Gost meseca

O Plečniku se je že veliko pisalo. Do sedaj pa še ni bilo poglobljene študije o Plečniku mojstru, ki je na podlagi svoje globoke vere podoživljal cerkveno umetnost. Damjan Prelovšek je sistematično obdelal prav ta vidik: Plečnikovo sakralno umetnost.

Kdaj ste se prvič srečali z Jožetom Plečnikom?

To je zelo preprosta zgodba. Rodil sem se v hiši, ki jo je mojster Plečnik opremil. Moj oče je bil ljubljanski mestni gradbeni direktor in Plečnikov dober prijatelj. Skupaj sta gradila Ljubljano. Ker so me te stvari zanimale, saj si nikoli nisem znal natančno razložiti, kaj te forme predstavljajo in pomenijo, sem se začel ukvarjat s Plečnikovo umetnostjo. Zlasti na Dunaju, kjer sem študiral kot štipendist, sem v tem raziskovanju prišel zelo daleč.

Če še malce ostaneva pri vaši hiši. Kakšno je občutje živeti v hiši, ki jo je opremil največji slovenski arhitekt?

Hiša ni navadna. Gre za arhitekturo, ki ima simbolični pomen. A to tudi od stanovalcev terja disciplino, kar ni za vsakogar. V hiši se zelo dobro počutim. To ni tipsko pohištvo in oprema, to so stvari, ki so bile narejene prav za določenega naročnika, mojega očeta in Plečnikovega prijatelja.

Ko sem vas obiskal v vaši hiši, sem imel občutek, kot da bi bil v lepem muzeju...

Lahko bi temu tako rekli, čeprav jaz tega ne čutim tako, saj v njej živim, kadar sem v Ljubljani. Naša hiša je Plečnikova najpomembnejša arhitektura interierja (notranjosti), ki je ohranjena v Sloveniji.

Vaša knjiga, ki se prav zdaj tiska in bo v nekaj dneh izšla pri Ognjišču, ima naslov Plečnikova sakralna umetnost. Kaj vas je nagnilo, da ste izbrali to temo?

V vsej knjigi govorim samo o Plečnikovi sakralni umetnosti. To so moja spoznanja in izkušnje, ki so združena v pregled mojstrovega sakralnega ustvarjanja. Moj namen je bil predvsem, da bi se končno začeli zavedati, da je Plečnik eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, kar smo jih kdaj koli imeli. Nisem teolog, a kot umetnostnega zgodovinarja me zanima Plečnikova sakralna ikonografija. Vsakemu povprečnemu Slovencu, pa tudi teologu, bi rad pokazal, v čem je ta odlika Plečnika. Doslej smo si ga ogledovali bodisi z velikim navdušenjem, bodisi zelo kritično, a brez pravega znanja. V knjigi skušam predstaviti mojstrove vodilne ideje in ozadje njegove umetnosti. Vsak, ki bo to knjigo prebral, bo dobil neko védenje o Plečniku in bo lahko začel z drugimi očmi gledati njegove umetnine. Nikogar ne silim, da bi moral Plečnika imeti rad, ampak v knjigi bo bralec dobil vtis bogastva, ki ga lahko primerjamo s tem, kar nam je dal Prešeren.

V Sloveniji je izšlo že veliko knjig o Plečniku. Kam bi umestili vašo tole knjigo?

Res je, dobili smo že precej knjig, a nobene o njegovi sakralni umetnosti. S Plečnikovo umetnostjo se ukvarjam že več kot trideset let. Rad bi preprečil pisanje, ki je zelo nekritično do Plečnika, ker se ga ocenjuje preveč površno. V njegovi likovni govorici je globlji pomen, so stvari, ki so v ozadju. Mislim, da je na področju sakralne umetnosti potrebno veliko premišljevati. Upam, da sem v knjigi pokazal vse glavne Plečnikove misli o sakralnem ustvarjanju. Na vsak način pa je ta knjiga le izhodišče za strokovne študije Plečnikove sakralne umetnosti, ki bi knjigi morale slediti. Želel bi, da bi se predvsem teologi začeli ukvarjati s Plečnikom, saj je gotovo eden najpomembnejših sakralnih umetnikov dvajsetega stoletja in sicer v evropskem merilu. Naša dolžnost je, da Plečnika, ki nam je toliko dal na sakralnem področju, znamo ovrednotiti. Mislim, da se na Teološki fakulteti s Plečnikom ne ukvarjajo dovolj, ali pa se preveč enostransko. Treba je ugotoviti, kje so njegove objektivne kvalitete in tisto najvišje, kar v likovni umetnosti sploh imamo.

