo, pozneje pa je končal še šolo za telefonista. "Danes vidim nekaj procentov na eno oko. Berem izredno težko, večje črke še nekaj vidim. Lahko pa se orientiram in lahko hodim. Zvečer pa ne vidim. Ko hodiva z ženo, moram biti zelo previden: vozim njo, ki ne vidi, pa še sam komaj kaj vidim!" se pošali Jakob. Po šolanju se je zaposlil na občini v Idriji kot telefonist. Oba z ženo poudarjata, da sta se sicer res poznala že kot šolarja, saj sta oba obiskovala isto šolo, a da je ťiskra ljubezni preskočilaŤ na počitnicah v Izoli. ťV zakonu se nama je najprej rodila hčerka, potem pa še sin. Stanovali smo v novomeškem bloku, skupaj z ženino mamo, ki nam je bila v veliko pomoč. Ona kuhala in dopoldne varovala otroke, ker sva bila z ženo oba zaposlena.Ť Da je Nežka res optimističen človek, kaže tudi to, da v vsem vidi pozitivno, lepo plat. Ni ji bilo težko oditi v šolo za slepe in slabovidne v Ljubljano. ťČe danes pomislim, iti v čisto tuj kraj, med ljudi, ki jih ne poznaš, z drugimi navadami... pa še čisto nič ne vidiš... Saj je bilo hudo, ko sva se poslovili z mamo, a je šlo. Imela sem sošolko, ki je bila starejša od mene in me je uvajala v življenje v zavodu, mi vse razkazala ter mi pomagala.Ť Veliko novosti je bilo. V šoli za slepe se je morala naučiti brajice, se privaditi čisto novem sistemu. Po končani šoli je dve leti ostala doma in čakala na službo. ťNato pa sva se z mamo preselili v Novo mesto.Ť Sledilo je spoznanje z možem, poroka in skupno življenje, služba, pokoj in končno preselitev v rojstno hišo. To sta z možem obnovila in ob njej v zahvalo sezidala kapelico, okrog nje pa izredno lepo uredila vrt in sadovnjak. Imata celo nekaj trt, da lahko z domačim vinom postrežeta obiskovalcem. Čeprav domačija leži kar 500 m nad morjem, je Jakob posadil fige, kivije in kakije, ki lepo rastejo. Večinoma poskuša sam delati, za nekatera dela pa potrebuje pomoč.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

KOMENTIRAMO
Kakšni kristjani pa ste!
Prosto po besedah predsednika republike Janeza Drnovška prebivalcem Ambrusa "Omenjene besede predsednika republike so me nemalo začudile. In najprej malo užalile, a takoj zatem razveselile," piše Božo Rustja. "Z njimi je namreč predsednik republike začel novo obdobje v Sloveniji, saj je z njimi dal vedeti, da morajo krščanska načela voditi slovensko družbo. Kdor se jih ne drži, naj ga bo sram! Še več! Odslej bomo lahko vsako javno in osebno odločitev presojali s krščanskega vidika. Ko bo na televizijskem ekranu kakšna neprimerna oddaja, bomo lahko šli na uredništvo in jim rekli: ťKakšni kristjani pa ste, da to predvajate!Ť in jim, tako za malo malico, prepovedali oddajanje takih vsebin. Če dela tako predsednik države, zakaj pa ne bi še mi sledili njegovemu zgledu. Pa tudi predsednik države se bo moral po besedah, izrečenih Ambrušanom, obnašati drugače. Kar zamišljam si, da bi naš parlament sprejel zakon, ki je v nasprotju z zahtevno krščansko etiko in predstavljam si predsednika republike, ki stopi pred poslance ter jim reče: ťKakšni kristjani pa ste, da sprejemate zakone, ki so proti dostojanstvu človeške osebe!Ť Če je tako posvaril Ambrušane, potem jih bo - če je dosleden in pravičen (slednje menda je, saj je predsednik Gibanja za razvoj in pravičnost) - izrekel tudi drugim. Dokler ne bo vsem meril z istim vatlom, ga bom imel za pristranskega človeka, ki sovraži kristjane in jim očita napake, drugim pa jih ne očita. Za to je imel priložnost že ob odnosu do Romov, do tistih simpatičnih ljudi, ki jih je on pred kamero objemal. Ko je kočevski župan, sicer član Socialnih demokratov, stranke, ki je naslednica tiste totalitarne organizacije, katere član je bil nekoč tudi sam predsednik Drnovšek, zvedel, da obstaja neka možnost, da bi se družina Strojanovih preselila k njim - šlo je samo za možnost, ne za dejstvo, da je ta družina že leta živela med njimi, kot je bilo to v primeru Ambrusa! - organiziral proteste. Župan stranke socialnih demokratov! Če bi predsednik Drnovšek te meril z istimi vatli kot kristjane, potem bi moral takrat stopiti do njega, se začeti z njim prepirati in mu z jezo vreči v obraz: ťKakšen socialdemokrat pa ste, da dvigate ulico ob samih govoricah, da bodo k vam preselili eno samo romsko družino!Ť Pa tega ni storil. Zato tudi njegove besede Ambrušanom izgubijo moralno moč! ...
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

MOJ POGLED
Matjaž Javšnik
Mesec april začnemo s prvoaprilskimi šalami. Pregovor pravi, da je smeh pol zdravja, drugi pa ga dopolnjuje, da se najslajše smeje tisti, ki se zadnji smeje. S šalami samo po sebi ni nič narobe, le zdrave meje je dobro imeti. Matjaža Javšnika poznamo po šaljivih likih s televizije, pa tudi po potegavščinah, ki jih je kuhal s skritim mikrofonom. Človek bi si mislil, da je to tip, ki se neprestano šali in zabava vse okrog sebe. Pa ni tako. Spoznal sem ga resnega in kot nekoga, ki loči "posel" od resničnega življenja: "Če jaz koga potegnem, ga pošteno, do najbližjih pa se ni lepo tako obnašati!"
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

