Pisatelj in režiser

Žarko PETAN

Režiser, pisatelj in satirik Žarko Petan se je rodil v Ljubljani leta 1929, potem pa se je kot otrok in mladostnik moral seliti, kakor so od njegove družine velevale zgodovinske okoliščine. Največ šolanja je opravil na Hrvaškem, nekaj v Trstu in Mariboru, fakulteti pa v Ljubljani. Usodno ga je zaznamovala nacionalizacija očetove kavarne v Mariboru, ki je očeta izredno potrla, pozneje pa še zapor, kamor so ga nedolžnega vtaknili komunisti. Režiral je po Jugoslaviji in po svetu in mednarodni leksikoni ga uvrščajo v svetovni režiserski vrh skupaj s tako zvenečimi imeni kot sta npr. Chaplin ali Bergman. Ima objavljenih 176 knjig, od tega 99 prevodov, 77 pa slovenskih naslovov. Na Hrvaškem je pred izdajo knjiga o očetovi zagrebški kavarni Hotel Dubrovnik. Njegovo ime je v svetovnih antologijah aforistov, zato naj sklenem z enim od njih: »Dokler sem molčal, so se vsi strinjali z menoj«. ... Uglajen osemdesetletnik je poln podatkov s številnih področij. Življenjske (pre)izkušnje kar vrejo iz njega. »Človek, ki veliko prestane, lahko piše knjige,« je bil odgovor na mojo pripombo, da je mu v življenju ni bilo prizaneseno s preizkušnjami. Med njegovimi zanimanji je tudi nekdanji jugoslovanski predsednik Tito in komunizem nasploh. Njegov pogled na zgodovino in dogajanja okoli nas je večkrat drugačen od »uveljavljenega« pogleda v naši družbi. Zato je bil zanimiv sogovornik.

Novo

Koliko sem zrastel?

To lahko vidim na tej tabeli in označim s prikupnimi nalepkami. Raztegljiva karta za merjenje telesne višine, duhovito ilustrirana z nekaterimi svetopisemskimi prizori. Otroci bodo uživali, ko bodo označevali, koliko so zrasli, staršem pa bo ostal dragocen spomin na odraščanje njihovih otrok.

redna cena 7,20 € -s kartico zvestobe 6,48 €

Mere so označene v centimetrih do 121 cm. - 24 nalepk, s katerimi označite višino in nanje napišete ime, starost in datum.

Križarjenje postaja tudi pri nas vse bolj priljubljen način preživljanja počitnic in dopustov. Nekoč je veljalo, da si križarjenje z ladjo lahko privoščijo le bogatejši, danes pa je tedensko križarjenje cenovno primerljivo z tedenskim dopustom v hotelu ob nekem obmorskem letovišču v južnih krajih. Potrebno je le poznati pogoje raznih ponudb, da se odločiš in rezerviraš, dokler je še prostor. Bivanje v notranji kabini najnižjega razreda zna biti bistveno bolj udobno kot v marsikaterem hotelu z več zvezdicami. O tem sem se sam prepričal lani, ko sem se, namesto na običajni dopust, odpravil na križarjenje. Izkazalo se je, da še nisem preživel tako zanimivega, prijetnega, sproščenega in vznemirljivega dopusta.

Križarjenje se je začelo v Benetkah, ki so za Slovence precej ugodno izhodišče, z ladjo »Costa Serena«, takrat najnovejšo v »floti« dvanajstih križark italijanske družbe Costa. O tovrstnih križarjenjih si pred časom, ko sem kot otrok gledal na italijanski televiziji reklamne oglase za križarjenja, še sanjati nisem upal, sedaj pa se mi je v pristanišču v živo razgrnil pogled na 14-nadstropni plavajoči hotel. Avto lahko brezskrbno pustiš na parkirišču v pristanišču, nekateri potniki se odločijo za skupinski prevoz z avtobusi. Ko prideš v pristanišče, najprej oddaš prtljago v upanju, da ti jo bodo res dostavili v kabino, in se odpraviš na vkrcanje. Po vseh kontrolah na kopnem (podobne so tistim na letališčih) stopiš na ladjo. Prvi vtis je res veličasten. Čudoviti hodniki, široki prostori, dvigala, stopnišča in na vsakem vogalu prijazno osebje, ki ti z nasmehom pokaže pot do tvoje kabine. No, včasih se sprašuješ, če ni vse skupaj že pretirano, po enem tednu na ladji se ti osebje, že smili, ker se mora res vedno truditi biti prijazno in nasmejano. A tako je: na ladji si gost na dopustu in vsi se morajo truditi, da se na ladji čim bolje počutiš. (...)

Sigrid UNDSET

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del. (...)

»Tudi jaz bi moral ležati v Hudi jami, saj se na podlagi svojih doživetij pridružujem mnenju tistih zgodovinarjev, ki trdijo, da so tam pobili Rupnikov bataljon, ki sem mu tudi sam pripadal,« potrjuje duhovnik Janez Zdešar, ki je bil dolga leta odgovoren za dušnopastirstvo med slovenskimi izseljenci v zahodni Evropi, sedaj pa 83-leten živi v domu starejših pri Svetem Jožefu nad Celjem.