Kaj je v knjigi novega?

Knjiga ponuja nov pogled na Plečnikovo sakralno umetnost. Predstavlja ne samo njegove cerkve, ampak tudi kapelice, oltarje, liturgično posodje... Ne gre za popoln seznam Plečnikovih del, ampak za predstavitev. Predvsem pa, kaj je bilo v ozadju, kako so te stvari nastajale, v kakšnih razmerah so nastajale in kaj je hotel umetnik povedati.

Knjiga je zamišljena kot uvod v problematiko moderne sakralne umetnosti in skuša pojasniti predvsem prispevek slovenskega arhitekta k premagovanju likovne krize, v kateri se je po koncu historizma znašel celoten krščanski svet, ko je bilo treba vsebini nauka najti nov, spremenjenim družbenim razmeram primeren izraz. Marsikatero njegovo reformno zamisel je v začetku šestdesetih let priznal drugi vatikanski koncil.

V knjigi primerjate Plečnikove arhitekturne prijeme s sočasnimi evropskimi. Rekli ste, da je Plečnik najpomembnejši evropski snovalec na tem področju?

Ne samo na evropskem področju, tudi v svetovnem merilu. V krščanski umetnosti je gotovo eden najpomembnejših modernih umetnikov. Plečnikova umetnost je mnogostranska. Toliko raznih idej in figur, ki jih lahko odkrijemo pri njem, nima nihče od teh umetnikov. Plečnik je bil velik umetnik, obenem pa tudi globoko veren in zelo navezan na domačo zemljo. Vse to troje se odraža v njegovi umetnosti. Corbusier je naredil prekrasno cerkev v Rochampu; ampak to je delo ateista, oziroma nevernega arhitekta. To, kar je naredil Plečnik, je nekaj povsem drugega. Je ravno tako moderno, a je predvsem namenjeno nam ljudem. To radi pozabljamo. Plečnik je svetniško živel. Bil je globoko veren. Zelo zanimivo je prebirati njegova pisma, v katerih je veliko globokih misli. To marsikomu uide. Zato so že bile izražene pobude, da bi se začelo s postopkom za njegovo beatifikacijo, podobno kot za španskega arhitekta Gaudija. Ta dva arhitekta bi bila dva zanimiva svetnika.

Je Plečnik v Evropskem prostoru sinonim za Slovenijo, tako kot na primer Gaudi za Španijo?

Mislim, da je mojster Plečnik po vseh razstavah, ki smo jih naredili v evropskem prostoru, precej bolj znan. Zlasti zaradi razstave v Parizu leta 1986 in razstave, ki sva jo postavila aredila s Tomažem Valeno v Pragi leta 1996. V evropskem tisku se veliko piše o njem, njegovo ime prihaja v enciklopedije in mislim, da postaja pojem. Zdaj, ko delam v diplomaciji, je Slovenija navzven zelo nerazpoznavna. Ravno naša kultura pa lahko pove nekaj več. Čehom na primer, je najbolj preprosto razložiti, kdo Slovenci smo, če jim prikažemo, kaj smo dosegli v svoji kulturi.

Že leto dni živite v Pragi. Ali tudi Čehi sprejemajo Plečnika kot svojega?

