Koper - marec 1999 - 35. leto - številka 3

Tvoja naloga je, da "prebereš" tvoje starše in jih ne vzameš dobesedno, da nisi užaljena, utesnjena, kot praviš, da si. Tvoja samozavest raste prav s tem, da svoje starše razumeš prav.

Mnoge je sram o tem govoriti. Nekateri se bojijo posmeha ali neugodnih reakcij ljudi. Tretji nimajo poguma, da bi povedali, da so bili alkoholiki. Leopold Korat, župnik iz Podgorja pri Slovenj Gradcu pa se tega ne sramuje. Vesel je, da se je rešil te zasvojenosti in ve, da "ko sam sebi priznaš, da si pil in da je bil alkohol tvoj edini prijatelj ter da si s pitjem sebi in drugim naredil nepopravljivo škodo - takrat se je zdravljenje začelo". Hvaležni smo mu, da je o tej svoji izkušnji tako iskreno spregovoril za Ognjišče.

• Zakaj ste se odločili, da tudi v javnosti govorite o svoji zasvojenosti?

Že na samem zdravljenju sem se odločil, da bom spregovoril. Nikomur se seveda ne želim vsiljevati, le govoriti želim o svoji poti. Veliko ljudi pije in tem bi rad pomagal. Marsikdo me je že vprašal, naj mu pripovedujem, kako poteka zdravljenje. Celo ponoči zazvoni telefon in se sliši prošnja za pomoč. Kar nekaj žena me je vprašalo, kaj naj naredijo z možem, ki pije. Medtem ko me nekateri sprašujejo, kako to, da si upam govoriti, me drugi zagovarjajo, češ da nisem toliko pil. Vem, da nobena lepa beseda ni pomagala. Človek, ki pije, je v začaranem krogu. Želi si izstopiti, pa vedno bolj pada in se potaplja.

... Najbolj uspešno je zdravljenje takrat, ko se človek zanj sam odloči. Včasih k odločitvi za zdravljenje lahko prispeva tudi kakšen neprijeten dogodek. Ta alkoholiku da misliti in mu pomaga k odločitvi za zdravljenje. Pomemben je prvi korak. Jaz sem že prej dajal različna znamenja, naj mi nekdo pomaga do zdravljenja...

...Včasih sem se zaprl v sobo in ostal tam dva ali tri dni. Takrat sem bil psihično zelo uničen. Seveda so takrat drugi duhovniki morali opraviti delo namesto mene. Nekaj časa sem potem imel slabo vest, a le do prve priložnosti. Šel sem se že pogovarjat tudi z zdravnikom, posvetoval sem se s prijatelji....

...Eden od nagibov za zdravljenje je bil morda tudi ta, da sem bil že enajst let kaplan in vsi moji sošolci so bili že župniki.... Kaj je z menoj narobe?, sem se spraševal. Vedel sem, kaj je narobe, ker nisem bil sposoben biti sam na župniji.

Pred drugo svetovno vojno so v domala vseh slovenskih bolnišnicah delale redovnice usmiljenke, katerih temeljno poslanstvo je bila prav strežba bolnikom. Vse bolnišnice so imele kapele, kjer so sestre črpale moč za velikodušno služenje, bolniki pa tolažbo v svojem trpljenju.

Kmalu po vojni so bile redovnice iz bolnišnic pregnane, kapele pa so bile spremenjene v delavnice, skladišča. Samostojna Slovenija skuša to napako popraviti in bolnišnicam počasi vrača kapele.

Bolniška župnija in kapela v Kliničnem centru v Ljubljani: Nadškof Alojzij Šuštar je 11. julija 1985 ustanovil "bolniško župnijo, pod katero spadajo vse klinične bolnišnice v župniji sv. Petra v Ljubljani", za prvega "bolniškega župnika pa je imenoval Mira Šlibarja, ki to službo uspešno opravlja še danes. V kapeli je maša vsak dan ob 19.30, ob nedeljah pa še ob 10. uri.

Bolnišnica dr. Petra Deržaja: Kapelo Marije, Zdravja bolnikov v bolnišnici dr. Petra Deržaja (Ljubljana-Šiška) je 31. julija 1997 blagoslovil nadškof Franc Rode. Maša je ob nedeljah in praznikih ob 19. uri.

GOLNIK: imajo bolnišnično kapelo - prostor za osebno molitev in srečanje z Bogom. Maša v kapeli je vsak petek ob 15.30. Kapela je vedno odprta in v njej je Najsvetejše.

JESENICE: V jeseniški bolnišnici, se obhajajo redne svete maše od božiča 1992. Sveto mašo imajo vsako prvo sredo v mesecu in sicer v veznem traktu bolnišnice, ki je večnamenski prostor.

NOVO MESTO: V bolnišnici je bila prvič maša za božič 1989 in sicer v dvorani delavskega sveta. Leta 1992 je bila vrnjena kapela, vendar ne v celoti. Prostor je premajhen, predvsem pa je bolnikom težko dostopen. Maša je ob nedeljah in zapovedanih praznikih ob 18. uri.

MARIBOR: Pred vojno je bila v bolnišnici kapela; ko so leta 1948 usmiljenke morale oditi, so kapelo spremenili v bolniške sobe. Zdaj ima duhovnik v bolnišnici na razpolago sobico in ob nedeljah čakalnico ortopedske in urološke ambulante v pritličju prizidka stolpnice. Maša je vsako nedeljo ob 19. uri. Duhovnik je bolnikom na razpolago vsak večer ob 19.15.

CELJE: V Splošni bolnišnici Celje (800 postelj) je sveta maša vsako soboto ob 19. uri in vsako nedeljo ob 10.30, za praznike pa ob 19. uri v veliki avli novega dela bolnišnice.

VOJNIK: V Psihiatrični bolnišnici v Vojniku je maša vsako sredo ob 16.30. Kapela je bila zgrajena in opremljena v letih 1995 in 1996.

SLOVENJ GRADEC: 29. junija 1995 je škof blagoslovil novo kapelo Sv. križa. Sveta maša je tukaj vsak ponedeljek ob 19. uri.

PTUJ: Ptujska bolnišnica je bila prva na Slovenskem, ki je po letu 1948 dobila kapelo, blagoslovil jo je škof Kramberger 9. avgusta 1991. Redna maša v bolniški kapeli je ob sobotah ob 18. uri, vsako nedeljo ob 11. uri je skupna molitev, včasih tudi maša.

TRBOVLJE: Kapele kot stalnega bogoslužnega prostora v tamkajšnji bolnišnici še ni. Sveta maša je v dnevni sobi internega oddelka in sicer prvo in tretjo nedeljo v mesecu ter ob vseh večjih krščanskih praznikih, vedno ob 19. uri.

BREŽICE: Splošna bolnišnica Brežice, ki spada med manjše ustanove te vrste v Sloveniji, ima kapelo od 9. septembra 1996, v njej je maša vsak torek ob 19. uri.

MURSKA SOBOTA-RAKIČAN: Tudi Splošna bolnišnica Murska Sobota-Rakičan (510 postelj) ima od 31. januarja 1999 lepo kapelo, ki jo je tega dne blagoslovil škof Kramberger. Maša je vsako nedeljo ob 19 uri.

ŠEMPETER PRI GORICI: Šempetrska bolnišnica je prva v koprski škofiji dobila bolnišnično kapelo, 22. decembra 1995. Maša je vsako sredo ob 19. uri in vedno se daruje za vse, ki so v bolnišnici.

IZOLA - V Splošni bolnišnici Izola je redna nedeljska maša ob 17. uri že peto leto in sicer v sejni sobi v prvem nadstropju.

IDRIJA Kapelo v Psihiatrični bolnišnici Idrija je blagoslovil 29. novembra 1997 generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič. Zdaj je v kapeli maša vsak ponedeljek ob 11.30

Ime in podoba pevke Darje Švajger se je v zadnjih letih globoko vtisnila v spomin in srce ljubiteljev glasbe, predvsem po njenih nežnih in melodičnih skladbah in po odlični interpretaciji raznovrstne glasbe, tudi svetovno znanih uspešnic.

Njen vzpon na našo sceno se je začel z odličnim nastopom na evrovizijski popevki '95, potem zmaga na MMS, njena glasba je v zadnjih letih izšla na treh zgoščenkah, veliko nastopa v mariborskem gledališču... Pevka, ki je želela biti igralka in psihologinja, je "slučajno" stopila v svet glasbe, ki je danes njena sreča.

Petje ji pomeni razdajanje in iskreno izražanje sebe - tako iskrene so tokrat tudi te njene besede za naše bralce.

Mednarodni olimpijski odbor (MOO) je imel od 2. do 4. februarja 1999 na svojem sedežu v Lausanni posvetovanje o drogah v športu. O tem resnem problemu se je veliko govorilo in pisalo lansko poletje, ko je bila zaradi jemanja nevarnih poživil s kolesarske dirke po Franciji izključena celotna ekipa Festina. Takrat smo slišali, da se vsaj polovica profesionalnih kolesarjev "krepi" s poživili, ki načenjajo njihovo zdravje.