Janez Zdešar (Plečnikova 29, 3000 Celje) je bil leta 1945 v taborišču Teharje pri Celju. Od tam je pobegnil, kakor 11 drugih, a so pobeg preživeli samo štirje in so še danes vsi živi. Ta pobeg je opisal v knjigi. Še pred pobegom je doživljal, kako so v začetku junija začeli odvažati ljudi iz taborišča. Klicali so jih, potem odvedli na poseben prostor, kjer so po dvema zvezali roke na hrbtu ter jih potem dobesedno kot drva metali na kamione. To so taboriščniki, ki so natančno opazovali, lahko videli. Ponoči okrog treh pa so se spet vrnili s kamioni in ponovili postopek, kar pomeni, da so jih vozili nekam, sorazmerno blizu in Huda jama bi to lahko bila. Tudi ljudje v bližini rova govorijo, da so ljudi dovažali prve junijske dni. Janezu Zdešarju je uspelo preživeti eno od najhujših komunističnih taborišč - Teharje. Lahko bi rekli, da se je takrat drugič rodil. Sicer pa se je rodil leta 1926 pri Svetem Petru v Ljubljani, kjer je bil oče organist in je pomagal v župnijski pisarni. Že ta bližina mu je pomagala, da je »zrastel s Cerkvijo«. (...)

Življenje pri Batlnovih, kot se po domače imenuje ena od kmetij na Ljubnem ob Savinji, je teklo spokojno in tako, kot si predstavljamo, da bo, ko si izmenjamo zlata prstana. Petra in Stanko Zagožen sta vzgajala tri deklice, živela v slogi s Stankovimi starši in skrbela, da je bilo na kmetiji vse tako, kot mora biti. A nekega usodnega petka, ko je prvorojena Marjeta štela manj kot pet let, Špela še ne tri, Katja pa še ne povsem leto in pol, je slednja tako zbolela, da je v nekaj urah padla v komo. Navidezno nedolžna angina se je sprevrgla v vnetje možganskih ovojnic in po desetih dneh nihanja med življenjem in smrtjo so starši izvedeli, da bo Katja vendarle preživela. Bilo je v cvetnem tednu pred enajstimi leti, ko Zagožnova, ki veljata za vzoren in ljubeč zakonski par, nista vedela, kaj bo prinesla naslednja ura. Kot je pred dva tisoč leti trpela Jezusova mati Marija pod križem, je kljub zaupanju v Gospoda nemo kričalo srce mame Petre, ko je Katja nihala med življenjem in smrtjo. Kako naj bi Bog poklical k sebi dekletce, ki je ravno začelo plesati ringarajo, veselo klicalo mama … sedaj pa je bilo priklopljeno na mrežo cevk in aparatov, ki so jo ohranjali pri življenju, zdravniki pa so obupavali nad vse slabšimi izvidi. Okužba z nevarno bakterijo je Katjino telesce dobesedno zastrupila. (...)

Mnogi v Sloveniji, posebno zadnje čase radi kolesarijo in tudi spremljajo znamenite kolesarske dirke, kot sta dirka po Italiji (Giro d'Italia) ali Franciji (Tour de France). Kolesarjenje je lepa rekreacija, kot šport pa je izredno težko. Zanimivo bo prebrati, kako ta šport doživlja profesionalni kolesar. Svoj pogled nam razkriva Tadej Valjavec, trenutno najboljši kolesar pri nas.

Tadej Valjavec, rojen 13. aprila 1977 v Kranju. Specialist je za večdnevne etapne dirke, kot so Giro d'Italia, Tour de France ali španska Vuelta. Njegova kolesarska kariera v vzponu od leta 1999 po zmagi na Baby Giru, različici Gira d'Italia za mlade kolesarje. Od tedaj je v različnih vrhunskih evropskih ekipah tekmoval in dosegal najboljše uvrstitve. Najbolj odmevne so: deveto mesto na Italijanski pentlji leta 2004 in 2009, 10 mesto na Tour de France leta 2008, ter nekaj odličnih etapnih uvrstitev. Leta 2003 in leta 2007 je postal tudi državni prvak v cestni vožnji. Z družino, ženo Matejo, sinom Erazmom in hčerko Klaro, živi v Besnici. (...)

God: 25.julija
V Cerkvi na Slovenskem je nad trideset primerov, da sta iz iste družine dva duhovnika, nekaj je tudi takih družin, iz katerih so izšli po  trije (živeči) duhovniki. Že med dvanajstimi možmi, ki so v moči Jezusovih besed: "To delajte v moj spomin!" pri zadnji večerji na veliki četrtek prvi prejeli mašniško posvečenje, najdemo dva para bratov: Petra in Andreja ter Jakoba in Janeza. V seznamu dvanajsterih apostolov v evangelijih je Jakobovo ime vedno zraven Janezovega, navadno pred njegovim, ker je bil starejši brat, le evangelist Luka, pisec Apostolskih del, daje Janezu prednost zaradi pomembne vloge v prvi Cerkvi. V tem zapisu posvečamo svojo pozornost Jakobu, ob čigar imenu skoraj vedno stoji vzdevek Starejši; ta hoče povedati, da je bil ta Jakob po apostolski službi starejši od drugega Jakoba, ki je bil v apostolski zbor poklican kasneje in ima zato vzdevek Mlajši. (...)

Zmotno prepričanje je, da se laiki vključujemo v mladinsko pastoralo predvsem zato, ker tam primanjkuje duhovnikov.

Od kod izhaja takšno prepričanje? Od kod ideja, da naj bi duhovnik ne le v mladinski, ampak tudi v pastorali sicer, postoril vse, laik pa bi bil zgolj uporabnik njegovih storitev?
Po eni strani bi lahko takšno prepričanje opisali za nazadnjaško. Duhovnika postavlja za edinega kompetentnega, za varuha resnice, za edinega, po katerem deluje sveti duh. Po drugi strani pa gre za izrazito novodobno prepričanje. V potrošniški družbi smo pač navajeni, da smo deležni različnih storitev: v restavracijah, na svetovnem spletu, na banki, na dopustu. Pritisnemo na gumb in – se kar zgodi!
Nazadnjaško ali sodobno – v takšni vlogi se na koncu ne počuti dobro nihče – niti duhovnik niti laik. Mladinska pastorala ni ne polnjenje praznih glav in ne storitev. Mladinska pastorala ni enosmerni tok. Je sodelovanje, soustvarjanje, komunikacija, dialog, vzajemno spreminjanje. (...)

NOVO

21 podobic z motivom cvetlic in izreki. Jezus je dejal: »Poglejte lilije, kako rastejo« (Lk 12,27) ter nam s tem nakazal, naj se iz narave učimo skromnosti in življenjske modrosti ter naj nam bo narava odprta knjiga, ki nam govori o Bogu. Fotografije je posnel Amadej Trnkoczy ... 21 podobic, trdi karton
redna cena kompleta 1,5 €
s kartico zvestobe 1,35 €

Vsak izmed nas potrebuje dom – v nas je, kot strast močna potreba po objetosti in sprejetosti v območje brezpogojne ljubezni, v katerem smo prepoznani kot vredni v svojih konkretnih osebnih odličnostih (temeljni pogoj za samozavest), ob enem pa smo sprejeti tudi tam, kjer smo nebogljeni (varovalka pred frustracijami in manipulacijami). Samo tisti, ki je bil prepoznan kot vreden v realnosti svoje osebnosti, bo zmogel rasti iz svojih osnov v neslutene razsežnosti življenjskih priložnosti. Zato bom tokrat razmišljali, kako pomembno je, da so v območju brezpogojne ljubezni ozaveščene vrednosti naše osebnosti. Srečujem ljudi, ki vedno znova tovorijo iz knjižnice kupe knjig z napotki kako sprejeti sebe, kako se prepoznati kot vreden. Še tako obetajoči naslovi (Pet korakov do zadovoljstva! Kaj storiti, da vas bodo opazili? Zvezda ste vi! …) ne prinašajo želenih učinkov. Ne teorija, pač pa izkustvo sprejetosti je tisto, ki nam pomaga, da sprejmemo sebe in okoliščine življenja kot izziv in zanimivo priložnost! (...)

Človek, ki zavestno ravna napačno, nerad posluša nasvete in opomine nekoga, ki mu hoče dobro. Nadležen mu je, zato se ga skuša znebiti. To se je dogajalo preroku Amosu: v prvem mašnem berilu petnajste navadne nedelje (leto B) slišimo, kako mu Amasija, duhovnik v Betelu, prepoveduje prerokovati in govoriti o Božji kazni, ki bo zadela Izraelce zaradi njihove nezvestobe sinajski zavezi, in ga hoče pregnati v domačo deželo. Amos pa odgovarja, da mu je to poslanstvo zaupal Bog. "Nisem bil prerok ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: 'Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!'" (Am 7,14-15). Zaveda se, da je glasnik pravičnega Boga, ki ne more prenašati krivice med ljudmi. Ne sme molčati. "Kadar rjove lev, kdo bi se ne bal? Kadar govori Gospod Bog, kdo ne bi prerokoval?" (Am 3,8). (...)

ANA je za Marijo drugo najpogostejše žensko ime, a je zanimanje zanjo v nasprotju z imenom Marija kljub upadanju še vedno zelo veliko. Zelo v modi pa so nekatere njene različice. Po podatkih Statističnega urada je bilo konec leta 2007 z imenom Ana poimenovanih 29442 (1971: 35716; 1994: 33755) prebivalk Slovenije. (...)

Ime MOHOR izhaja verjetno prek oblike Mogor iz latinskega imena Hermagoras. To je tudi v grščini in ga povezujejo z imenom boga Hermesa. Je med moškimi imeni v Sloveniji na 779. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2007 s tem imenom poimenovanih 56. (...)

Ime Vladimir s sorodnim imenom Vladislav je v vseh slovanskih jezikih. Iz imena Vladislav je nastalo ime Ladislav, skrajšano Lado. Ime Lado je lahko nastalo tudi iz imena Vladimir, enako Lada iz imena Vladimira. (...)

Zakaj rečemo? Medvedja usluga, nam pojasnjuje dr. Janez Keber.

Ponavljanje molitev se marsikateremu današnjemu človeku upira, a na drugi strani prav ponavljajoče molitve pozna večina verstev in velja za star in preizkušen način molitve. P. Tomaš Špidlik, po katerem tudi povzemam misli o rožnem vencu, pravi, da je navada štetja molitev že zelo stara. Že na spomeniku v Ninivah opazimo dve ženi, ki sedita pod svetim drevesom in imata v rokah neko pripravo za štetje. Marko Polo je pisal o kralju Malabarju, ki je imel ok­rog vratu vrvico s 104 dragocenimi kamni za štetje svojih jutranjih in ve­černih molitev. Nekaj podobnega najdemo pri budistih. Nam je poznan tudi muslimanski »molek«. Iz krščanske dobe pripovedujejo o sv. Pavlu puščavniku, ki je vsak dan dal v torbo 300 kamenčkov: enega za drugim je vrgel proč in tako z njimi štel molitve, ki si jih je določil. Podobno štetje je uporabljala tudi sv. Klara. Bilo je bolj praktično: vrvica z vozli. Če oba konca vrvice zvežemo, nastane »venec«. Odprto obliko vrvice, viseče na pasu, je bilo še dol­go časa mogoče opaziti v Veliki Britaniji. (...)

Julij je pri nas mesec novih maš. Duhovniki, ki so na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, po rokah svojih škofov prejeli zakrament svetega reda (mašništva), prve nedelje v juliju skupaj z občestvom vernikov, iz katerega so izšli, darujejo "novo mašo", prvo sveto daritev v domači župniji. Novomašnikov je v Cerkvi na Slovenskem, kot tudi marsikje po Evropi, vedno manj. Eden od namenov "leta duhovništva", ki ga je ob 150-letnici smrti arškega župnika sv. Janeza Marije Vianeja razglasil papež Benedikt XVI. (pričelo se je 19. junija 2009, na praznik Srca Jezusovega, končalo pa se bo na isti praznik, 11. junija 2010), je, da bi vsa Cerkev, še posebej mladi, znova postali občutljivi za lepoto in pomembnost duhovništva. O tem, kako cenjen je duhovniški poklic med vernimi slovenskimi ljudmi, pričajo nove maše ali primicije, ki so bile vedno občestven praznik. Na naslednjih straneh bomo zvedeli, kako je bilo z "novimi mašami" v zgodovini, kako to slavje poteka danes in kakšni običaji spremljajo to praznovanje pri nas. (...)

»Desnica ima /pri laganju/ daljšo tradicijo, tudi tu je treba upoštevati 2000 let /očitno od Kristusovega rojstva/, tako da levica ima nekaj krajše obdobje. Tako desnica laže že 2000 let, levica pa recimo, bom rekel, zadnjih 200 let. /Poslanec SD v Dnevniku TV Slovenija/

Pred časom je na naše uredništvo prišlo pismo, v katerem se je njegova avtorica jezila na nas predvsem zato, ker tako obsojamo komunizem. Podučila nas je o evangeljskih besedah: »Ne sodite!« V slogu: kdo ste vi, da sodite komunizem. Seveda besede bralke niso tako »evangeljske«, kakor se zdijo na prvi pogled. In stvar ni tako preprosta, kakor bi jo ona rada predstavila. Če bi dosledno sledili njenemu nasvetu - je res njen?-, potem ne bi mogli obsoditi niti drugih zmot v zgodovini kot je npr. nacizem. Tega pa je s posebno okrožnico že pred 70-mi leti obsodil sam papež, kakor je obsodil tudi komunizem. Gre za presojanje in obsojanje sistemov, ki bi, če bi poslušali papeža in se ju varovali, ne prinesla toliko zla človeštvu. Tako presojanje mora obstajati, saj nam take sodbe pomagajo izogibati se napačnim potem in delanju napak. Če take (ob)sodbe delamo in jih poslušamo, nam zgodovina postane učiteljica življenja in potem postane resničen pregovor, da se na napakah – če je le mogoče tujih - učimo. Je pa v krščanstvu še en razloček, ki ga moramo upoštevati. Treba je obsojati greh, napako, če hočete bolj sodobno, ne pa grešnika, oz. tistega, ki napako naredil. Slednjemu moramo pomagati, da napako prizna in da popravi krivico, ki jo je storil. Zločinu sledi kazen, kakor je zapisal svetovno znani in etično občutljivi pisatelj. Ali, kakor so nas uči osnovni katekizemski nauk, da grehu sledi pokora. (...)

Polju

Očistite tempelj

Vrnitev izgubljenega sina

Prodajalka Sonja

Spomini, ki grejejo

Kaj to "sitna"?

Nisem vedela

Življenje dobrega kristjana se obarva z različnimi krepostmi, ki se nežno zlivajo, a nad vsemi izstopata rdeči plamen Božje ljubezni in modra mehkobe bratske ljubezni. (sv. Anton Padovanski)

Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote? (Franc Sodja)

Videl sem krivičnika nasilnega, razraščal se je kakor bujna mladika. Ko sem šel mimo, glej, ga ni bilo več, iskal sem ga, pa ga ni bilo najti. (Psalm 37)

Oglasil se je zvon in vabi nas, / da pred Gospodov stopimo obraz, / pogledamo v srce in vprašamo, / kako porabljamo svoj dragi čas. (Zdenka Serajnik)

Evangeliji nam govorijo, da se je Božji Sin "naselil" med nami kot človek z imenom Jezus. Skrivnosti  njegovega učlovečenja in otroštva na podlagi svetopisemskih poročil premišljujemo v prvem, veselem delu priljubljene molitve rožnega venca. To dogajanje, postavljeno v vsakdanje življenje pobožnih Judov pred dva tisoč leti, razgrinja pred nami mladi pisatelj Aco Jerant v obliki povesti, temelječe na svetopisemskih dejstvih. Naj nam pomaga, da se bomo ob molitvi globlje vživeli v čudovite skrivnosti, ki jih premišljujemo ...

konec povesti

Ona je izročila darilo
Mož se je vračal domov z darilom za ženin rojstni dan. Na pragu hiše ga je pričakala hčerka, ki je bila na invalidskem vozičku. Ko je deklica videla, da oče prihaja po stopnicah z darilom v roki, da bi ga izročil ženi, ki je bila v kuhinji, mu je dejala: »Očka, ali  lahko mami izročim darilo jaz?«
»Kako ga boš nesla mami, če še hoditi ne moreš?« jo je sočutno vprašal oče.
»Zelo preprosto, očka: jaz bom vzela darilo v roke, ti pa me boš potem nesel do mame,« je odvrnila hčerka.
In prav to je oče naredil. (...)

Nadomestno materinstvo je menda v nekaterih državah dovoljeno, v Sloveniji pa je za enkrat še prepovedano. Zanima me, kakšno stališče ima Cerkev do tega vprašanja. Ali ne gre na neki način za solidarnost z žensko, ki sama ne more donositi otroka?

Gre še za eno vprašanje s področja bioetike, do katerega je prišlo zaradi razvoja sodobne medicinske tehnike. Pred nekaj desetletji si tega vprašanja nismo niti zastavljali, ker ni bilo izvedljivo, da bi ženska donosila otroka, ki gensko gledano ni njen. Ob napredku tehnike in porastu človekove moči, da posega v spreminjanje naravnega procesa življenja, prihaja na dan vprašanje, ali je vse, kar je tehnično možno, tudi etično dopustno. Ali je torej dobro za človeka, za družbo, za prihodnje rodove? Prav gotovo se lahko veselimo novih spoznanj in odkritij na področju medicine, vendar je potrebno te dosežke pretehtati tudi z etične strani ... Na vprašanja odgovarja Roman Globokar.

1.V zadnjem času je vsepovsod moč slišati marsikaj na račun t. i. koruzništva. V preteklih letih je bilo življenje para v izvenzakonski zvezi greh (vem, da je to greh tudi danes) oziroma na neki način že kar sramotno dejanje. V sedanjem času pa se tovrstne zvezne močno širijo in mladi se le v redkih primerih odločajo za poroko. Statistika nas kar naprej opozarja na upad zakonskih zvez in s tem posledično povečano rast izvenzakonskih zvez. Vemo, da je poroka natančno pretehtana zavestna odločitev dveh mladih ljudi, ki ju poveže za vse življenje. Do takšne odločitve pa vodijo različni vidiki, med drugimi tudi danes zelo aktualen ekonomski vidik. Zavedamo se, da med drugim tudi država na neki način spodbuja življenje zunaj zakona. Kot primer naj navedem materinstvo v taki skupnosti. (...)

2. Že tri leta se trudim, da bi prebolela svojega fanta, s katerim sem se razšla. In še vedno ga nisem pozabila. Še vedno se vsak dan spominjam najinih lepih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj v mišljenju, da sva si usojena. Potem pa je bilo vsega veselja konec.
Od takrat sem popolnoma na tleh. Vsak dan, odkar sva s fantom prenehala hoditi, Boga prosim, naj mi pomaga, da ga prebolim. Ampak še zmeraj ga nisem. Tako se sprašujem, ali Bog sploh hoče pomagat trpečim. Saj bi razumela, če bi to trajalo pol leta, samo tri leta je res ogromno! Vmes si je on že našel punco, s katero sta srečna, jaz pa še vedno tu trpim. Hotela sem, da bi ostala prijatelja in tudi on je v to privolil, ampak po dveh mesecih so se odnosi ohladili. Nikoli me ne pokliče, nikoli nisva šla na kavo in klepet. K maši ne hodi več, pa čeprav je bil zelo pobožen, ko sva bila skupaj. Vsako nedeljo sva bila pri maši, celo pela sva v cerkvenem pevskem zboru. Zdaj je čisto drug, ampak jaz ga še vedno ljubim. (...) Na vprašanja odgovarja Franc Bole.

Svoboda kot vrednota sodi v sam vrh tako imenovanih »lestvic vrednot«, to je naborov vrednot, ki jih s pomočjo različnih raziskovalnih postopkov strokovnjaki sestavljajo tako, da kažejo tudi vrstni red po pomenu, ki jim ga ljudje pripisujejo. Najbrž je tako že od pradavnine. Kristjani najdemo za takšno domnevo dovolj dokazov že v Svetem pismu, ki tako veliko piše prav o svobodi. Že sam začetek, pripoved o stvarjenju sveta in človeka, postavlja svobodo v središče pozornosti, saj beremo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal »svobodno voljo«. (...)

Brez odrekanja ni svobode! Svobodna izbira je zares opravljena takrat, ko se človek zavestno odreče neizbrani želeni stvari. Primer: otroka peljemo na sladoled, in ga postavimo pred vitrino s sladoledi, naj si izbere eno kepico. Seveda bi otrok rad vse, izbira zanj v resnici ni težka. A se zaveda, da se z izbiro ene kepice odreče drugim.