Plečnik je bolj popularen v Pragi med češkimi arhitekti in strokovnjaki, kot pa med nami. Pri nas so še vedno ljudje, ki dvomijo v njegovo kvaliteto in imajo ob njem pomisleke. Na Češkem pa ga sprejemajo kot enega največjih arhitektov našega stoletja. Zanimivo je tudi, da je Plečnik vplival tudi na moderno češko arhitekturo, saj je vzgojil celo vrsto arhitektov. Doma se premalo lotevamo celovitega pogleda na Plečnika, kot Slovenca. To nacionalno komponento namreč danes umetniki, ki slovensko prihodnost vidijo v nekritičnem posnemanju vsega tujega, zelo radi omalovažujejo. A ravno to nas drži pokonci. Če bomo znali ceniti sebe in svoje vrednote, in s tem tudi Plečnika, bomo kot narod obstali. Če pa bomo vzore iskali vedno nekje zunaj in vedno hoteli biti moderni, bomo vedno na repu dogajanja. Tarnanje o duhovni ozkosti vodi v preziranje stoletnih naporov naših prednikov za narodno ohranitev. Pisati o Plečniku zato pomeni tudi obujanje vrednot, ki nas povezujejo in dajejo smisel našemu življenju.

Ali bi nam na kratko predstavili svojo knjigo Plečnikova sakralna umetnost?

Knjiga ni razdeljena tematsko, ampak kronološko. V njej je prikaz Plečnikovega ustvarjanja od začetkov v Ljubljani, preko študija na Dunaju do dela v Pragi in Sloveniji... Zajema vse njegove vodilne misli glede gradnje cerkva, snovanja liturgičnega posodja, oltarjev, krstilnic. Ideje, ki jih je kot arhitekt razvijal pri cerkvah, je uporabljal tudi pri oblikovanju osnutkov za posodje. In te ideje se s časom razvijajo. Plečnik se ni razvijal premočrtno od enega sloga k drugemu, ampak se stalno vrača na začetek in premišlja tisto, kar je nekoč že domislil Izpopolnjuje se, kar je nenavadno v svetovni umetnosti. Plečnik ostaja pri istem slogu, le poglablja ideje in jih drugače interpretira. To je tako bogat svet, da se lahko nad njim resnično zamislimo. Vsak Plečnikov kelih ali svetilka v šišenski in drugih cerkvah ustreza enemu Prešernovemu sonetu.

Moj namen je bil predstaviti umetnika ne le z besedo, ampak tudi likovno. Izbral sem najboljše posnetke, ki smo jih lahko dobili. Okrog 320 fotografij je v knjigi, skoraj vse so barvne. Knjiga je napisana brez znanstvenega aparata, to je brez opomb, ki bi mučile bralce s trganjem stavkov. Gre za tekoče, poljudno besedilo, ki pa je strokovno korektno. Knjiga je namenjena vsakemu, ki ga Plečnik vsaj malo zanima. Česar bralec ne bo našel v besedilu, mu bodo pokazale fotografije...

So v knjigi predstavljene prav vse cerkve?

Omenjene so prav vse. Bolj na drobno pa so opisane tiste, ki so kot projekti vplivali na razvoj njegove umetnosti. Plečnik je vse svoje dolgo življenje delal od jutra do večera in nemogoče je zajeti popolnoma vse, kar je naredil. Zelo obširno so opisane pomembnejše cerkve Svetega Duha na Dunaju, Srca Jezusovega v Pragi, pa cerkve v Bogojini, v Šiški, na Barju, v Beogradu, v Zagrebu. Predstavljeni pa so tudi številni projekti, ki niso bili izvedeni.

Knjiga temelji na študijah, ki nudijo pregled vsega Plečnikovega dela (Plečnikova Ljubljana, Plečnikova Slovenija, Plečnik v tujini), ki jih je izdala založba Dessa, in na knjigi Plečnikova dunajska dela (1979), ki mi je nobena slovenska založba ni hotela izdati, v tujini pa je doživela ponatis.

Plečnika primerjate s Prešernom. Je težje razumeti Plečnikovo arhitekturo kot Prešernovo poezijo?

Vsa slovenska zgodovina je povezana z jezikom. Slovenska knjiga je bila vedno svetinja. Izdajamo ogromno knjig, čeprav so knjige pri nas zaradi majhnega trga zelo drage. Premalo posluha pa imamo za likovno umetnost, ki ima drugačno govorico kot beseda. Plečnik nam je z likovno govorico hotel povedati to, kar nam govorijo naši najboljši pesniki in pisatelji. Plečnik je s svojim likovnim jezikom nadaljeval besedno govorico Prešerna. Zato v tej knjigi poskušam bralcu približati neizmerno ljubezen, s katero se je arhitekt razdajal svojemu narodu. Rad bi pokazal, da je Plečnikova umetnost zrasla iz istih temeljev kot naša najboljša literatura, ki ji kot edini priznavamo polnokrvno umetniško vrednost. Vzroke tega stanja moramo iskati v preteklosti, ko nas je stoletja jezik reševal pred izgubo lastne samobitnosti.

