Iz meseca v mesec z velikim veseljem prebiram Ognjišče in priznati moram, da zmeraj najdem kaj, kar me pritegne. Ker smo ljudje različni, hvala Bogu, da je tako, se enkrat strinjam, drugič pa ne z vsebino posameznih člankov oz. tem v Ognjišču. Ker pa to ni namen mojega pisanja, o tem kdaj drugič.

Pišem vam namreč, ker sam ne znam rešiti svojega osebnega problema. Sem samski 34- letni fant, ki je srečal ljubezen svojega življenja. In tako sem pred dvema problemoma.

Najprej je problem razlike v letih. Dekle je 14 let mlajša od mene. Ko sva se spoznala in se zavedala, da sva si všeč, sem ji povedal, da me je strah te razlike v letih. Ta namreč prinaša razlike v razumevanju stvari, v obnašanju ipd.. Njo razlika ni motila in tudi še sedaj je ne. Mene pa je tako strah, da bo vedno bolj opazno. Prav tako me je strah dejstva, da bi mi skoraj lahko bila hčerka. Rad jo imam, po drugi strani pa me je strah odgovornosti do nje in do mene osebno. Glede na to, da ste dosti bolj izkušeni v takšnih in drugačnih življenjskih situacijah, vas prosim za nasvet, kako naj ravnam. Ne želim ravnati kot večina današnjih ljudi v stilu: če ne bo šlo, pač ne bo šlo.

Drugi problem, ki me muči, je problem vere. Sam sem veren, če temu lahko tako rečemo. Verujem v Boga, o tem sploh ne dvomim. Dvomim pa v nauke Cerkve in v Cerkev kot institucijo. Sedaj pa sem v precepu. Dekle ni verna. O veri nima nobene predstave niti mnenja. Da bi bila stvar še bolj zakomplicirana, je pred časom umrla njena mama. Mati je bila verna.

Z dekletom sva imela in še imava dolge in zelo osebne pogovore. Zaupala mi je svojo življenjsko zgodbo in stiske. Tako je pogovor nanesel tudi na temo vere in verovanja. Zaupala mi je, da bi rada spoznala Boga in razloge, zakaj verujem vanj. Zanimalo me je zakaj? Dekle je zelo navezana na staro mamo, ki je verna in le-ta ji je večkrat priporočila, naj spozna Boga in njegovo dobroto. Tako bi rada stari mami na ljubo spoznala, kaj in zakaj veruje ona, pa tudi jaz. Že sam sem ji večkrat povedal, da je verovati ali ne verovati osebna odločitev, ki ima daljnosežne posledice. Ne moremo verovati le "za vsek primer", kot bi dekle rada. Človek ali veruje, ali pa ne, tretje možnosti ni. Sedaj pa nastopi problem, kako naj ji sam, ki sicer verujem, a z veliko zadržki, predstavim vero? Kako naj bom objektiven? Kaj mi lahko svetujete? Ali obstaja kakšna literatura za odrasle neverujoče, ki bi se radi spoznali z vero? Kje bi jo lahko dobil?

Na koncu pa še to. To dekle je odgovor na vsa moja vprašanja ali bom kdaj ljubil in bil ljubljen. Imam jo zelo rad, a nekatera njena dejanja me begajo. Nikoli me ne pokliče po telefonu, zmeraj jo moram jaz, nikoli nima časa zame. Po drugi strani pa mi pove: rada te imam, a čez nekaj časa mi pravi, da ni čisto prepričana o tem. Hotel sem se seznaniti z njenimi domačimi, a noče, prav tako noče spoznati moje domače. Zavedam se, da je še zelo mlada in da se še išče, a vendar... po pravici povedano ne vem, kaj naj naredim. Naj jo čakam in bom potrpežljiv? Predolgo sem bil sam, da bi kar šel, ne vem, res ne vem...

Morda izgleda to pisanje nekoliko zmedeno. A takšne so moje misli. Vsekakor se bolje počutim zdaj, ko sem vam zaupal tele misli.

Pred dobrim letom, 3. julija 1998, je bil v Rimu podpisan papeški odlok o beatifikaciji škofa Antona Martina Slomška. Z njim smo dobili prvega slovenskega uradno potrjenega blaženega. Slovesnost razglasitve, da je Slomšek pridružen zboru blaženih, naših priprošnjikov in vzornikov v nebesih, bo v nedeljo, 19. septembra 1999 med slovesno mašo, ki jo bo daroval papež Janez Pavel II. na prizorišču pri gradu Betnava v Mariboru.

Med tistimi, ki se količkaj zanimajo za glasbo, bo težko najti nekoga, ki ne pozna uspešnice Laure ni več, saj jo požvižgavajo že vrabci na strehah! Mirana Rudana je ta skladba ponovno pripeljala na vrh priljubljenosti pri nas. Dejstvo pa je, da je tudi Rudan to skladbo slišal 'na italijanskih strehah', kjer jo "žvižgajo" že od leta 1997. Na znamenitem sanremskem festivalu tistega leta je namreč mladi italijanski pevec Nek nastopil s pesmijo Laura non c' e. Pred natanko enim letom smo v tej rubriki predstavili že tedaj uspešnega Neka (v krstni knjigi Filippo Neviani), rojenega 6. januarja 1972. Lani sem zapisal, da bomo o njem verjetno še veliko slišali, in tako se tudi dogaja. V zadnjem letu je z novim albumom “In due” (V dveh) ponovno osvojil Italijo, Evropo in tudi na našem nacionalnem radiu je bila njegova pesem “Se una regola c’e” (Če obstaja pravilo) popevka tedna: to pomeni, da je Nek znan in priljubljen tudi pri nas.

Ameriški kolesar Lance Armstrong bo skoraj zanesljivo zmagal na letošnjem Touru de France - dirki po Franciji, ki se konča 25. julija na Elizejskih poljanah v Parizu (to pišem tri dni prej). Tja bo pripeljal z rumeno majico, ki jo je oblekel v prologu-kronometru, jo potem za nekaj časa prepustil drugim, po drugem kronometru pa je "potolkel" vse tekmece, dobil nazaj rumeno majico vodilnega in svojo prednost stalno povečeval tudi v gorskih etapah v Alpah in v Pirenejih. Dokazal je, da je res najboljši.

Morda si boste v teh poletnih vročih dneh zaželeli nekoliko razvedrila in vam bo po vročem ali soparnem dnevu prijalo, da se malo nasmejete. Potem za vas ne bo slaba izbira film Analiza pa taka režiserja Harolda Ramisa.

"Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tudi duhovnik," je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kralja Baldvina (Baudouina) 1. avgusta 1993. Resničnost njegovih besed potrjuje knjiga "Kralj Baldvin - življenje, ki nam govori", ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. Pred nedavnim je izšel slovenski prevod.

profesor cerkvenega prava
p. dr. VIKTOR PAPEŽ

Obisk ameriškega predsednika Billa Clintona v Sloveniji je bil v marsičem podoben obisku papeža Janeza Pavla II. pred tremi leti. Svetovni mediji so naši deželi namenili kar nekaj pozornosti, kar gotovo ugodno vpliva na ugled Slovenije v svetu.

Časopisi so na dolgo in široko pisali o prihodu Clintona, televizijske hiše pa so neposredno prenašale predsednikov obisk Ljubljane.

Le redki mediji pa so zabeležili nekaj hudih napak, ki so se zgodile med obiskom. In tudi potem so pozornost posvečali le protokolarnim spodrsljajem: kdo je komu držal dežnik in kdo se bo peljal skupaj v avtomobilu.

Precej večja napaka, ki so jo opazili tudi tujci, pa je cenzura, za katero smo mislili, da so jo že davno odpravili.

V komunističnem režimu ni bilo svobode govora, zato so novinarji sami izbirali take informacije, ki niso bile v prevelikem nasprotju s politiko oblasti. Temu se je reklo samocenzura, ki je nadomeščala pritiske z vrha. Zaradi tega je bilo zaplemb in prepovedi časopisov manj, zato mnogi govore, da je bila “rajnka” Jugoslavija v bistvu svobodna država.

Vse kaže da je samocenzura kljub uvedbi demokracije ostala v veljavi tudi danes. O tem govorijo tudi tuji opazovalci, sami pa se o tem prepričamo, ko primerjamo, koliko pozornosti mediji posvečajo različnim stvarem. Tiskani mediji na primer o Cerkvi veliko pišejo, ko gre za gozdove in afere, medtem ko večtisočglavim množicam romarjev (Brezje, Stična) posvetijo kvečjemu le nekaj vrstic. Verniki v Sloveniji še vedno niso enakopravni državljani.

Ko so prevajali Clintonov govor v Ljubljani, je obstoj cenzure videl ves svet. Uradni prevajalec je po tem, ko bi moral prevesti Clintonove besede "Bog vas blagoslovi" utihnil. Uradni prevajalec z doktorskim naslovom je iz govora predsednika ZDA izpustil besede "Bog vas blagoslovi".

Da prevod ni bil le osamljen spodrsljaj, dokazujejo še drugi mediji. POP TV je v svoji informativni oddaji izpustil "Bog vas blagoslovi", čeprav so predvajali posnetek, ki bi ga lahko podnaslovili. Na naše vprašanje, zakaj je prišlo do tega, nam niso dali odgovora.

Nacionalna televizija je v osrednjem dnevniku sicer omenila besedo Bog, ki pa so jo napisali z malo začetnico. Predsednik Clinton je kot kristjan gotovo mislil na Boga, ne pa na neko mitološko bitje, ki se piše z malo začetnico.

Dnevnik Delo je Clintonove besede "Bog vas blagoslovi" prevedel v "bog z vami", kar ima precej drugačen pomen. Na naše vprašanje, zakaj je prišlo do tega, nam iz pisarne odgovornega urednika niso odgovorili.

Ameriško veleposlaništvo pa nam je na vprašanje, zakaj je prišlo do večkratnega izpuščanja besede Bog, odgovorili:

"Edini odgovor, ki vam ga lahko damo, je, da se bomo v prihodnosti še bolj potrudili pri organizaciji predsedniškega obiska." To je bil uraden odgovor države, ki se razglaša za zgled svetovne svobode in demokracije.

Poslednji dokaz samocenzure je tudi dejstvo, da se te teme (večkratno izpuščanje voščila "Bog vas blagoslovi") ni lotil noben "samostojen" slovenski časnik.

Ime Jurija Dalmatina brž povežemo z Biblijo - prvim slovenskim prevodom celega Svetega pisma, ki je izšel leta 1584 in pomeni temelj naše književnosti. V dobi protireformacije so Dalmatinovo Biblijo uporabljali tudi katoličani in tako je po njej slovstveno delo slovenskih protestantov živelo naprej. Ko danes vzamemo v roke to zajetno knjigo, ne moremo verjeti, da je to delo enega samega človeka!

V letu ostarelih 19. junija 1999 se je večtisočglava množica zbrala na že 31. romanju bolnikov in invalidov na Brezjah. Koprski škof Metod Pirih, ki je vodil somaševanje, je med mašo skupaj z drugimi duhovniki podeljeval zakrament bolniškega maziljenja.

Že v jutranjem dežju -pozneje se je vreme izboljšalo- so mladi pomočniki delili potrebno okrepčilo, po maši pa so pomagali invalidom do milostne podobe Marije Pomagaj. Pred popoldanskimi litanijami so zapeli otroci iz celjske župnije Sveti Duh.

Invalidka je prebrala berilo, brezjanski domačini pa pripravili oltar. Brez takih dobrih ljudi romanja ne bi bilo. Hvala vsem, ki pomagate pri romanju in se ga redno udeležujete. Nasvidenje prihodnje leto.

Z zasedbo Ogleja in ustanovitvijo Akvileje (181 pr. Kr.) se tudi na Slovenskem pričenja rimska doba, vendar pa se polno uveljavi šele dobrih dvesto let kasneje. Emona je bila ustanovljena l. 14, Poetovio l. 103 itd. Kako pomembno je bilo Sveto kraljestvo (Norik) govori dejstvo, da ga rimska oblast ni ukinila, pač pa okoli l. 15 pr. Kr. priključila in preimenovala v Regnum Noricum (Kraljestvo Norik). Ozemlje se je v času rimske oblasti še hitreje gospodarsko razvijalo, gradile so se kvalitetne ceste, v skladu s tedanjim viškom civilizacije je bila vzpostavljena visoka stopnja zunanjega reda.

Počitnice. Kako lepo nam zveni ta beseda. Mladim še lepše. Vzameš nahrbtnik in spalko ter greš: gore, morje, potovanja…. So pa ljudje, ki sami ne morejo na počitnice. Večina invalidov spada mednje. Zato so toliko bolj hvaležni tistim, ki jim omogočajo počitnice.

Župnišče v Piranu je ena od hiš, kjer invalidi že nekaj let najdejo prostor, odprte roke in odprto srce za preživljanje počitnic.

Župnik Bojan Ravbar pripoveduje: "Naše župnišče je odprto vsem, ki potrebujejo prostor za oddih, seveda še posebej invalidom in njihovim spremljevalcem, brez katerih ne bi mogli na počitnice. In kako 'pridobivamo stranke'? Pred leti smo hišo odprli 'starim znancem' -invalidom iz okolice, s katerimi smo se že prej poznali. V Piranu sem srečal invalida Primoža, ki obiskuje srednjo šolo v Kamniku. Letos jo pravzaprav že končuje. Začeli so prihajati njegovi prijatelji. Trenutno so iz tega zavoda pri nas kar trije. Z veroučno šolo smo napisali pozdrave kakšnemu invalidu, ki je bil predstavljen v Ognjišču, in ga povabili k nam. Kakšen se je tudi odzval našemu povabilu. Pri nas se je prijetno počutil, zato se je vrnil. Zgodi se, da nam kdo iz kakšnega doma upokojencev sporoči ime invalida, kajti nekateri mladi invalidi se morajo zateči v domove upokojencev, ker pač potrebujejo posebno nego. In morda prav nanje marsikdo pozabi."