Seveda morajo starši pri tem vztrajati in omogočiti otroku, da utrjuje svoj občutek »svobodne izbire«, zadovoljstva pri tem, za ostaja trden pri svoji izbirah, odločitvah! Torej: vzgoja za svobodo res ni v tem, da otroku dopuščamo, da »dela kar hoče«!

Ignacij Knoblehar, misijonar in raziskovalec Sudana
rojen 6. julija 1819

Ljudevit Gaj in naš črkopis gajica
rojen 8. julija 1809

Risto Savin in njegove tri opere
rojen 11. julija 1859

Ignacij Holzapfel, dobrotnik gluhonemih
rojen 15. julija 1799

Ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani
23. julija 1919

Med ljudmi, posebno še med umskimi delavci, poznamo "jutranje" in "večerne" tipe: prvi najlažje ustvarjajo zjutraj, ko so polni sveže moči, drugim pa bolj odgovarjajo večerne ali celo nočne ure, ko v njih odzvanjajo vtisi minulega dneva. Če pojem "dan" raztegnemo na vse življenje, bi lahko rekli: eni se uveljavijo in si ustvarijo "ime" že v mladih letih (in to se nam zdi nekje "normalno"), drugi pa do svoje zrele življenjske dobe ne dajo od sebe nič pomembnega, potem pa kar nenadoma začutijo potrebo, da izpovejo tisto, kar se je v njih nabiralo dolga desetletja, kar so premlevali v svojih srcih in kar so jim prinesle življenjske izkušnje. Met take "večerne tipe" ustvarjalcev, ki so bolj redki, je spadal pisatelj Danilo Lokar. Njegova prva knjiga Podoba dečka je izšla, ko mu je bilo štiriinpetdeset let. Potem pa so izhajale kot "po tekočem traku" in pri devetdesetih letih se je "rodila" njegova osemnajsta knjiga. Tega "neobičajnega" pisatelja se spominjamo ob dvajsetletnici smrti. (...)

Na Preškem vrhu nad Kotljami so pred tridesetimi leti odprli Prežihovo bajto. To je spominski muzej pisatelja Lovra Kuharja, ki ga poznamo pod imenom Prežihov Voranc. Njegov prvi del izvira iz hišnega imena, Voranc pa je koroška oblika imena Lovro. S tem in še nekaterimi skoraj neznanimi podrobnostmi iz pisateljevega življenja nas je seznanil Vinko Skitek iz Koroškega pokrajinskega muzeja, ki upravlja s Prežihovo bajto.

Poimenovanje "bajta" ni naključno, saj pomeni revnejšo hišo, v kateri so nekoč živeli najemniki. Prežihovemu očetu jo je z veliko truda uspelo celo odkupiti, a sina Lovra je kljub temu zaznamovalo revno življenje v veliki družini. Kot prvorojenec je čutil veliko odgovornost za blagostanje družine, zato se je leta 1910 odločil za selitev v Ameriko, ki pa ni uspela, saj so ga kot slepega potnika na ladji ujeli že v Trstu. Kmalu za tem so ga vpoklicali k vojakom; med prvo svetovno vojno se je boril tudi na Soški fronti. Leta 1916 je padel v italijansko ujetništvo. (...)

Pavel Krnc
MARIJA NIČ NE POZABI
Družina, Ljubljana 2009, strani 118, cena broš. 8 €

Ivan Sivec
PO BUČELAH SE VIŽEJ
Kmečki glas, Ljubljana 2009, strani 172, cena vez. 12 €

John Steinbeck
NEZNANEMU BOGU
Mohorjeva družba, Celje 2009, strani 183, cena broš. 25 €

Terminator Salvation
Režija: McG
Igrajo: Christian Bale, Sam Worthington, Moon Bloodgood, Helena Bonham Carter
Žanr: sci-fi akcijski triler
Produkcija: ZDA/Nemčija/Velika Britanija/Italija (2009)
Ocena: 3/4
Primernost za družine: 2 zaradi nasilja, govorice in nekaj golote

Na poti vere
Leap of Faith
Režija: Richard Pearce
Igrajo: Stever Martin, Debra Winger, Lolita Davidovich, Liam Neeson, Lukas Haas Produkcija: ZDA (1992)
Žanr: komična drama
Ocena: 2/3 Primernost za družine: 4 zaradi govorice in tematike

Po nekajletnem premoru je glasbeni sceni svoj nov album ponudila pevka Sendi. Gre za pevko, ki je svoje pevske poti zelo uspešno tlakovala že v devetdesetih letih. Če jo iz tistih časov poznamo kot energično ustvarjalko bolj plesne in disko glasbe, je na zadnjem albumu začutiti vsesplošen glasbeni premik k besedilno bolj bogatim ter glasbeno bolj trendovskim in pop skladbam. Zaradi svoje svetlosti in optimizma nam posebej v teh poletnih dnevih, lahko dodatno pričara nekaj ubranega in veselega občutja.

Proces ustvarjanja drugačne glasbe se je začel postavljati že kar od leta 2003 naprej. Leta 2005 je prišel drugi singl in priprava albuma. Na njem je bilo že jasno, da je to odmik od prejšnje Sendi. Takrat smo šli v studio in posneli cel album. Občutek pri pripravi je bil zelo dober. V nekaj dneh smo album posneli v studiu. Sledil je lov za založbami, vendar zgodba takrat ni šla naprej, začela pa se je tudi moja prva nosečnost. Če danes gledam na ta album, se mi, ne glede na čas njegovega ustvarjanja, zdi, da so pesmi sveže in album je aktualen, dobro pripravljen in lahko nosi s sabo sporočilo, da se nikamor ne mudi. Ne v glasbi in tudi ne v življenju.
Album prinaša trendovsko, klubsko glasbo s pridihom urbane glasbe, čeprav gre v osnovi za pop. Glavni odmik je opazen že v tem, da je več akustične, žive glasbe, ki prihaja iz pravih instrumentov in ne iz digitalnih naprav. Album je pripravljen tako, kot sem si vedno želela, je povedala Sendi.

Vam je že kaj vroče? Če vam še ni, vam pa še bo. Takrat boste zagotovo pomislili na morje in osvežujoče kopanje. Tudi mi smo. Na morju pa lahko počnemo, poleg kopanja, še vse kaj drugega. Še preden se zmočimo, potopimo, zajadramo, porinemo naprej ročico za plin... poglejmo, kako lahko to storimo varno in zanesljivo. Kje drugje, kot tam, kot ponavadi – na spletu. Zajemimo sapo!

www.diver.si, www.h2oteam.com

www.spz.si, www.val-navtika.net,

www.morjeplovec.net

www.vodnisporti.com

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli problem, kako nekomu poslati v velikosti 20, 30 ali celo 50 Mb podatkov? Ste želeli sorodnikom posredovati slike prek interneta, pa je bil poštni predal premajhen? Rešitev predstavlja oddaljeni prostor na strežniku, na katerega lahko prenesete podatke in jih izmenjujte z drugimi.

Računalništvo v oblakih (cloudcomputing ang.) je čedalje bolj razvito in je posledica velike hitrosti prenosa podatkov, ki jih omogočajo novejši načini prenosa s čedalje večjo pasovno širino kot tudi čedalje večjih dokumentov in večjega števila podatkov. Gre za prenos podatkov preko strežnikov, kjer gostimo svoje podatke in le-ti niso podvrženi omejitvam strežnikov, kot se to dogaja pri ponudnikih elektronske pošte. In vendar to ne predstavlja samo zamenjavo za določen del nadomestitve elektronske pošte, saj je možnosti uporabe teh storitev ogromna. (...)

V Ouidah smo pri stolnici zavili na Dražbeni ali Čačajev trg. Plošča na mogočnem drevesu pove, da je pod njim Francisco Felix de Souza preprodajal sužnje. Klicali so ga Čača, ker je med cenitvijo kupce priganjal: ča-ča, ča-ča … hitro, hitro. Njegov prijatelj dahomejski kralj Gezo (1818-58), ki je imel tod monopol nad trgovino s sužnji, ga je postavil za podkralja. Zanju je redno plulo čez sto ladij s sužnji. Čača je to trgovino vodil 60 let, in sicer tudi še v času, ko so jo Evropejci že prepovedali.

Čudna je tale atlantska obala pred Ouidah! Nedaleč od Vrat nevrnitve stoji namreč neprimerno bolj ugleden in bleščeč slavolok v spomin na prihod prvih katoliških misijonarjev. Misijonarji, kakšnih deset figur, stopajo na obalo pokončno, odločno, samozavestno, z visoko dvignjenim križem, povsem drugače od vodujev, ki ob vrnitvi domov stopata ritensko skozi Vrata nevrnitve. (...)

Krožna pot:  Dolina Tople (Florin) – koča na Peci – Mala Peca – vrh Pece (Kordeževa glava) – Knipsovo sedlo – dolina Tople (rudnik)

Rogerju Federerju je uspelo. V nedeljo, 7. junija 2009, je v enajstem poskusu zmagal v finalu Roland Garrosa proti Robinu Söderlingu in se tako s 14. zmago na turnirjih za grand slam izenačil z Američanom Petom Samprasom ter postal šesti igralec v zgodovini, ki je osvojil vse štiri turnirje velike serije (Melbourne, Pariz, Wimbledon, New York). To je doslej uspelo le petim igralcem na svetu: Fredu Perryju, Donu Budgeu, Rodu Laverju, Royu Emersonu in edinemu na treh različnih podlagah, Andreu Agassiju, ki je Švicarju tudi predal "pokal mušketirjev" in ki je Roland Garros prav tako osvojil v enajstem poskusu ... V finalu OP Francije so vsi pričakovali sanjski dvoboj med Špancem Rafaelom Nadalom in Švicarjem Rogerjem Federerjem. Toda prvega igralca sveta je že v osmini finala presenetljivo ugnal Šved Robin Söderling, ki je prišel do velikega finala, do dvoboja z Rogerjem Federerjem. Ko boste brali te vrstice, bo imel Federer priložnost, da osvoji še rekordni 15. naslov za grand slam, saj je po zmagi v Parizu tudi velik favorit za peto zmago v Wimbledonu. (...)

Ko govorimo o sevanju električnih naprav, dejansko govorimo o elektromagnetnem polju, ki se pojavlja v okolici teh naprav. Ljudje se velikokrat motimo, ko elektromagnetno sevanje povezujemo z radioaktivnim sevanjem, saj razen imena nimata nič skupnega. Elektromagnetno sevanje je neionizirno sevanje, v to skupino spadajo sevanja zemeljskega magnetnega polja, svetlobna sevanja (laser, UV žarki), radijski in televizijski oddajniki, in se razlikuje od ionizirnega sevanja, kamor spada radioaktivno sevanje. V okolici vsake naprave, v kateri se proizvaja, porablja ali skozi katero se samo pretaka električni tok, nastaja elektromagnetno polje. Kadar govorimo o vplivih elektromagnetnega polja na človeka, govorimo o elektromagnetnem sevanju. (...) Sevanje na človeški organizem vpliva, učinki nanj pa so odvisni od jakosti in obsega sevanja. Za ugotavljanje škodljivih vplivov in s tem tveganja za zdravje so potrebne študije z različnih področij raziskovanja. Dosedanje raziskave na tem področju se med seboj znatno razlikujejo, nekatere si celo povsem nasprotujejo. (...)

V dveh besedah pa toliko modrosti.
Čiste roke so znak civilizacije, higiene in visoke prehranske kulture.
Čiste roke so simbol poštenosti. Ne jemlji, kar ni tvoje, da si ne umažeš rok, pravi pregovor.  Umazane roke so vir mnogih okužb in slabega zdravja. So znak primitivnosti, pomanjkljive vzgoje, nedoslednosti in lenobe. So znak revščine in neznanja. (...)

Menu:

Pečen mlad krompirček – »patatine«
Zelenjavne polpete – zrezki s sirom
Zavitek iz svežega fižola, druge stročnice ali zelenjave
Sveže sadje
Voda, pasterizirano mleko, jogurt

Radio Ognjišče že petnajst let namenja posebno pozornost rojakom, ki jih je življenjska pot zanesla v tujino. Pred devetimi leti je skrb za njim namenjeno oddajo prevzel Matjaž Merljak, ki pripravi veliko zanimivega tako poslušalcem v tujini, kot tudi nam v domovini.

Do prvih obiskov je prišlo (šele) lani: najprej sem bil za en dan na binkoštnem srečanju v Essnu v Nemčiji, za nekaj ur tudi v Eisdenu v Belgiji. V juniju sem na povabilo Svetovnega slovenskega kongresa za štiri dni obiskal ZDA. Jeseni sem pobližje spoznal še slovensko skupnost v Parizu in Merlebachu v Franciji. Pred nekaj tedni pa sem se vrnil s Švedske, kjer sem bil na tradicionalnem binkoštnem vseslovenskem romanju v Vadsteno. Vabila prihajajo tudi iz Avstralije, Argentine in Združenih držav Amerike.

Privatni detektiv vpraša gospoda Kočarja: "Povejte mi, kaj in kakšni so tisti ljudje, ki stanujejo nasproti vam?" "Nima smisla, da se zanimate zanje, saj niti moja žena ni mogla nič zvedeti o njih!"

Pri prejšnji uri verouka so govorili o Jezusovem vnebohodu. Katehet je hotel vedeti, kaj so si otroci zapomnili, in jih je vprašal, kje je zdaj Jezus. Oglasil se je Žiga, sin zdravnika: "Stanuje v nebesih, na zemlji pa ima ordinacijo."

"Zdaj že kar dolgo časa hodiva skupaj. Ali ne bi bil čas, da sem poročiva?" "Zakaj vendar? Naj bova še nekaj časa srečna!"

"Ljubljena Mirjam, neizmerno, čez ušesa sem zaljubljen vate. Ali bi se poročila z menoj?" "Ne vem. Prav isto mi je včeraj izpovedal Tomaž." "Lahko, ampak moja ušesa so večja kot njegova!"

Sv. Danijel (21. julija), čigar ime pomeni »moj sodnik je Bog«, je četrti med velikimi preroki Stare zaveze. Leta 605 pr. Kr. je prišel v babilonsko sužnost, kjer ga je kralj Nabukadnezar s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor. Ker niso hoteli častiti zlate podobe, jih je dal kralj vreči v razbeljeno peč. Bog jih je zaščitil pred ognjem in kralj je spoznal da je Izraelov Bog pravi Bog. Danijel si je s svojo modrostjo pridobil ugled na dvoru in se povzpel do visokih služb, kar so mu mnogi zavidali. Pod kraljem Darejem je bil vržen v levjo jamo, a ga je angel rešil. Največkrat je upodobljen med levi v jami. (...) Kraška kamnoseška kultura je v Štanjelu odlično zastopana. V starem jedru naselja lahko vidimo veliko plemenito oblikovanih kamnitih elementov (zidovi, žlebovi, balkoni, portali, okna), iz časa pozne gotike. Med njimi izstopa romanska ali kraška hiša s kamnitimi žlebovi, speljanimi do vaškega vodnjaka, ki sodi med najprivlačnejše stavbe v naselju. Sredi starega naselja kraljuje grad, ki je bil med drugo svetovno vojno precej uničen. Z njegovo obnovo so začeli v drugi polovici 20. stoletja, leta 1988 so v obnovljenem delu odprli galerijo s stalno zbirko slikarja in grafika Lojzeta Spacala. V Štanjelu in okolici so se rodili in ustvarjali pomembni možje. Iz Štanjela sta bila ljubljanski škof Janez Tavčar (1536-1597) ter duhovnik in pisatelj Jože Abram-Trentar (1895-1938); iz bližnjega Kobdilja pa krški škof Anton Mahnič (1850–1920) in arhitekt Maks Fabiani (1865-1962).