18. november

LETA 1756 ROJEN KAREL ZOIS

18 11 1756-Karel-ZoisBARON EDELSTEINSKI, SLOVENSKI BOTANIK († 1799)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

 

LETA 1786 ROJEN CARL MARIA WEBER

18 11 1786 Carl Maria WeberNEMŠKI SKLADATELJ († 1826)

Oče ga je začel zgodaj učiti glasbo in Carl je pri devetih letih napisal komično opero, ki so jo izvajali na Dunaju in drugod. Po končanem glasbenem študiju se je uveljavil kot natančen dirigent. Leta 1870 je postal slaven po vsej Evropi z opero Čarostrelec; po tem uspehu je napisal še opero Euryanthe za Dunaj in Oberon za London. V njegovih operah so ga navdihovale tudi vsebine iz ljudskega življenja, pravljice, pripovedke in druge zgodbe. Zavzemal se je za ustvarjanje nemške nacionalne glasbe.

 

LETA 1800 ROJEN ANDREJ SMOLE

18 11 1800-Andrej-SmolePREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ († 1840)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

 

LETA 1833 ROJEN FRANC CORONINI

18 11 1833-Franc-CoroniniPOLITIK PLEMIŠKEGA RODU († 1901)

Iz italijanske Gorice je šel študirat pravo in filozofijo na Dunaj, stopil v vojaško službo in je po letu 1866, ko je bil hudo ranjen, nastanil v Šempetru pri Gorici, kjer je vodil občino s slovenskim uradovanjem. Politično je bil liberalec, leta 1870 je prišel v deželni zbor, naslednje leto so ga izvolili v dunajski parlament, kjer je zastopal goriško volilno okrožje. Dvakrat je bil tudi goriški deželni glavar, na Dunaju predsednik poslanske zbornice, gospodarske zbornice ... S svojimi vezami in poznanstvi v najvišjih krogih monarhije je marsikaj dosegel za italijansko in tudi slovensko pokrajino ... Zavzemal se je za predloge slovenskih poslancev, podpiral graditev železnice Prvačina-Ajdovščina, zavzel se je tudi za predelsko železnico, pospeševal pogozdovanje Krasa, razvoj kmetijstva ... Veljal je za dobrosrčnega človeka, iz dohodkov deželnega glavarja je ustanovil sklad za obnemogle delavce ...

 

LETA 1882 ROJEN JACQUES MARITAIN

18 11 1882-Jacques-MaritainFRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA († 1973)

25. junija 1905 sta v Parizu "dva otroka dvajsetih let" stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. "Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?" sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca - Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega "usodnega" obiska prišle domov, sta zapisala: "Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama - sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši."

več:
S. Čuk, Jacques Maritain. Največji katoliški filozof 20. stoletja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli ...

  • Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.
  • Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu...
  • Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  • To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen... Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  • Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  • On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  • Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod - Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni... Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami ...
  • Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  • Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  • Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  • Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  • Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  • Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.

 

LETA 1891 ROJEN MARTIN ŽELEZNIK

18 11 1891 Martin ZeleznikCERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1962)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu ... Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj do svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli ...

 

LETA 1919 ROJEN NIKOLAJ JELOČNIK

18 11 1919 Nikolaj Jelocnikpisatelj, dramatik, režiser, publicist († 1993)

Po maturi je obiskoval Visoko šolo za dramsko umetnost pri Glasbeni akademiji v rodni Ljubljani, kjer je leta 1943 postavil na oder dramo Marijino oznanjenje Paula Claudela. Po vojni se je umaknil v Argentino in je vsa leta skrbel za živahno odrsko življenje v slovenski zdomski skupnosti v Buenos Airesu kot avtor dramskih besedil, kot režiser in igralec. Sodeloval je v Slovenski kulturni akciji. Kot publicist si je prizadeval medvojne in povojne dogodke v Sloveniji osvetliti tudi z druge strani.