V današnjem svetu, ko je tudi šport postal del "biznisa", menda ni nobene športne panoge, ki ne bi bila okužena z drogami.

O Plečniku se je že veliko pisalo. Do sedaj pa še ni bilo poglobljene študije o Plečniku mojstru, ki je na podlagi svoje globoke vere podoživljal cerkveno umetnost. Damjan Prelovšek je sistematično obdelal prav ta vidik: Plečnikovo sakralno umetnost.

• Vaša knjiga, ki se prav zdaj tiska in bo v nekaj dneh izšla pri Ognjišču, ima naslov Plečnikova sakralna umetnost. Kaj vas je nagnilo, da ste izbrali to temo?

V vsej knjigi govorim samo o Plečnikovi sakralni umetnosti. To so moja spoznanja in izkušnje, ki so združena v pregled mojstrovega sakralnega ustvarjanja. Moj namen je bil predvsem, da bi se končno začeli zavedati, da je Plečnik eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, kar smo jih kdaj koli imeli. Nisem teolog, a kot umetnostnega zgodovinarja me zanima Plečnikova sakralna ikonografija. Vsakemu povprečnemu Slovencu, pa tudi teologu, bi rad pokazal, v čem je ta odlika Plečnika. Doslej smo si ga ogledovali bodisi z velikim navdušenjem, bodisi zelo kritično, a brez pravega znanja. V knjigi skušam predstaviti mojstrove vodilne ideje in ozadje njegove umetnosti. Vsak, ki bo to knjigo prebral, bo dobil neko védenje o Plečniku in bo lahko začel z drugimi očmi gledati njegove umetnine. Nikogar ne silim, da bi moral Plečnika imeti rad, ampak v knjigi bo bralec dobil vtis bogastva, ki ga lahko primerjamo s tem, kar nam je dal Prešeren.

Plečnikova umetnost je mnogostranska. Toliko raznih idej in figur, ki jih lahko odkrijemo pri njem, nima nihče od teh umetnikov. Plečnik je bil velik umetnik, obenem pa tudi globoko veren in zelo navezan na domačo zemljo. Vse to troje se odraža v njegovi umetnosti. Corbusier je naredil prekrasno cerkev v Rochampu; ampak to je delo ateista, oziroma nevernega arhitekta. To, kar je naredil Plečnik, je nekaj povsem drugega. Je ravno tako moderno, a je predvsem namenjeno nam ljudem. To radi pozabljamo. Plečnik je svetniško živel. Bil je globoko veren. Zelo zanimivo je prebirati njegova pisma, v katerih je veliko globokih misli. To marsikomu uide. Zato so že bile izražene pobude, da bi se začelo s postopkom za njegovo beatifikacijo, podobno kot za španskega arhitekta Gaudija. Ta dva arhitekta bi bila dva zanimiva svetnika.

Plečnik je vse svoje življenje posvetil umetnosti, ni si ustvaril družine, samo zato, da bi lažje služil svojemu poslanstvu. Prišel bo čas, ko se bomo vrnili k svoji klasiki, ki jo predstavlja Plečnik.

Težko je verjeti, da je to sploh res. Pripovedovanja nosečnic o pritiskih v službi spominjajo na Dickensove romane. Svetovni dan žensk (8. marec) in materinski dan (25. marec) v Sloveniji danes ne moreta biti razlog za praznovanje, saj so vsak dan kršene osnovne človekove pravice žensk. Še v prejšnjem sistemu ni bilo takih pritiskov na ženske, ki bi rade postale mame!

Na telefonu za ženske v stiski vsak dan kličejo ženske, ki jih zaradi zanositve mečejo iz službe.

Govori se, da moramo razumeti tudi delodajalce, ki ne morajo venomer uvajati novih ljudi v delo. Država pa se očitno ne zaveda, da bodo prav ti delodajalci čez nekaj let ostali brez pokojnine, saj ne bo dovolj mladih, ki bi plačevali davke. Bumerang.

Pripravlja se nov zakon, ki bo dal staršem več pravic. Še vedno pa ni učinkovite zakonodaje, ki bi kaznovala delodajalce, ki svojim podrejenim ne dovolijo imeti otrok.

Sicer je bolje da povabimo medse Kitajce, da bodo videli, kako se učinkovito omeji rojstva otrok.

"Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc).

Pred 230 leti, 31. marca 1769, je v hiši svojega dobrotnika barona Erberga v Ljubljani umrl slikar Fortunat Bergant, ki mu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dočakal je manj kot oseminštirideset let.