PRILOGA
Kaj nam govori veliki teden
Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru "prvega dneva v tednu" - na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu - od cvetne nedelje do velike noči - šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: "Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost." - Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

RAZGIBAJ SE...
Gora Oljka
Naš cilj je gora Oljka, 733 m visok kraški osamelec, ki se dviga nad V robom Savinjske doline. Veličastno romarsko cerkev sv. Križa z dvema zvonikoma opazimo že z avtoceste (levo), ko se peljemo od Vranskega proti Celju. Za izhodišče smo si izbrali Polzelo in na Goro bomo šli po Savinjski poti (S), čez Vimperk bomo potrebovali dve uri, za povratek pa uro in pol. Pot je dobro označena ter v začetnem in zadnjem delu precej strma, zato priporočam dobro obutev in planinske palice. Gora Oljka je dobila ime po sliki Fortunata Berganta "Kristus v vrtu Getsemani". Omenja se že leta 1243 kot "Križna gora". Na njej je že od sredine 17. stol. velik križ in kapela, med letoma 1754 in 1757 pa je bila zgrajena sedanja cerkev. Glavni oltar je delo kiparja Ferdinanda Galla. Sedeči apostoli v naravni velikosti, z izrazitimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom. Sicer pa je gora Oljka lepa razgledna točka, in da je z nje ob lepem vremenu mogoče videti kar 64 okoliških cerkva. Na gori je tudi lepo vzdrževan in obnovljen planinski dom s približno 150 sedeži in 50 ležišči. Gora Oljka je navdihovala tudi pisateljico Nežo Maurer, ki se je rodila na njeni J vzpetini. Več o Gori Oljki lahko najdete tudi na http://www.polzela.si
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

DOTIK
Če je Bog, zakaj trpijo nemočni?
Janja gre na srečanje s prijatelji. Pred cerkvijo sreča starko s kupom plastičnih vrečk. V hipu je Janja zaznala zgodbo in v njej bolečino spregledane, v ljubezni zavržene žene, ki se je trenutek za tem izgubila sredi dežnikov, pod katerimi, se je skrival le vsak zase in si zastiral pogled. Janja je zaman iskala starko, ki jo je za trenutek, kot nemočen otrok, poklicala v pozornost. V cerkvi je najprej razmišljala o vseh, ki jih je tolikokrat srečala v trpljenju, ki so bili nedolžni in v svoji bolečini nemočni. Potem so začeli srečanje s p. Juretom in pogovarjali so se o vprašanjih, ki jim jih je zastavljalo življenje. Janja je iz svoje stiske postavila prvo vprašanje: " Pater, če je Bog in če je Bog dober, zakaj trpijo nemočni?" Mladi so poskušali odgovoriti vsak po svoje, pater pa jih je opozoril, da se lahko temu odgovoru le približajo, ker ga ne najdejo mv razumskem spoznanju, ampak samo v izkustvu. "Bog ne odgovarja na problem hudega s teorijo. Teorija ne odrešuje! Bog odgovarja s svojo Bližino. Zato vstopa v stvarnost trpečih izkustev, da bi mi v njih ne bili sami! Ubija bolečina, v kateri se osamiš." Pater Jure je zrl zbrane ob križevem potu. "Ko ti bo težko se ne umakni! V bolečini zakliči k bližini - človeški in Božji - Božje-človeški, da te odreši!" Njegove besede so bile kot klic v resničnost - trpečo resničnost življenja. "Bog se je sklonil do dna naše bolečine, da jo prežari s svojo Bližino, da odreši našo temo in smrt ... Samo dotik (B)bližine umiri in krepi." - "Ko se čutiš izdan in spregledan in trpeč, vstopi v svetišče Njegove Bližine in dopusti, da se v tihoti prebudi v tvoji zaznavi in potem bodi tudi sam bližnji trpečim," je govoril pater. "Je v tem odgovor?" je vprašala Janja in se zazrla v patra. "Ne vem, če je odgovor. Zase vem, da sem našel v Njem moč in tudi pot, ki vodi k človeku! Ljubeča bližina odvzame bolečini njeno ostrino."
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

SVETOPISEMSKA ŠOLA
Ne beri, ne da bi molil
Branja se naučimo običajno v šoli. Sčasoma se naučimo dojemati še pomen prebranega. Pravi pomen Svetega pisma je duhoven in ga ne moremo doumeti samo s človeško pametjo. Zato so cerkveni očetje zelo naglašali, da more pravi, se pravi duhovni pomen Svetega pisma, pravilno razumeti samo tisti, ki je poln Svetega Duha. Zato se pred branjem Svetega pisma postavimo v Božjo navzočnost in z molitvijo prosimo Svetega Duha za razsvetljenje. Pri branju se zaustavimo ob tistih stavkih in mislih, ki so primerne našemu duševnemu stanju. Pomislimo, kaj tisto mesto pove prav nam za naše življenje in kaj nam hoče Božja beseda povedati v tistem trenutku. Šele ko smo tako sprejeli misli Božje besede in se duhovno nahranili z njimi ter obudili dobre sklepe, ki se nam prebujajo ob prebiranju Svetega pisma, nadaljujmo z branjem. Ob koncu branja pa se spet zamislimo v Božjo navzočnost, počastimo Boga vsaj s kakim vzdihljajem in se spoštljivo pokrižamo.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