 

LETA 1922 UMRL MARCEL PROUST

18 11 1922-Marcel-ProustFRANCOSKI PISATELJ (* 1871)

Parižan iz ugledne družine, študiral je pravo, književnost in filozofijo, gibal se je v visoki družbi, bil je izredno pozoren opazovalec, spreten sogovornik, znal je oponašati druge ... Pisati je začel kratke zgodbe, literarno je portretiral umetnike ... kasneje je iz razočaranja nad plemstvom obrnil k naravi in človeku, ki se sooča z večnostjo ...Začel je pisati svoje največje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa in z njim je tudi eden največjih pisateljev 20. stoletja. Zaprt pred zunanjim svetom je sklenil, da bo v spominih znova doživel tisti del življenja, ki ga je bil nekoč deležen vsaj kot opazovalec. »No, zdaj ko sem malo preveč utrujen, da bi živel z drugimi, se mi zde ti stari osebni občutki tako dragoceni kot strastnemu zbiratelju. Odprem si srce kot izložbo.« Njegovo delo je literarni spomenik, prvi moderni psihološki roman, v katerem se prepletajo spomini, opažanja, inteligenca, domišljija in psihološka analiza ... vplivalo je na številne (Virginia Woolf, James Joyce).

njegove misli:

  • Obstajata samo dve vrsti ljudi: velikodušni in tisti, ki niso takšni.
  • Ljubezen ne živi samo od tega, kar prejema; veliko bolj živi od tistega, kar daje.

 

LETA 1930 ROJEN GREGOR STRNIŠA

18 11 1930-Gregor-StrnisaPESNIK IN DRAMATIK († 1987)

Gregor Strniša, sin pesnika in pisatelja Gustava (1887–1970), je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov. Pesniti je začel zelo zgodaj. V prvih pesmih prevladujejo osebna doživetja, med pretežno svetle tone pa se že vrivajo doživljanja neskladnosti med resničnostjo in sanjami. Pri njem je prevladujoče nagnjenje k metafiziki, transcendenci, tako v poeziji kot dramatiki. Nanj je vplival tudi nemški filozof Immanuel Kant ... Veliko se je ukvarjal z obliko in ustvaril novo formo slovenske poezije, verz je prenovil in ga približal slogu ljudske pesmi... Leto pred smrtjo je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Najbolj znani njegovi deli sta poetična drama Samorog (1966) in moraliteta Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju (1968), ki snovno in slogovno posega v srednji vek. Njegove pesmi so izšle v  več zbirkeh: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Želod (1974), Oko (1974), Škarje (1975) in Jajce (1975), Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo (Zemlja pleše ...)

nekaj njegovih verzov:

  • Čisto take, kot je, večnost, / je ne bo, in ni bila. / Samo Zemljo, samo zvezdo / vlada in ugaša čas. // Tu stoji zelena gora, / stoji, kot spomin sveta. / Kaj je večnost: sanjska mora / ali samo lepa laž? // Niti mora niti sanje, / niti gora niti laž, / ne svet: pade kot sneg nekdanje / zime poletnega dne v dlan.

  • Niso večna ta nebesa, / ta ozvezdja, ki jih ni, / in ta sama sinja zvezda - / samo mi smo žalostni. // Žalostni smo, kot žaluje / v gori kdaj majhna žival, / nam pa je morda le huje: / ali bo spomin ostal? // Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, / kot sta, živela — bo minil? / Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? / Bo vedela, boš vedel ti?

 

LETA 1965 UMRL CVETKO GOLAR

18 11 1965-Cvetko-GolarPESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1879)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

  • Življenje, življenje, nebeški ti znak, zbudilo si zopet mi v prsih moči / in razbleščalo srce si mi v žar. / Kot zvezda visoka gre skozi vihar, / iz večnega tira ne pade nikdar -/ tako naj v življenje bleste iz temin skoz noč in mrakove se moje poti.
  • In naj bo brez luči moj dan, / naj v temnem požaru moj svod se temni, / z mrakovi v neskončnost obdan - / naj črna bo zarja vrh mojih planin, / a nje ne ugasne mi smrtni orkan / in v zarjo ne sliši se klic iz globin.
  • Mladost, oj, podaj mi nezmagani let - / in dvigni nad morje me gor v nedogled, / kjer večnosti sanja brezmejno oko - / naj sonce si novo pripnem na nebo, da v noč in vihar mi sijalo bo. (V življenje)

 

LETA 2001 UMRLA ELA PEROCI

18 11 2001-Ela-PerociPISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA (* 1922)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh