Ivan Sivec, pisatelj, pisec narodnozabavnih besedil, radijski urednik

Doma so ga v mladosti namenili za traktorista. Pri svojem petdesetem življenjskem jubileju pa je eden najbolj znanih slovenskih ljudskih pisateljev. Napisal je 35 knjig, ki so izšle v skupni nakladi 200 tisoč izvodov, in sestavil nad dva tisoč besedil za narodnozabavne ansamble ter pripravil nad tisoč radijskih reportaž. Ta vsestransko delavni mož je Ivan Sivec, ki za naše bralce pripoveduje o sebi in svojem delu.

• Doma ste iz kmečkega okolja, iz Most pri Komendi, in nihče od vaših sorodnikov ni bil pisatelj. V knjigi Kruh ponoči spi, ste odstrli del svojega otroštva, ki takrat ni bilo lahko. Skoraj ste tolkli revščino.

Res je, nihče v družini ni bil pisatelj. Vendar je oče imel neizmeren dar pripovedovanja. V dolgih zimskih večerih je rad pripovedoval. S tem je v meni vzbudil pripovedno žilico. Pripoved je znal obrniti na smešno stran. Zgodaj sem se že začel zanimati za običaje in sem jih že kot dijak popisoval za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, natančneje za dr. Nika Kureta. Hodil sem po hišah in ljudi spraševal o običajih in navadah. V moji pripovedih se pozneje pogosto prepleta to, kar sem slišal od očeta in kar sem slišal drugje, ko sem zbiral gradivo. Sicer pa sem tudi jaz zrasel s tistimi običaji. Rojen sem leta 1949 in sem preživljal otroštvo v času obveznih oddaj. Bilo je res težko, a ne hudo. Vsi smo tako živeli. Nikjer ni bilo obilja. Vendar smo bili ob vsem tem duhovno bogatejši kot so ljudje današnjih dni. Vzeli smo si čas za praznovanja. Sami smo si znali pripraviti igre, sami narediti čoln ali lutke...

• Večina mladinskih povesti pa ne odseva vašega življenja. Menda so bolj sad domišljije. V mladinski povesti Pozabljeni zaklad se ukvarjate z zgodovinsko snovjo. Najbrž vam je zelo uspela, ker se jo mladi v knjižnicah neprestano izposojajo. Ste vanjo vpletli kaj svojih spominov?

Podobno kot v knjigi Kruh ponoči spi, sem se s svojim otroštvom ukvarjal v knjigi Vsak klas je zlat. Pozabljeni zaklad je res med najbolj branimi knjigami. Po njej naj bi celo posneli film. Povest je kombinacija tistega, kar sem doživel v mladosti, in med rokovnjaško zgodbo. Pri tridesetih letih sem namreč napisal prve spomine. Urednik Branko Gradišnik, ki se je ukvarjal s kreativnim pisanjem, je rekel, da spomine lahko napiše vsak general. Dejal mi je, naj iz tega ustvarim zgodbo. Takrat me je tudi dajala misel, da bi napisal nove Rokovnjače. Zato sem zgnetel mladostne spomine in rokovnjaško zgodbo in jo postavil v literarno fikcijo. V vsaki knjigi je del moje mladosti ali pa vsaj mladosti mojih dveh otrok.

• Vaše knjige dosegajo visoko naklado. Prva knjiga Pesem njenih zvonov je v prvi izdaji dosegla 12 tisoč izvodov in bila takoj razprodana. Izšla sta še dva ponatisa. Koliko ste bili pravzaprav stari, ko ste jo napisali?