SVETOPISEMSKI LIKI
Prerok Ezekiel
Med berili iz Svetega pisma stare zaveze, ki se berejo na velikonočno vigilijo - bedenjem v pričakovanju Kristusovega vstajenja - in govorijo o tem, kako je "Bog v prejšnjih časih reševal svoje ljudstvo", je kot sedmo po vrsti odlomek iz knjige preroka Ezekiela z naslovom "Izlil bom na vas čisto vodo in dal vam bom novo srce". Te besede napovedujejo očiščenje in prenovitev, ki se uresničuje pri svetem krstu. Ta zakrament so nekdaj slovesno podeljevali prav na ta dan. Prerok Ezekiel je "napovedovalec" vstajenja in novega življenja tudi z znamenitim videnjem o kosteh, ki se urejajo v živo telo, ko jim Bog pošlje svojega duha (Ezekiel 37, 1-10). Iz prerokovega videnja Božjega voza razberemo znane podobe-simbole štirih evangelistov. "Vsako bitje je imelo štiri obraze: prvi obraz je bil obraz vola, drugi obraz je bil obraz človeka, tretji je bil obraz leva in četrti obraz orla" (Ezekiel 10, 14).
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

SODOBNO SUŽENJSTVO
Zasvojenost z glasbo
Glasba spremlja človeka od pradavnine. Morda imamo enega najlepših dokazov za takšno trditev prav pri nas, v Sloveniji, v Divjih Babah pri Šebreljah, z najdbo najstarejšega glasbila na svetu - koščene piščali, ki jo je izdelal in uporabljal že neandertalec - najstarejši prebivalec Evrope! Glasba človeku pomeni možnost, način za sproščanje svojih čustev, za podoživljanje čustev, pa tudi pot za svoje duhovno doživljanje in izražanje. Torej: ali je ob tem glasba sploh lahko vir zasvojenosti? Že v najstarejših znanih zapisih najdemo sporočila o tem, da glasba lahko pomaga k nekim ekstatičnim doživljanjem, k umetnemu ustvarjanju stanja nekake omame. Posebej močno je poudarjen pomen glasbe v starogrški mitologiji - spomnimo se samo na petje siren, pa na Eolovo harfo... Pri različnih ljudstvih pa to izkušnjo srečamo še danes, posebno v kombinaciji glasbe s plesom. Vendar so bila v preteklosti ta izjemno močna glasbena doživetja, povezana z redkimi okoliščinami, posameznik je taka izjemna doživetja doživljal le zelo redko, in zato o zasvojenosti ni mogoče govoriti. O zasvojenosti z glasbo zato govorijo bolj pravljice (samo o "čarobnih piščalih" poznamo kar več inačic pravljic!) V zadnjih desetletjih, z izumom umetnih prenašalcev zvoka, pa je glasba postala zelo dostopna vsakemu, ob vsaki priložnosti, neomejeno. Če so si naši predniki privoščili glasbeni užitek le zelo občasno, pa še to v zelo omejenem časovnem obsegu nekega koncerta, je danes možno pravzaprav glasbo poslušati neprekinjeno, vsak dan, dan za dnem.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

TEHNIKA
Radio Ognjišče na terenu
Najbolj nepredvidljiv del radijskega življenja je prav gotovo delo na terenu. Potrebne so izkušnje, iznajdljivost in mirna kri, saj včasih ne gre vse po vnaprej pripravljenem načrtu. Je pa zato program toliko bolj doživet in zanimiv, kar znajo ceniti tudi poslušalci. Nemalokrat prav žive terenske oddaje še dolgo odmevajo med ljudmi. Tako kot pri delu v studiu, sta tudi za oddajanje s terena običajno potrebna vsaj dva. Tehnik pripravi vse potrebno za prenos, terenski voditelj programa pa ta čas izkoristi za iskanje koristnih informacij, navezuje stike s poznejšimi sogovorniki, spoznava kraj kjer se nahaja, in sploh išče ideje za čim boljšo izvedbo programa. Seveda se je za terensko delo potrebno pripraviti že prej. Voditelj mora že doma vedeti, kako bo potekal program, tehnik pa mora poskrbeti, da vzame s seboj vso potrebno opremo. Dejstvo je namreč, da že en manjkajoči kabel lahko povzroči kopico težav in pod vprašaj postavi celotno izvedbo programa. Izkušnje učijo, da je bolje imeti dva kovčka opreme preveč, kot pa en kabel premalo. Tehnik glede na predvideno delo tudi določi, koliko in kakšno opremo bo vzel s seboj.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

POTOPIS
Šrilanka - Tahiti vzhoda
Ko je beneški trgovec Marco Polo konec 13. stoletja potoval po Aziji, je prispel tudi na otok Ceylon, današnjo Šri Lanko. Pokrajinsko razgibana dežela ga je tako očarala in prevzela, da je v svoje potopisne zapiske zabeležil, da je to najpopolnejši otok svoje velikosti na svetu. Najljubše točke, ki jih na tem otoku obiskujejo turisti, so prelepe peščene plaže na jugozahodni obali, kjer se z veseljem odpočije vsako oko. Obredni plesi in procesije, ki se prenašajo iz roda v rod, so del vere in kulture tamkajšnjega prebivalstva. Beli budistični templji se spogledujejo s pisanimi hinduističnimi templji. Srce dežele so ljudje, ki svojim božanstvom prinašajo darove, kot so sveže natrgano cvetje, banane, kokosi in dišeče palčke. Do turistov so zelo odprti, prijazni in gostoljubni. Prav zaradi vedrine teh ljudi in njihovega globokega duhovnega življenja otok Ceylon nekateri imenujejo Tahiti vzhoda. Dežela z obliko solze, ki je nekoč "spolzela" z Indijskega polotoka, meri približno toliko kot tri Slovenije (65.610 km2) in leži 50 kilometrov jugovzhodno od Indije. Edinstveni svet eksotične narave, divjih živali in prijaznih ljudi že stoletja privablja tja popotnike, ki se vračajo domov z očarljivimi podobami tropskega otoka. Turisti si, žal, ne morejo ogledati vsega otoka, kajti njegovo tretjino - severni in vzhodni del s središčem v mestu Jafna - zasedajo Tamilci, kamor sodijo tudi medijsko znani tamilski tigri, ki s svojimi vojaškimi silami že od sredine 80-ih let obvladujejo omenjeni del in si prizadevajo ustanoviti lastno državo. Svojih pravic ne uveljavljajo s pogovori z vlado, temveč razkazujejo svojo moč z občasnimi bombnimi napadi, ki pogosto terjajo nedolžne civilne žrtve. Drugi dve tretjini otoka pa poseljujejo Singalci, ki govorijo singalščino in so budisti, medtem ko Tamilci govorijo svoj jezik tamilščino in so po veri hinduisti.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