"V nasprotju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč... Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku... Kristus ni nadzemsko lep - morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetnikovega obraza - rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti..."

Od 26. decembra 1998 do 6 januarja 1999 je v Čilu potekalo mednarodno skavtsko srečanje Jamboree. V Picarquin je šla tudi 289-članska slovenska delegacija, v kateri je bilo 78 članov Združenja Slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. Niso se srečali le s pripadniki različnih narodov in kultur, ampak tudi z neznosno vročino, kajti v Čilu je bilo poletje. V zadregi so bili, kdaj praznovati Jezusovo rojstvo in prihod novega leta - po slovenskem ali čilenskem času. Toda skavti so iznajdljivi. O tem govorijo tudi slike.

Kruti totalitarni režimi in pokvarjeni nosilci oblasti so proti ljudem, ki mislijo s svojo glavo. A totalitarni sistemi niso samo politične narave. Ali ne živimo v totalitarnem sistemu tudi takrat, ko družba obsoja vsakega, ki misli s svojo glavo in se dviga nad sivo povprečnost množice? Kolikokrat sodobni totalitarizmi linčajo tistega, ki se trudi živeti po višjih idealih, in kakšnega zasmehovanja je deležen idealist, ki verjame, da obstaja lepa dežela, za katero se je vredno žrtvovati, množica pa trdi, da je ni. Misliti s svojo glavo in se dvigniti nad povprečnost množice - ali ni to lahko tudi sporočilo za postni čas?

Velikokrat so nam invalidi lahko vzor v ustvarjalnosti in dejavnosti. Tokratna moja sogovornica pa je naravnost zanimiva osebnost, saj nima niti deset let pa so ji že izdali pesniško zbirko s preprostim naslovom Moje pesmi. Je bila tudi najmlajša udeleženka literarnega tečaja Radia Ognjišče in njene pesmi so izšle v literarnem zborniku Moj čopič je beseda. Zato ni čudno, da sva začela najin pogovor prav ob njenem pesniškem ustvarjanju.

Svoje prve pesmi je začela pisati že zgodaj, v prvem razredu osnovne šole. "Pravzaprav sem jih že prej, le pisala jih nisem še sama," je pojasnila Mojca Sušec (Pameče 143, 2380 Slovenj Gradec). S svojo knjigo je Mojca postala slavna, saj jo je predstavljala na VTV, to je na lokalni televiziji, na otroški oddaji Koroškega radia....

Posebno področje življenja Mojčine družine predstavlja seveda vera. Mojci na vidnem mestu v sobi visi spomin na prvo sveto obhajilo. Mojca se ga takole spominja:

V prvem razredu osnovne šole. Katehistinja pride k meni domov in potem skupaj pregleda moje zvezke in mi pove, koliko snovi so vzeli drugi pri verouku. In potem vidim, ali sem naredila premalo ali pa celo preveč nalog.

Glede obiska maše pa oče pove, da je cerkev sicer blizu, a do nje vodi veliko stopnic. Če je slabo vreme in mraz, je nemogoče k maši. Mojci pa se tudi na tem področju obetajo novi časi. Voziček, ki ga je dobila v Rimu, ima tudi možnost vožnje po stopnicah.

Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot "živega svetnika". Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.

Ta svetniški mož, ki je zajemal vodo milosti iz božjih studencev, je bil sin Suhe Krajine. Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jožefa Gnidovca in Jožefe Pust. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.

Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem postati vse", za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval "Janez Frančišek".

DELO
Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji... Delajte z duhom vere.

MOLITEV ZA DRUGE
Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.

ODNOS DO DELA
Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljueš Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.

ODNOS DO LJUDI
Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.

Po nekajurnem pešačenju navkreber smo bili že siti vročine, mušic in džungle, skozi katero sem se moral prebijati. A napor se je splačal. Spokojna gorska vasica sredi džungle. Pleme, ki živi v tej vasi, se je pred stoletjem zaradi vojne priselilo iz Burme. Ohranili so svoj jezik, ki ga govori le nekaj vasi, in svojo kulturo, ki jo zahodnjaki imenujemo z grdo in neustrezno besedo - primitivna. Nepismeni ljudje so se začeli s civilizacijo srečevati bolj zaradi opija, ki so ga pridelovali v gorah, kot pa zaradi želje po komuniciranju. Mak, iz katerega pridelujejo opij namreč uspeva tudi v revni zemlji na visokem pogorju. Še vedno se tu in tam dobi kako makovo polje in zato nekateri zahodni turisti zelo radi ostajajo v teh vaseh po več dni.