22. januar

LETA 1729 ROJEN GOTTHOLD EPHRAIM LESSING

15 02 1781 Gothold Ephraim LessingNEMŠKI DRAMATIK, FILOZOF († 1781)

Eden najpomembnejših evropskih predstavnikov razsvetljenstva, začetnik nemške meščanske književnosti. Meščanska drama, kot se je razvila v 18. stoletju, je zasnovana na ideji, da je mogoče skozi umetnost izboljšati ljudi. Denis Diderot je v Paradoksu o igralcu zapisal, naj v ljudeh vzbudi ljubezen do kreposti in odpor do pregrehe. Gotthold Ephraim Lessing je utemeljitelj nemške meščanske drame ter literarne teorije in kritike. Njegova tragedija Miss Sara Sampson je prva nemška meščanska drama, v kateri je pokazal, da mnenje francoskih klasicistov ni edino verodostojno, in da so lahko tudi navadni meščani glavne osebe v tragediji. Vplival je na Linhartovo v nemščini napisano Miss Jenny Love, 1780), še bolj pa s svojo klasicistično teorijo Hamburška dramaturgija na mladoslovence (Levstika ... ) Njegovo najbolj znano delo Emilia Galotti (1772) je preživelo do današnjih dni, v ljubljanski Drami so ga v novem prevodu uprizorili po 110 letih .... S svojim delom Laokoon (o mejah slikarstva in pesništva) je postavil temelje moderni estetiki. Večkrat se je spuščal v ostre in kritične kulturnozgodovinske in teološke razprave ...

nekaj njegovih misli:

  • Kako žalostno je, če se moraš veseliti sam!
  • Točnost je najboljši dokaz dobre vzgoje.
  • Kdor hodi počasi in ne izgubi izpred oči svojega cilja, še vedno hodi hitreje kot tisti, ki leta okoli brez cilja.
  • Malo potreb imaš, kadar zares skrbiš za potrebe drugih.
  • Vzgoja Božjega Sina Jezus v družini. Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu.
  • Star ne postaneš zaradi sivih las, star nisi zaradi števila let; star si, če izgubiš smisel za humor in te nobena stvar več ne zanima.

 

LETA 1788 ROJEN GEORGE BYRON

22 01 1788 George ByronANGLEŠKI PESNIK, PLEMIČ († 1824)

Eden največjih pesnikov angleške in evropske romantike je George Gordon Noel Byron, znan kot Lord Byron, ker je po svojih prednikih podedoval plemiški naslov. Njegova plemiška poezija je "plemenita". Vrh njegove ustvarjalnosti pomenijo epske pesnitve oziroma povesti v verzih, med katerimi je najbolj znano Romanje Childa Harolda (1812-1818).

njegove misli:

  • Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila rojena kot dvojčica.
  • Kapljica črnila pripravi k premišljevanju milijone.
  • Izkoristite vsako priložnost za smeh. To je najcenejše zdravilo.
  • Ne boj se neznanja, boj se lažnega znanja, zaradi njega namreč prihaja do vseh nesreč tega sveta.

 

LETA 1811 ROJEN JANEZ ZLATOUST POGAČAR

22 01 1811 Janez Zlatoust PogacarDUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI ŠKOF († 1884)

Rojen v Vrbi na Gorenjskem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Rodinah. Ljudsko šolo je končal na Bledu; potem pa v Ljubljani najprej končal normalko in licej in študiral jezike ter filozofijo in teologijo. Po duhovniškem posvečenju ga je škof Alojzij Wolf poslal študirat na Dunaj. Po vrnitvi v Ljubljano je bil profesor dogmatike, pedagogike in biblicistike v bogoslovju in prvi ravnatelj Alojzijevišča. Leta 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni časopis, ki se je naslednje leto preimenoval v Zgodnjo Danico. Bil je tudi soustanovitelj Slovenske matice. Škof Jernej Vidmar ga je zelo cenil, zato je šel kot osebni teolog z njim na 1. vatikanski koncil. Leta 1875 je postal ljubljanski škof. V bogoslovno šolo je uvedel pouk cerkvene umetnosti, uredil izpite za učitelje verouka na ljudskih in srednjih šolah ter pospeševal karitativno delo. Zavzel se je za izdajo slovensko-nemškega slovarja, katerega pripravljalno gradivo je najprej zaupal Levstiku in zatem Pleteršniku. Umrl je na god spreobrnjenja apostola Pavla, 25. januarja 1884.

več:
S. Čuk, Janez Zlatoust Pogačar (1811-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

Iz duhovne oporoke:

  • To je sv. vera, ki sem jo zvesto ohranil vsak trenutek svojega življenja. Po sv. krstu sem bil v Cerkev sprejet. Moja mati so me otroka te vere učili. V tej veri sem zrasel in bil vzrejen. Kot učenec sem neomajno trdíl to vero. Kakor mož in duhovnik sem jo drugim oznanjal in jo vernikom v srca sadil. Z vsemi močmi, ki me zdaj zapuščajo, sem se vselej trudil da bi sebi izročene duše požlahtnjeval in jih v tej veri utrjeval, ki jo je Božji Sin nam ubogim človeškim otrokom v tolažbo prinesel iz nebes. Ta vera je, gospodje, tudi vaša vera. Ohranite jo, Vas prosim, z zaupanjem in ljubeznijo vred v vaših srcih, dokler ne pride Gospod, da tudi vas odpokliče s tega sveta ...

 

LETA 1849 ROJEN AVGUST STRINDBERG

22 01 1849 Avgust StrindbergNAJVEČJI ŠVEDSKI DRAMATIK, PESNIK, SLIKAR († 1912)

V drugi polovici svojega življenja je švedski dramatik, pisatelj in pesnik Avgust Strindberg doživljal hudo duševno krizo ('inferno'), po kateri je spremenil način pisanja. Pred njo je v svojih dramah pod vplivom naturalizma prikazoval ljudi, ujete v pasti bioloških in socioloških zakonitosti (Gospodična Julija), po njej pa se je zatekel simbolizem in ekspresionizem (Damask, Sonata strahov).

 

LETA 1877 ROJEN PAVEL PERKO

10 03 1970 Pavel PerkoSLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI († 1970)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

 

LETA 1880 UMRL FRANC PIRC

22 01 1880 Franc PircDUHOVNIK, MISIJONAR, SADJAR IN PIONIR V AMERIKI (* 1785)

Rodil se je 20. novembra 1785 kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl  je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

njegova misel:

  • Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

 

LETA 1899 ROJEN FRANJO BAŠ

22 01 1899 Franjo Basgeograf, zgodovinar in etnograf († 1967)

Študij zgodovine in geografije je začel na Dunaju, končal pa leta 1925 v Ljubljani. Še kot študent je sodeloval pri ustanovitvi Geografskega inštituta in Geografskega društva Slovenije. Kot profesor v Mariboru je vodil tudi muzej. Po vojni je bil na ljubljanski univerzi prvi predavatelj muzeologije. Dolga leta je bil ravnatelj Tehniškega muzeja v Bistri in spodbujal je ustanavljanje muzejev tehnične dediščine v več slovenskih mestih. Bil je med ustanovitelji revije Kronika, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Veliko je tudi pisal.

 

LETA 1901 UMRLA ANGLEŠKA KRALJICA VIKTORIJA

22 01 1901 kraljica VictoriaBila je kraljica Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske od 20. junija 1837 in cesarica Indije od 1. januarja 1877 do smrti. Njena vladavina je trajala več kot 63 let, dlje kot katerikoli angleški kralj. V tem času se je britanski imperij zelo hitro širil in njeno obdobje je imenovano viktorijanska doba: vrh industrijske revolucije, čas velikih socialnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb. Po njej se imenujejo tudi Viktorijini slapovi na reki Zambezi in Viktorijino jezero v vzhodnoafriškem Jezerskem višavju.

 

LETA 1920 ROJENA CHIARA LUBICH

22 01 1920 Chiara LubichVODITELJICA GIBANJA FOKOLAROV († 2008)

"Če bi morala danes zapustiti to Zemljo in bi me prosili za besedo, za zadnjo besedo, ki izraža naš ideal, bi vam rekla - prepričana, da me boste prav razumeli -: "Bodite družina." So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih in moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kot mati. Razsvetlite jih z besedo in z zgledom. Okrog njih naj nikoli ne zmanjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. Trpite z njimi in skušajte do dna razumeti njihove bolečine. Naj bodo deležni sadov vašega apostolskega življenja, da bodo vedeli, da so k njim prispevali več kot drugi." To je del oporoke, ki jo je na božični praznik, 25. decembra 1973, napisala Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. "To Zemljo" je zapustila 14. marca 2008. Pri pogrebni svečanosti v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja so brali dolg odlomek iz Janezovega evangelija - Jezusovo oporoko, ki je Chiaro navdihovala pri njenem apostolskem delovanju.

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2008) 5

nekaj njenih razmišljanj:

  • Morali bi razširiti srce, da bi dobilo mere Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je edino, ki je potrebno.
  • Kristjan ne bo znal izražati Jezusa, če ne posluša Božjih besed in po njih ne živi.
  • Če smo kristjani, je v nas milost, torej Kristusovo življenje, in z njim imamo brez dvoma Božjo luč in tudi ljubezen.
  • Naša naloga je, da živimo (Božjo) besedo v sedanjem trenutku našega življenja.

 

LETA 1922 ROJEN P. FRANC CERAR

22 01 1922 Franc CerarJEZUITSKI DUHOVNIK IN PISATELJ († 2014)

Patra Franca Cerarja se mnogi verniki na Slovenskem poznajo kot ljudskega misijonarja. Mladim se je priljubil, ker je veselo vest odrešenja oznanjal s kitaro. "Mladi morajo peti," je dejal. Zanje je pripravil dve pesmarici z naslovom Zapojmo, bratje, v katerih je tudi nekaj njegovih besedil in uglasbitev. Najbolj "slavna" je pesem Misijonar, ki jo pogosto slišimo po naših cerkvah. Leta 1988 se je slovenskim bralcem predstavil s knjigo Partizan nekoliko drugače (Založba Obzorja, Maribor), v kateri popisuje svojo življenjsko pot; leta 2005 pa je Založba Družina v zbirki Čas in ljudje izdala njegovo knjigo Od partizana do zlatomašnika, ki je nekakšen "pripis" k njegovi prvi knjigi. Poznamo ga tudi kot pisca duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). "Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem  položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2005) 9

nekaj njegovih misli:

  • Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje: ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne eno ne drugo, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares.
  • Življenje ima svoje zakonitosti. Za pošteno pridobljen kruh je treba pošteno delati. Za pošteno pridobljeno zmago se je treba pošteno boriti.
  • Človek ima zunanje in notranje oči. Če zbolijo zunanje oči, človek vse manj razlikuje predmete okrog sebe. Če pa oslepi znotraj, ne razlikuje, kaj je zlo in kaj dobro, kaj ga vodi k Bogu in kaj ga od njega oddaljuje.
  • Trdosrčnost, ki so jo pokazali prebivalci Betlehema, trka na naša zaklenjena vrata in na naše otrdele vesti. Dobrota preprostih pastirjev je spodbuda naši dobroti.
  • Ljudje smo po naravi takšni, da neradi dajemo. Mnogo rajši jemljemo. Jezus je drugačen: daje in se daje. Postaja med nami kruh in ga ponuja, naj ga vzamemo, razlomimo in jemo.
  • Evangeljska ljubezen gradi, kjer sovraštvo ruši; poraja, kjer sovraštvo uničuje; na videz umira, v resnici pa živi in prinaša življenje.
  • Na svetu ne moreš narediti nič večjega, lepšega in bolj osrečujočega, kot da spoznaš in uresničiš zamisel, ki jo ima Bog s tabo.
  • Geslo, da je treba na zemlji moliti in delati, počivali bomo pa v nebesih, naj si vzamejo k srcu tisti, ki počivajo tudi takrat, ko bi bilo treba delati, in tisti, ki jih korak ne zanese v cerkev.
  • Križ in trpljenje ni namen Jezusovega prihoda na svet. Njegov namen je odrešenje, vstajenje in večno življenje. Ni pa druge poti, ki bi vodila tja, razen tiste, ki vodi z njim na Kalvarijo.
  • Gospod, kar hočeš ti, naj se zgodi, / kod hočeš ti, naj moj korak hiti, / srce le tvoje volje si želi.
    več:

 

LETA 1923 ROJEN VALENTIN INZKO STAREJŠI

22 01 1923 Velentin Inzko stŠOLNIK IN NARODNI DELAVEC NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM († 2002)

Rojen v Svečah, učiteljišče je končal v Celovcu in na Dunaju študiral slavistiko in zgodovino, doktoriral z disertacijo o življenju in delu Andreja Einspielerja. Poučeval je na gimnaziji in na učiteljišču v Celovcu, bil strokovni nadzornik za slovensko gimnazijo in za pouk slovenščine na drugih koroških srednjih in višjih šolah. Prizadeval si je za razvoj izobrazbenih možnosti koroških Slovencev, organiziral seminarje za slovenske učitelje in profesorje ter pripravil več učbenikov slovenščine in zgodovine. Bil je soustanovitelj Katoliške prosvete (1956), kasneje tajnik Krščanske kulturne zveze in odbornik Mohorjeve družbe v Celovcu ter v šestdesetih tajnik in predsednik Narodnega sveta ... Leta 1988 je kot prvi prejel Einspilerjevo nagrado. Dobil je tudi Tischlerjevo nagrado ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

... več o njem: gost meseca, v Ognjišče (1998) 5 ... pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10

 

LETA 1945 ROJEN ALOJZ URAN

22 01 1945 Alojz UranLJUBLJANSKI NADŠKOF († 2020)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
BOLE, Franc. Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!" (Gost meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 9-13.
RUSTJA, Božo. Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati." (Gost meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 12, str. 8-12
RUSTJA, Božo. Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis). Ognjišče, 2020. leto 56, št. 5, str. 28.

nekaj misli nadškofa Urana

  • V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
  • Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
  • Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

 

LETA 1975 UMRLA CLAIRE DE CASTELBAJAC

22 01 1975 Claire de CastelbajacSVETNICA V KAVBOJKAH (* 1953)

"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame." Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 10

nekaj njenih misli:

  • Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
  • Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
  • Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
  • Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
  • Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
  • "Človek je odgovoren" (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
  • Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
  • Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli...
  • Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
  • Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
  • Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
  • Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

 

LETA 2004 JE UMRL JANEZ MENART

22 01 2004 Janez MenartSLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža  z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

njegovi verzi:

  • Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo: Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
    A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
  • Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop - ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
  • Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni - svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je - a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
  • Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.- O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
  • Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

 

LETA 2004 UMRL RUDI ŠELIGO

22 01 2004 Rudi SeligoPISATELJ, DRAMATIK, ESEJIST, POLITIK (* 1935)

Rojen na Sušaku pri Reki, diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani in magistriral iz estetike. Od leta 1962 je bil zaposlen v Kranju, predaval je tudi na Visoki šoli za organizacijo dela. Posvečal se je pisanju in uredniškemu delu (Revija 57, Perspektive, Problemi, zbirke Znamenja pri založbi Obzorja, sodeloval pri Novi reviji). V letih 1987-1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, s svojim delom je veliko pripomogel pri slovenskem osamosvajanju. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, vodil je parlamentarni odbor za kulturo in bil tudi predsednik Sveta RTV-ja Slovenije. S svojim literarnim ustvarjanjem je prinesel v slovensko literaturo veliko novega (reizem), ukvarjal se je z raznimi tematikami, izreden pa je bil njegov slog. Najbolj znana dela: Triptih Agate Schwarzkobler, roman Izgubljeni sveženj (zanj je dobil Kresnika). Med dramami so znane Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Volčji čas ljubezni ... leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 2001 pa je bil tudi izredni član SAZU.