IME VELIKO POVE
Bernarda, Jurij in Marko...
Bernarda spada med pogostejša ženska imena v Sloveniji, čeprav zanimanje zanjo v zadnjih dveh desetletjih upada. Po podatkih Statističnega urada RS se je leta 2006 tako imenovalo 3125 oseb, kar je pomenilo 83. mesto med ženskimi imeni. Različice imena Bernarda so: Bernardka (797 oseb, 207. mesto), Bernardica (30), Bernardika (41), Bernardina (52), Bernada (18), Bernadka (34). Moška oblika imena Bernarda je Bernard (844, 180. mesto), ki ima naslednje različice: Beno (441, 248. mesto), Bernad (6), Bernhard (6), Bernd (5), Bernardo (19), Bernardin (manj kot 5). Ime Bernarda je ženska oblika imena Bernard. Ime Bernard izhaja iz nemškega imena Bernhard. To je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern medved in hart močen, drzen.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

Za pregledovanje
in prebiranje vsebine posameznih rubrik internetne izdaje Ognjišča, priporočamo Adobe Reader 5.0 ali novejši!

Pismo

Naš sin živi na koruzi

Stanka piše, da je doslej vse težave pri vzgoji otrok z božjo pomočjo rešila, zdaj pa ima problem, ki mu ne vidi rešitve. "Pred nekaj leti si je eden od sinov našel dekle. Čeprav se nama z možem zdi, da je med njima razlika v letih prevelika in sva mu to tudi povedala, sva jo kljub temu pripravljena sprejeti za svojo snaho. Težava pa je v tem, da ona, tako je rekla, sploh še "ne razmišlja o poroki", ampak z našim sinom živi "na koruzi". Imata tudi stanovanje v mestu, kjer imata oba službo. Sinu sem že večkrat omenila poroko, pa se izgovarja, češ, saj se tudi tisti pari, ki so cerkveno poročeni, ločijo. Nama z možem je zaradi tega zelo hudo in vsak dan skupaj moliva za njiju, naj jima Bog pošlje Sv. Duha, da se bosta prav odločila in poročila, če mislita živeti skupaj. Tudi punca je doma iz verne družine, zato z možem ne moreva razumeti, zakaj se noče poročiti. K nama je prišla samo petkrat, pa še takrat največ molči ali pa reče le: "Mhm". - Oče urednik ji svetuje takole: "Čeprav se ti to njuno stanje po pravici upira, jima moraš izkazati vso ljubezen, ki jo premoreš. Če ju odbiješ, postaviš zid med vami in njima in ju samo še bolj utrdiš v njunem odporu. Od tebe sta materialno neodvisna, torej lahko povsem prekineta vezi z vama. Lahko jima obrazložiš svoje stališče, svojo žalost, toda nevsiljivo. Če bi bil sin pod tvojo streho, bi bilo drugače, lahko bi bila do njega bolj zahtevna, v tem primeru pa je to skoraj nemogoče. Ne rečem, da bi morala z možem iti k njima; če pa prideta onadva k vam, v vašo družino, naj bodo vrata odprta, in sprejem krščanski, to se pravi, ljubezniv. Prepričan sem, da se bo s časoma tudi to uredilo, zaenkrat pa ne podiraj mostov."

Pismo

Bog je ustvaril najstnike zato, da bodo nekoč odrasli

Bralka Olga postavi v svojem pismu zanimivo teorijo. Pravi, da je najstnikom vse v življenju brez veze: "Sam si, prijatelji se oddaljujejo od tebe ... Imaš težave. Tudi jaz sem v teh letih, ko iščem sama sebe. Veliko mojih sošolk je imelo in še ima fanta. Saj se tudi meni včasih zdi, da bi bilo lepo imeti fanta. Čez nekaj časa pa začutim, da je to sploh nesmiselno. Sploh ne vem, kaj naj dekleta pri teh letih počno s fanti!? Fantje bodo prej ali slej začeli "težiti" punci, da hočejo od nje tudi kaj več, kot samo sprehode, poljube, pogovor, držanje za roko ... Saj če je fant starejši od dekleta, se bo želel "pokazati" pred prijatelji, da je že imel nekaj bolj intimnega s punco. Mogoče kakšen fant, ki ga bo punca zavrnila, tega ne bo prenesel, in obstaja tudi možnost posilstva. Res ne vem, ali ima smisel pri teh letih hoditi s fanti. In zakaj mladostniki sploh potrebujejo fanta ali dekle v letih, ko jih lahko najbolj "zanese". Zakaj? Zakaj mislijo, da bodo potem "in"??? Na živce mi gre, ko potem punce tekmujejo, katera bo imela več fantov, in katera lepšega. Kdaj je sploh na vrsti fant? Ko sam začutiš, da je nekdo res primeren zate? Lahko pri zgodnjih letih? Kdaj? - "Znati krotiti čustva, pomeni tudi dozorevati," odgovarja oče urednik. "Ljubezen je preveč resna stvar, da bi se z njo igračkali. Tudi če nastane v teh letih močno čustvo zaljubljenosti, počakajte naj dozori. Fant je na vrsti, ko lahko razmišljaš o družini v bližnji bodočnosti. Fanta moraš poznati tudi iz drugih "zornih kotov", ne samo da je lep, simpatičen, privlačen. Na primer, da je dober, pošten, delaven, veren ... To bo ostalo, lepota ne. Olga, kar tako naprej s kritičnim razmišljanjem."

GOST MESECA
Imenoslovec, prof. Janez Keber
Škofje bodo med velikonočno vigilijo krstili katehumene, odrasle, ki so se pripravljali na prejem zakramentov uvajanja. V prvotni Cerkvi so sploh krščevali samo med velikonočno vigilijo. Krst je za kristjane prvi in najpomembnejši zakrament in ime, ki ga takrat prejmemo, ima poseben pomen, saj je naše ime nosil kakšen svetnik ali svetnica, ki je že pri Bogu in prosi za nas. Zato ni vseeno, kakšna imena dajemo otrokom. Več nam bo o tem povedal imenoslovec prof. Janez Keber, ki od januarja razlaga imena tudi za revijo Ognjišče. "Izbor imen je odvisen od mode," pravi dr. Keber. "V desetih, celo v petih letih se lahko kakšno ime iz čiste anonimnosti dvigne v opazno pogostnost na tisoč ali več tisoč. Nasprotno pa lahko zanimanje za nekatera druga imena zelo hitro upade. Če je neko ime redko (ni frekventno), pa ga ne dajejo več otrokom, lahko število poimenovanih oseb v nekaj letih zelo upade. Zmanjševanje pogostnosti nekega imena je sicer počasnejše v primerjavi s hitro rastjo kakega imena, ki pride v modo. Že pri pisanju Leksikona imen sem ugotovil, da so imela neka imena v desetletju ali dveh večstoodstotni porast pogostnosti, npr. pri imenih Luka, Boštjan, Nika, Lea, David. Najhitreje seveda izumirajo zelo redka imena. Na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije so objavljena tista imena, ki imajo frekvenco pet in več. Če iščemo ime z manjšo pogostnostjo, dobimo naslednjo informacijo, npr. pri imenu Abraham: Pogostost imena Abraham med moškimi je manjša kot 5 ali pa se to ime med moškimi ne pojavlja.Tako o takih imenih lahko samo ugibamo, ali (še) obstajajo."...
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

PRIČEVANJE
Utrinek dobrote na slovenskem nebu
Mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, prvi škof iz Prekmurja, je 15. februarja 2007 dopolnil petinosemdeset bogatih let življenja. Ob tem visokem jubileju je Stolna župnija sv. Nikolaja v Murski Soboti izdala knjigo Draga Sobočana Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja, ki po velikosti in obsegu spominja na misal - oltarno mašno knjigo. Na njenih 800 straneh v besedi in sliki spremljamo jubilanta na vsakem koraku - od zibelke do danes. Zadnja tretjina knjige vsebuje številna pričevanja ljudi, ki so skupaj s škofom Smejem delali ali se z njim srečali. Vse je osvojil z dobroto svojega sočutnega srca. "Ko sreča človeka v potrebi ali človeka, ki se obrne nanj s prošnjo za takšno ali drugačno pomoč, ne sprašuje in ne raziskuje ozadja in vzrokov," pričuje celjski škof dr. Anton Stres, ki je bil nekaj let "kolega" škofa Smeja v Mariboru. Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

NA OBISKU
Delavnica svetega Petra
O Veliki noči, največjem krščanskem prazniku, bodo mnogi romali v Rim, še več ljudi pa bo praznovanje v Rimu spremljalo po televiziji. Vsaj dva dogodka v tem času pritegneta svetovno javnost: Papežev križev pot v Koloseju na veliki petek in blagoslov Urbi et Orbi na Veliko noč. Vatikan in čudovito baziliko svetega Petra pogosto vidimo po televiziji, mnogi smo tja tudi že romali. Tokrat smo se odpravili na poseben obisk v Vatikan in obiskali ustanovo, ki že več kot petsto let "bedi" nad baziliko svetega Petra. Imenuje se Delavnica svetega Petra (Fabbrica di san Pietro) in je bila ustanovljena za gradnjo in vzdrževanje Bazilike svetega Petra v Vatikanu, danes pa skrbi za njeno vzdrževanje in okrasitev, ter pripravo prostorov, kot tudi notranji red ljudi, ki v njej delajo, in seveda romarjev. Delo te ustanove je zelo raznovrstno; izbrali smo le dva njena zanimivejša oddelka: mozaično delavnico in zgodovinski arhiv Delavnice svetega Petra.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

OBLETNICA
Marko Anton Kappus
Marko Anton Kappus (tudi Kapus), ki mu posvečamo ta zapis ob 350-letnici njegovega rojstva, je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

KLICAJ
Podjetniška Cerkev
"Zelo pozdravljam podjetniške dejavnosti Cerkve, saj je tako ustvarjalna v svetu, kjer je glavna ekonomija. Ne vidim pa razloga, zakaj bi država financirala verske skupnosti ali kulturo. Te bi se morale v tržnem gospodarstvu vzdrževati same," pravi študent ekonomije in sprašuje dr. Draga Ocvirka, kaj o tem misli on. "Ker vernikov le ni mogoče preveč obremenjevati, iščejo različni subjekti v Cerkvi - škofije, župnije, redovi, združenja idr. - sredstva za svoje družbeno-koristne dejavnosti, ki jih narekuje vera, še drugje. Zato se nekateri ukvarjajo z gozdovi ali podjetništvom. Vendar ne zapadimo v nerazsodnost omenjene novinarke in ne mislimo, da je to neomejen vir. Večina tega denarja se vrača v proizvodnjo in njen razvoj, z dobičkom pa se financirajo predvsem vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Če bodo ljudje od zdaj naprej namenili 0,05% od dohodnine Cerkvi, bo mogla izboljšati in povečati svoje dejavnosti v prid vseh. In to tudi vi odobravate. Kot zagovornika liberalne ekonomske teorije pa vas moti neposredna državna pomoč tako verskim kot kulturnim ustanovam. Toda to je evropska praksa in zanjo obstajajo trdni razlogi. Ni prostora, da bi jih predstavil, naj pa postrežem s številkami, ki razkrivajo, da smo glede direktne državne pomoči verskim skupnostim na evropskem repu. Preračunano na enega katoličana financira država pastoralne dejavnosti v Nemčiji 160 , Avstriji 67,8 , Hrvaški 8,6 in Madžarski 8,7 , pri nas pa samo 0,8 . Število verskih uslužbencev na milijon katoličanov, ki jih plačuje država neposredno, je v Nemčiji 1489, Avstriji 1489, Hrvaški 657 in Madžarski 496, pri nas pa le 6. Poglejmo še, koliko država sofinancira obnovo cerkva preračunano na enega katoličana: v Nemčiji 1,45 , Avstriji 2,61 , Hrvaški 0,91 in Madžarski 1,41 , mi smo zopet na repu z 0,75 . Če bodo ljudje od zdaj naprej namenili 0,05% od dohodnine Cerkvi, bo mogla izboljšati in povečati svoje dejavnosti v prid vseh," zaključuje dr. Ocvirk.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

KAJ JE RES?
Zakaj poroka?
Tokrat Roman Globokar odgovarja na vprašanje, zakaj bi se morala fant in dekle na zunaj vezati z nekim obredom (poroko)? Ali ni za skupno življenje dovolj njuna ljubezen? Zakaj Cerkev vztraja pri nekem zunanjem obredu, formalnosti? Pravi, da se danes mladi dosti teže zavežejo za določeno življenjsko odločitev oz. da odlašajo, kolikor se da, s trenutkom dokončne odločitve. Želijo ohraniti svobodo, široko obzorje različnih možnosti. Želijo ohranjati mladost, nočejo se prehitro dokončno vezati. Zdi se, da si ne upajo prevzeti nase odgovornosti, da jim manjka moči in vere, da je dokončna odločitev sploh mogoča.... Vendar nihče ne more uresničiti v življenju vseh idealov. Vsaka odločitev namreč obsega odpoved drugim možnostim, vsebuje ločitev od drugih poti.... Življenjska odločitev je vsekakor neke vrste tveganje. Vendar največ tvegamo, če se dokončni odločitvi odpovemo oz. z njo predolgo odlašamo. Stalna odprtost človeka izčrpava. ... Poroka bi bila zgolj formalnost, če zaročenca ne bi imela iskrenega namena, da brezpogojno sprejemata drug drugega "v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju". Ko nekdo zavestno izreče tako obljubo, to gotovo ni zgolj formalnost. Slovesni obred v javnosti pa daje intimni zvezi med dvema tudi javni pomen. Od tedaj naprej je tudi drugim ljudem jasno, da sta se dva drug drugemu dokončno zavezala. Za kristjane pa je zakon zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti med nami. Bog, ki je ljubezen, kliče človeka v ljubezensko zvezo, zato je zakon znamenje Božje ljubezni. Slovesnost poroke je zato izraz vere, da medsebojna ljubezen zaročencev ni samo nekaj človeškega, ampak je v tej zvezi navzoča večna Ljubezen. Je zahvala Bogu, da je zaročenca poklical v skupno življenje, in prošnja, naj ju Bog s svojim blagoslovom ohranja in varuje. Zakonca se zavedata, da so njuna prizadevanja pod Božjim varstvom, da ju Gospod spremlja. Zakrament svetega zakona daje zvezi trdnost in sproščenost. Zakonca vabi k medsebojnemu sprejemanju, odpuščanju in zvestobi. V svetu, kjer je vse prehodno, nas Bog spominja, da je ljubezen večna.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

PISMA MOJIM MLADIM PRIJATELJEM
Ne grem k očetu
S 13-letno Mio se še nisva srečala, tudi z njeno mamo ne. Poznam pa Miinega očeta - pred nedavnim me je prosil za pomoč, za nasvet glede stikov s hčerko Mio. Z Miino mamo sta se razvezala že pred nekaj leti in Mia je bila dodeljena v vzgojo in varstvo materi. Ob razvezi so bili določeni tudi stiki med Mio in očetom.Toda tu se je zataknilo, že takoj po razvezi: mati Mie ni pripeljala k očetu, če jo je šel sam iskat, je dobil vrata zaprta. Ko je poskušal z materjo to urediti, je sprva dobival kar naprej neke izgovore - slabo počutje, veliko domače naloge, krožek..., kmalu pa se mati sploh ni več odzivala na njegove klice. Oče je začel iskati pravico na centru za socialno delo, na sodišču... Ko je prišel k meni na razgovor, je prinesel s seboj zajeten kup papirjev, iz katerih je razvidno, da ga vse institucije, celo pravnomočno sodno odločbo, s katero so bili naloženi stiki pod izvršbo je imel, a do stikov s hčerko še vedno ni prišlo. Zdaj se je celo center za socialno delo začel izmikati - pravijo mu, da Mia noče k očetu, da se ga boji, baje je socialni delavki rekla, da "...se raje ubije, kot sreča z očetom"... Pa niti iz razvezne dokumentacije, niti iz drugih dokumentov ni mogoče sklepati, da bi bil ta oče kaj nasilen. Oče pravi, da na Mio tako močno pritiska mama, da ona od nje zahteva takšna stališča, da se mu na tak način maščuje, ga kaznuje... Vem, da podobne težave pravzaprav niso tako redke, kot bi si mislili. Zato sem se odločil Mii napisati pismo - morda ga bo prebrala, morda ga bo prebral tudi kak drug otrok s podobnimi problemi!
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

DEDIŠČINA
"Vstanite in šarteljne pecite!"
Skrivnostno in bogato obredje velikega tedna doseže prvi vrh na veliki četrtek. Takrat utihnejo orgle, nič več ni slišati zvonov in po Slovenskem je svoje čase veljalo prepričanje, da na veliki četrtek zvonovi odlete v Rim na božjo pot, orgle pa so zavezane, ker so Bogec umrli. Ponekod se ljudje še vedno boje umreti v velikem tednu, ker jim tedaj ne morejo zvoniti, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. V Istri so ljudje v trenutku, ko so se poslednjič oglasili zvonovi (po starem redu je bilo to na veliki četrtek dopoldne), pokleknili, kjer koli so bili, in poljubili zemljo, v katero so položili mrtvega Boga. Ob velikem tednu pa tudi praznoverja ni manjkalo; Gorenjke so se menda v dneh, ko so bili zvonovi zavezani, kar trle okrog vodnjakov, saj so verjele, da ima voda posebno moč in da bodo lepe v obraz, če se umijejo prav tedaj. Starejšim ljudem pa so po nekod vodo nosili na dom, da jih ne bi oči bolele. Nasploh je bilo povsod po Sloveniji veliko vraž, povezanih z vodo v velikem tednu. Ko zvonovi molče, se oglasi raglja, ki ima na Slovenskem mnogo poimenovanj. Dandanes le še v cerkvi, nekoč so z njo celo oznanjali dnevne ure in vabili ljudi k večerni molitvi. Ta naloga je nemalokrat pripadla otrokom, ki jih je bilo za celo četo, vodili pa so jih ministrantje. Na veliki petek in soboto pa so naznanjali dan že pred četrto uro zjutraj. Hodili so od hiše do hiše in mnogokrat pri tek klicali hudomušne reke, kot na primer na veliki petek, ko so gospodinje pozivali k peki velikonočnih dobrot. A te svojevrstne kolednike so imeli ljudje radi in so jih komaj čakali, gospodinje pa so se jim na veliko noč oddolžile s kakšnim darom.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

NARAVA IN ZDRAVJE
Uh, kako sem izčrpan!
"Temačni, megleni in mrzli zimski dnevi mnogim neupravičeno preprečujejo gibanje na svežem zraku in skrb za zdravo prehrano. Če nismo na to pozorni, se mimogrede zasedimo ob televizorju s polnimi krožniki nepotrebnih kalorij.A prvi pomladni žarki so ponavadi razlog za veselje, hkrati z njimi pa se v naše življenje velikokrat prikrade tudi utrujenost. Počutimo se izčrpane, namesto veselja pa se v nas naselijo brezvoljnost, oslabelost in depresija. Strokovnjaki so tako stanje poimenovali spomladanska utrujenost. Gre za reakcijo organizma na spremembe okolja (vremena), ki so ravno spomladi najbolj pogoste. Pojav spomladanske utrujenosti je povsem naraven, posebej pri ljudeh, ki so občutljivi za spremembe vremena. Ni še povsem znano, kako te spremembe vplivajo na človeško telo, vemo pa, da pride najprej do znižanja krvnega tlaka, ki spremeni naš vsakdanji bioritem, ta pa narekuje naše razpoloženje in sposobnost za delo. Če se zbujamo utrujeni in brezvoljni, je razlog v tem, da povišana temperatura v naši okolici sili telo, da oddaja več toplote. Pri tem se širijo žile in pretok krvi v posamezne organe se poveča. Telo se mora prilagoditi tem spremembam, pri tem pa se spremeni tudi naš metabolizem. Odpornost telesa se zniža in utrujenost, ki včasih vodi tudi v bolezen, je tu. Iz zimske zaspanosti in neaktivnosti se namreč moramo prebuditi, tudi če se tega ne veselimo preveč," je zapisala v uvodu dr. Mihaela Jurdana.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

ŠPORT
Jolanda Čeplak
Jolanda Čeplak je na svetovni atletski vrh stopila pred petimi leti, ko je na Dunaju s svetovnim rekordom osvojila dvoranski evropski naslov v teku na 800 m in je poleti to ponovila tudi na prostem. Uspehi so se nadaljevali tudi leta 2004, ko je bila druga na SP v dvorani, na OI v Atenah pa je osvojila bronasto medaljo, ki ji tudi največ pomeni. Potem pa se je stemnilo: težka poškodba ahilove tetive, operacija, bergle, dolgotrajno okrevanje, po osmih mesecih prvi treningi in spet tekme. Bronasta kolajna na nedavnem EP v Birminghamu pomeni njen povratek tja, kjer je že bila. Solze sreče, premagana je morda najtežja ovira - to pa je bila tudi priložnost za pogovor z njo o vsem njenih grenkih izkušnjah, o vztrajnosti in nepopustljivosti na poti iz brezna nemoči, pa tudi o novih spoznanjih in pogumnih načrtih za poletje, ko bo na SP v japonski Osaki skušala osvojiti tisto medaljo, ki ji še manjka v njeni zbirki.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

NA SPLET PO NASVET
Za na rajžo!
Ni napak, če začnemo o planiranju počitnic razmišljati še pred poletjem. Pa ne le zaradi uskladitve odsotnosti z delovnega mesta, ampak tudi zato, ker nam pravočasna izbira kraja in rezervacija lahko prihrani kar čeden kupček evrov. Pri vsem skupaj si lahko učinkovito in enostavno pomagamo tudi s svetovnim spletom. S čim najraje potujete, z avtom, vlakom ali letalom? Ali pa ste morda raje kar doma? Ne glede na to, kakšen je vaš odgovor, vas bo morda nekaj sledečih predlogov vzpodbudilo, da razmislite o kratkem skoku "na lepše". A kaj, ko je včasih ponudba tako pestra in so aranžmaji tako zanimivi, da popotnik ali turist ne ve, kaj izbrati. Tudi množica katalogov, s katerimi nas zalagajo potovalne agencije, ne pripomore vedno k lažji odločitvi, kam in kako. Tudi na to vprašanje nam lahko da odgovor skok iz naslonjača - na internet.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