Plečnik je vse svoje življenje posvetil umetnosti, ni si ustvaril družine, samo zato, da bi lažje služil svojemu poslanstvu. Prišel bo čas, ko se bomo vrnili k svoji klasiki, ki jo predstavlja Plečnik.

Pogovarjala sta se Jože Bartolj in Tino Mamić

Damjan Prelovšek se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Njegov oče, Matko Prelovšek, je bil gradbeni inženir, ki je odločilno vplival na obnovo slovenske prestolnice po potresu (1895). Pri mestnih oblasteh je dosegel, da je Plečnik, kljub kratkovidnosti mestnih politikov lahko uresničil svojo vizijo Ljubljane. Damjan Prelovšek je diplomiral in doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Dolga leta je delal na Umetnostnozgodovinskem inštitutu ZRC SAZU in bil njegov vodja. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Dvakrat je prejel Plečnikovo medaljo. Napisal je veliko samostojnih publikacij, strokovnih člankov in razprav in sodeloval pri pisanju enciklopedij in leksikonov. Največ se je ukvarjal s slovensko umetnostjo 19. stoletja, baročnim kiparstvom in delom Jožeta Plečnika. Lani je bil imenovan za slovenskega veleposlanika v Pragi, kjer trenutno živi in dela.

Na oblikovanje arhitektovega značaja so odločilno vplivale družinske razmere. Plečnikovi nikoli niso bili premožni. Živeli so od očetovega težko prisluženega kruha, ki je moral zadoščati tudi za šolanje starejšega brata. Jožetu so se posebno vtisnili v spomin večeri, ko je bila družina zbrana ob molitvi rožnega venca. Oče jo je navadno končal z besedami: Molimo za zdravo pamet! Te genialne vzgojne formule ni pozabil do konca svojih dni. Najdemo jo izpisano na njegovem spomeniku žrtvam prve svetovne vojne v Komendi, jagode rožnega venca pa so navdihnile marsikatero njegovo zamisel za cerkveno opremo in bogoslužne predmete.

Umetnost ga je privlačila, vendar si ni upal pomisliti, da se bo tudi sam kdaj ukvarjal z njo. Svojo prihodnost je videl v pohištveni stroki, a je ob poskusu vpisa na umetnoobrtno šolo pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo doživel trpko razočaranje.

Nekega pomladnega nedeljskega popoldne leta 1894 se je Plečnik nepričakovano znašel pred razstavljenimi načrti profesorja Ottona Wagnerja za novo berlinsko katedralo. Prevzet je sklenil, da se bo tudi sam poskusil kot arhitekt. Kot rečeno, je bilo treba veliko družinskega prigovarjanja, da je Jože v resnici zbral dovolj poguma in je s tremi svojimi risbami stopil pred Wagnerja.

Jože se je vedno s posebno ljubeznijo spominjal teh brezskrbnih dni, o starših pa je hvaležno zapisal: Moj oče je bil 'mali' mojster, tiste vrste mojster, ki je še sam delal od zore do mraka, od mraka do dne. Ko je moja mati zjutraj točno ob sedmih postavila na mizo zajtrk, je že prej tudi prvo jutranjo mašo opravila, delavnica pa je že eno uro delala. Po končanem delu in večerji ob sedmih je moral prav pogosto, kdor je pač bil pri roki, očetu še pomagati z dvoročajno žago jermenico pri rezanju orehovega furnirja. Kolikokrat sem videl očeta, kako je pozno zvečer risal, izdeloval načrte, pripravljal pomožna orodja. Piti sem ga videl samo enkrat na teden; po to sobotno četrtinko je mati poslala enega izmed nas. Zakon teh dveh svetnikov je bil eno samo izmučeno telo, toda z dvema celima kriloma.