Napisal sem jo pred vojaščino, star kakih devetnajst let. Najprej je izhajala kot podlistek v Kmečkem glasu. V knjigi pa je izšla, ko sem se vrnil od vojakov. Urednica Lučka Ušeničnik je bila izredno odprta, jaz pa smel, da sem ji devetnajstleten nesel pokazat prvi dve poglavji povesti. Zgodbo sem vzel iz naše družine, iz življenja pokojnega strica Francija, ki ga nisem poznal. Poznal pa sem neko žensko, ki je vsako pomlad prinesla na naše okno zvončke in rekla: "To pa je za našega Franceljna." Pozneje sem zvedel, da je bil to stric, ki se je smrtno ponesrečil. Ženska, ki je prihaja k nam, je bila njegovo dekle. Ob nesreči je zgubila um. Knjigo sem zaključil tako, da utone. Nenavadno je, da se je to čez dve leti tudi zgodilo. Verjetno je knjiga zato tako blizu ljudem, ker je tipično slovenska. V njej je veliko običajev, ki so pri nas izredno povezani s cerkvenim letom. Pred časom mi je nekdo rekel, da se čudi, kako so takrat pustili, da taka knjiga izide. Sam pri pisanju na to nisem niti pomislil. Najbrž tudi zato, ker sem ravno takrat zbiral ljudske običaje. Morda pa je bila tudi zaradi tega lepo sprejeta. Pisana pa je v značilnem slogu kmečke povesti.

• Morda bo kdo rekel: "Že, že visoke naklade, a kritiki vas imenujejo, najbrž nekoliko slabšalno, ljudskega pisatelja." Vi pa ste na tako poimenovanje ponosni.

Študiral sem tudi slavistiko in vem, da se v književnosti na eni strani išče nove poti in nove tokove, na drugi pa se ohranja staro, tradicionalno. V drugih državah opažam, kako poudarjajo svoje posebnosti in so nanje ponosni. Mi prehitro pokleknemo pred drugimi narodi.

Zato sem zavestno šel v tradicionalno slovensko smer, ker bi rad povedal, da je tudi na naši zemlji veliko lepega, nič manj kot drugod. Slovenci smo na tem prepihu najmanj tisoč petsto let. Pomenljiv je podatek, da je v Evropi v tem času 42 narodov izginilo. Da smo mi obstali, pomeni, da je v nas nekaj posebnega. In zato se mi zdi zelo žalostno, da ne bi ohranjali slovenskih značilnosti. Žalostno se mi zdijo tisti poskusi, ki so k nam prestavljali stvari od drugod, ki pa pri nas niso nikoli zaživele. Seveda jih je močno podpirala uradna kritika in uredniki. Človek, ki bi želel Pariz preprosto predstaviti v Ljubljano, pozablja, da obstaja tudi vas Moste pri Komendi in druge vasi, kjer ljudje živijo in razmišljajo drugače.

Kar se tiče pridevnika ljudskosti: pišem za ljudi in na to sem ponosen. Vse drugo se mi zdi nepomembno.

• So tudi druge knjige doživele tako visoke naklade?

Včasih so bile naklade knjig zelo visoke, sedaj pa padajo, ker so začeli pojavljati tudi drugi mediji. Skupna naklada mojih knjig znaša skoraj 200 tisoč. Tako, da ima skoraj vsak deseti Slovenec kakšno mojo knjigo.

• V čem je po vašem mnenju priljubljenost vaših knjig? Zakaj tako radi segajo po njih tako mladi kot starejši bralci?

Pišem različne zvrsti knjig. Zaradi tega "pokrijejo" široki krog bralcev. Sem pa tudi fabulist - pišem zgodbe. Zgodba je zame osnovna, prva in glavna stvar. A verjamem Gradišniku, ki je rekel, da se 90 odstotkov Slovencev usede za stroj z namenom, da bi napisali knjigo, ne da bi vedeli, kaj bodo napisali, na kakšen način bodo povedali zgodbo. Prepričan sem, da je človek že od davnine pripovedoval drugim ljudem, kaj je doživel, ali druge najrazličnejše zgodbe. Pripoved je izredno pomembna. Zato boste v mojih knjigah opazili izredno močno fabulo.

• Kako se pri vas porodi ideja za neko knjigo, zlasti v primerih, ko obravnavate zgodovinsko snov? Kajti napisali ste kar tri knjige o duhovnikih, zgodovinskih osebnostih (Peter Pavel Glavar, Jakob Aljaž in Simon Gregorčič).

Knjigo razumem kot neko novo življenje. Osebnost Petra Pavla Glavarja je bila premalo znana. Komendski dekan Demšar me je leta 1984, ob dvestoletnici Glavarjeve smrti, poklical in me prosil, da bi o njem kaj napisal za lokalni časopis Kamniški občan. Ko sem bral, kar je dekan napisal o njem in je bilo objavljeno v najrazličnejših glasilih, sem zaslutil Glavarjevo veličino. Zaslutil sem, da bi vse to moral povedati na nov, strnjeni način. Zgodovinska dejstva moraš povedati tako, da bralec bere zgodbo, obenem pa zve še zgodovinsko ozadje. Pisatelj Pregelj ga je izredno lepo opisal do trenutka, ko postane duhovnik. Glavar pa je pozneje ogromno naredil. Ustanovil je prvo šolo za dečke v Komendi, oskrbel prvo bolnišnico v Komendi s slovenskim zdravnikom, postavil je cerkev svete Ane v Tunjicah v spomin svoji nikdar poznani materi. Bil je čudovit pridigar, ki se lahko primerja s Svetokriškim. Pet tisoč ljudi je prihajalo ob nedeljah v Komendo, da bi ga poslušalo. Kaj to pomeni, se zavemo, ko zvemo, da je Ljubljana takrat štela pet tisoč ljudi. Nekoč sem šel na sprehod in razmišljal, kako bi na zanimiv način povedal, kaj vse je ta človek naredil. Premišljeval sem: bil je duhovnik, advokat in preprost kmečki človek. In te tri osebe pripovedujejo o njem. Dve osebi sta zgodovinski, tretja pa je plod moje domišljije. Vse tri pa razlagajo Glavarjevo življenje.

• Kako pa ste prišli do Gregorčiča?

O njem sem pripravljal radijsko reportažo. Pripravljal sem se nanjo in sem prebral ogromno stvari o njem. Videl sem, da je o njem precej napisanega, vendar ne na preprost način. Gregorčič me je tudi očaral. Napisal je 500 pesmi, od tega jih je 250 uglasbenih. Zakaj so jih ljudje tako radi prelivali v note? Ko beremo Gregorčičevo pesem, ne vemo, ali je to Gregorčičeva ali ljudska pesem. Mojster je, kdor se tako približa ljudem. Veliko ljudi se je ukvarjalo z Gregorčičem in mnogi so ga preveč očrnili. Tudi literarna zgodovina je bila pod vplivom strankarske politike in je podobno pisala o njem. Jaz pa sem hotel opisati predvsem njegovo delo in ga pošteno prikazati.

K Aljažu pa sem pristopil tudi zato, ker se mi je zdel, da mi je sorodna duša. Postavil si je neki načrt in ga izpeljal. Ker je že predvidel, da mu bodo ljudje metali polena pod noge in ga ovirali, je uspel. Bil je sposoben in delaven. Ne zavedamo se, da je on vrnil Slovencem visokogorje. Samo sto let je od tega, ko so bile naše planine na zunaj nemške: nemški napisi, nemške koče... Ko je Aljaž to videl, se je potrudil, da je goram vrnil slovensko podobo.

• Marsikdo vas pozna tudi kot radijskega časnikarja. Kot tak ste se srečali s številnimi ljudmi. Tudi z duhovniki. Na vas je naredil nepozabni vtis nekdanji komendski župnik Viktor Demšar. Pa tudi duhovnik in pisatelj Lojze Kozar vam je dal misliti.

Za radio sem pripravil okrog tisoč reportaž. Zato sem na novinarskih poteh srečal ogromno ljudi. Za vsako reportažo se srečam s tremi ali vsaj z dvema človekoma. Vsako srečanje me obogati. Vztrajam pri tem, da hodim na teren in se srečujem z ljudmi. Opažam, koliko duhovno zdravih ljudi je še med nami. Da, veliko duhovnikov sem srečal. Ko sem se pogovarjal s pisateljem Lojzetom Kozarjem, mi je dal nasvet: "Star sem sedemdeset let in nimam več moči in ne čutim več potrebe, da bi pisal, ne ideje, da bi jo uresničil. Dokler čutiš potrebo, piši in piši, ne glede na to, kar bodo drugi rekli. Pozneje bi morda marsikaj napisal drugače, a je pisanje izraz tudi trenutnega vzgiba in čutenja." Tako mi je dal življenjsko napotilo in obenem orožje proti tistim, ki pravijo, da preveč delam in preveč pišem.

• Po številu vaših knjig predvidevam, da ne poznate ustvarjalne krize. Ali s težavo pišete? Kdaj najraje pišete in kdaj lahko pišete, saj ste redno zaposleni? Ali pišete na računalnik?

V začetku sem pisal na roko. Nekaj časa mi je žena pretipkavala besedila. Potem sem se sam privadil tipkanju. Sedaj pišem na računalnik. To je za pisatelje čudovita iznajdba, saj dopušča možnost vnosa novih idej. Prej je bilo treba stvari pretipkavati. Tako sem eno knjigo kar štirikrat pretipkal! Pišem vedno zjutraj, ker se počutim svežega. Ko pišem, vzamem dopust. Velikokrat za pisanje žrtvujem sobote in nedelje. Zadnje čase me zelo obremenjuje služba, ker imam kot urednik veliko obveznosti, zlasti stikov z ljudmi, ki vzamejo veliko časa in energije. Za pisanje pa potrebujem popoln mir in koncentracijo. Ko pišem, se zaprem in nobenega ne pustim do sebe. Ko se vživim, pišem zelo hitro. Nekoč sem opisoval zimo in se tako vživel v sneg in mraz, da me je pretreslo, ko sem pogledal skozi okno in videl, da je zunaj vse zeleno in sije toplo sonce.

• Otroci in mladi vse manj berejo. Kakšen občutek imate vi, ko se z njimi srečujete pri podeljevanju bralnih značk in ob gostovanjih na raznih šolah? Jih knjige zanimajo?

Nimam občutka, da otroci manj berejo. Poznam veliko knjižničark, ki odlično opravljajo svoje delo in otroke navdušujejo za branje. Res pa je, da berejo krajše stvari in stvari, ki so jim blizu. Manj bere srednja generacija. Pozneje se človek spet pogosteje vrača k branju. Opažam, da danes ljudje kupujemo manj knjig, več pa si jih sposojajo in jih berejo.

• Omenil sem že, da ste tudi radijski časnikar. Morda bo kdo rekel, da novinarstvo in književnost ne gresta skupaj. Kako gledate vi na to? Se v vas pretaka bolj časnikarska ali bolj pisateljska kri?

Strinjam se, da sta to dva različna sloga. Vedno je treba imeti v mislih naslovljenca. V knjigi lahko bolj sledim srcu in napišem tisto, kar želim povedati. Pri radijskem sporočanju pa se moram ukloniti neki stalni formi tako, da upoštevam širok spekter radijskih poslušalcev, ki so lahko otroci ali pa modreci. Radijska govorica mora biti lahka in jo mora vsakdo razumeti, saj govorjene besede ni mogoče ponoviti, ker "steče" naprej. Popolnoma ločim ti dve govorici. Tako moram "preklapljati" iz ene govorice v drugo. Zato se ne lotim pisanja knjige, dokler pišem reportažo.

• Napisali ste tudi veliko besedil za narodnozabavne ansamble.

Zanimivo je, da me ljudje bolj poznajo kot pisca besedil za narodnozabavne viže kakor kot pisatelja. Tu opažamo moč medijev, kajti ljudje ogromno gledajo televizijo. Po mojem celo preveč. Televizija ljudem kar "vsiljuje", kaj naj gledajo in kako naj razmišljajo. Knjiga jim pusti, da izbirajo. Besedila za pesmi so delček mene, so nekakšne božje iskrice, ki padejo vame. Napisal sem nad dva tisoč teh besedil. Nihče v Sloveniji jih še ni toliko napisal.

• Kako gledate na to zvrst glasbe, ki jo nekateri starejši obožujejo, mnogi mlajši pa še slišati ne nočejo zanjo. Sedaj pa je postala tudi predmet vašega podiplomskega študija.