PRISLUHNIMO IZROČILU
Značilnosti slovenske ljudske glasbe
Zadnjič smo pisali o vsebini ljudskih pesmi. Nismo zajeli celotne tematike in smo vam bogastvo uglasbenih zgodb predstavili po koščkih. Govorili smo o besedilih pesmi, tokrat pa vam bomo razkrili še druge posebnosti, ki jih je ob različnih vplivih razvil slovenski človek in jih ponekod v bolj ali manj podobni glasbeni obliki zasledimo še danes. Glasba se spreminja in tudi ljudski umetniki z Jurijem Vodovnikom na čelu niso bili le posnemovalci, ponarodele skladbe so izvajali po svoje in jih prilagajali različnim posvetnim in nabožnim slavjem. Podoba glasbenega izročila se je oblikovala na podlagi povojnega raziskovanja. Zato nam prikazuje glasbo in ples le s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja. Zgodnejše izročilo pa je zavito v meglo, saj imamo o njem malo podatkov. Ne vemo, ob kakšni glasbi so plesali Slovenci ob naselitvi v novi domovini, s kakšno glasbo so se srečali in kaj so od nje sprejeli. Stari dokumenti deloma odstranjujejo tančice mitičnega, vendar je arhaično glasbo Slovencev nemogoče zapisati v notno črtovje. Janejevo predstavitev naše ljudske glasbe pa si preberite v Ognjišču.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

FILM
Pisma z Iwo Jime
Pripoved filma Pisma z Iwo Jime se začne v sodobnem času, saj najprej prikaže, kako japonski raziskovalci med raziskovanjem vojaških tunelov na Iwo Jimi odkrijejo zavitek z zadnjimi pismi japonskih vojakov, šele nato pa se zavrti šestdeset let nazaj, v čas, ko se japonske enote na Iwo Jimi pripravljajo na ameriški napad. Osrednja lika zgodbe sta general Kuribayashi, ki se mora spoprijeti ne samo s številčno močnejšim sovražnikom, ampak tudi z nestrinjanjem nekaterih njegovih častnikov glede izbrane bojne taktike, in navadni vojak Saigo, katerega glavna želja je preživeti in se vrniti domov k ženi in otroku, ki ga še nikoli ni videl. Pisma z Iwo Jime so nadpovprečna vojna drama, ki se bolj kot sami bitki posveča doživljanju bitke s strani japonskih vojakov. Ti so ob pomanjkanju streliva in hrane ter brez nade po dodatni pomoči v brezizhodnem položaju, razpeti med skorajda sveto dolžnostjo braniti svojo domovino in željo po vrnitvi domov. Ob tem velja izpostaviti tako to, da je zgodbo režiral Američan, kot to, da je film skorajda brez živih barv, s čimer sta še dodatno poudarjena zamorjeno vzdušje in brezupni položaj japonskih enot.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.

VABILO NA POT
Po obrobju Brkinov in ob reki Reki na Prem
Ob 130-letnici rojstva pesnika Dragotina Ketteja (19. januar 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici) se je številnim kulturnim potem po Sloveniji, poimenovanih po slovenskih književnikih, pridružila Kettejeva pot. Začrtalo jo je Društvo Kettejeva pot, z namenom predstaviti "pesnika z veselo in neomadeževano dušo", kot je o njem zapisal prijatelj Ivan Cankar, ter nas popeljati po krajih v zaledju najvišjega nealpskega vrha v Sloveniji - Velikega Snežnika (1796 m). Če se bomo na pot podali v mesecu aprilu, bo mogoče njegov vrh še zasnežen, medtem ko bomo na devet kilometrov dolgi enosmerni poti iz Trnovega, kot se imenuje del mesta Ilirska Bistrica, na Prem že začutili pomlad: "Pa zelene lističe poganja / vsaka vejica kostanja. In poljubi jih sonce edenkrat, / pa privabi že listke zelene; / in poljubi jih sonce drugikrat, / sredi listkov že cvetje požene, / in poljubi jih sonce tretjikrat, / ah, že je omamilo mene." Korak proti pesnikovemu rojstnemu kraju bomo naravnali pred osnovno šolo Dragotina Ketteja v Trnovem, pred katero stoji pesnikov kip. Od tod nas bodo na Prem in nazaj varno pripeljale smerne tablice s pesnikovo podobo.
Celotna rubrika (.pdf oblika)	.:Na vrh:.

GLASBA
Eva Černe
Cicerova misel "Naj te vrlina vodi, sreča pa naj te spremlja" vodi pevko Evo Černe, ki je v obdobju dveh mesecev nanizala zmago na Bitki talentov in uvrstitev v super finale letošnje EME. Naključje? Niti najmanj, saj Eva že dolgo časa razvija svojo vrlino petja, k sreči pa ima ob sebi ljudi, ki jo podpirajo in usmerjajo na pravi način. Kdaj, če ne zdaj je naslov Evine pesmi, ki več kot nazorno kaže, da je kljub rosnim letom njen čas nastopil. "Rada bi pela zahtevne vokalne pesmi, kakšne pa tudi "za ljudi", da si jih bodo lahko prepevali. Rada bi si izbrala kakšen nov stil glasbe, čeprav še ne vem najbolj natančno, kakšen naj bi bil. Nova znanja mi prinaša učenje solo petja, kjer pojem jazz, klasično petje ter nekaj tudi pop glasbe, ki si jo izberem. Všeč mi je Beyonce, kajti pri njej takoj spoznaš njen ritem in njen način petja. Mogoče še ne znam najbolj povedati, kaj bi rada, imam pa stvari v glavi in vem, kaj mi je všeč. Skladbe, ki jih delam z Boštjanom, so mi všeč in se že veselim prihajajočih snemanj, ko bodo zraven tudi pravi inštrumenti. Rada bi, da bi bilo čim več pristnih inštrumentov in žive glasbe, zato si tudi želim, da bi lahko enkrat nastopila z orkestrom," pravi Eva o svoji glasbeni prihodnosti.
Več v tiskani izdaji...	.:Na vrh:.