 

LETA 2007 UMRL ABBE PIERRE

22 01 2007 Abbe PierreFRANCOSKI DUHOVNIK, KAPUCIN, ZAŠČITNIK BREZDOMCEV (* 1912)

"Emavs, ime vasi, povzema vse življenje in delo Abbé Pierra... Emavs je pot... Žalostna pot, ki lahko postane obljuba upanja. V tem dogodku prvega velikonočnega večera je Abbé Pierre videl vse svoje poslanstvo. Leta 1949 je začel okoli sebe zbirati brezdomce in klateže. Po pa­riških smetiščih so pobirali papir, cunje in druge odpadke. Kar je bilo uporabnega, so očistili ter prodali in gradili družin­ske hiške. Druščina si je nadela ime občestvo Emavs in danes živijo podobne po vsem svetu. Bil je spoštovan kot "pričeva­lec pristnega evangelija", se je proti koncu svojega življenja umaknil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, kjer je živel na stari kmetiji, preurejeni v dom za brezdomce. Streho je delil s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni" in zanje vsak dan maševal, drugače pa je v svoji skromni sobici molil, bral, študiral, spre­jemal obiske. Pogosto so prihajale skupine šolarjev in mladih, ki so z občudovanjem gledali tega starega moža, o katerem so veliko sli­šali, in 'v živo' čutili, da iz njega izžareva dobrota Jezusovih blagrov, ki jih je vse življenje skušal čim zvesteje uresničevati. Hiša ima pomenljivo ime Postaja (La Halte). "To je moja zadnja pos­taja na potovanju k Neskončnemu," je dejal Abbe Pierre, ki si je na vaškem pokopališču že deset let pred smrtjo izbral prostor za grob. "Smrti se niko­li nisem bal," je priznal nekemu časnikarju in ga prosil: "Prosi ljubega Boga, naj me čimprej vzame k sebi!"

»S svojim pozivom k 'uporu dobrote' po valovih Radia Luksemburg 1. februarja 1954 je začel svoj boj za pomoč brezdomcem in vsem, ki so bili na robu preživetja ter se za vedno zapisal v srce francoskega naroda," je pri maši zadušnici za pokojnega Abbé Pierra v pariški katedrali Notre-Dame 26. januarja 2007 dejal lyonski nadškof kardinal Philippe Barbarin. "Smisel svojega dela je videl v tem, da ljudem vrne njihovo človeško dostojanstvo."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (1999) 7 in pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3

nekaj njegovih misli:

  • Zakon življenja pomeni služiti najbolj slabotnim in tistemu, ki najbolj trpi ... Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
  • Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
  • Kako rad bi videl, da bi vsem starim in slabotnim znali reči: "Pridi, čakal sem te. Nisi nekoristen, potrebujemo te!"
  • To, kar imenujemo vera, je gotovost, da more vsakdo ljubiti svojega bližnjega in biti ljubljen. Graditi je mogoče samo na ljubezni.
  • Bolj ko postajam star, bolj se zavedam, da sta v življenju dve bistveni stvari, ki se jima je nemogoče odpovedati: ljubiti in umreti.
  • Odpuščanje je na neki način materinska poteza Boga. Ljubeča mati otroku vedno odpušča.
  • Verovati pomeni živeti, živeti pomeni ljubiti, ljubiti pomeni služiti najprej tistemu, ki najbolj trpi in je v njem poteptana podoba Boga.
  • Prijatelji moji, nikoli ne pozabite, da mora biti v življenju na prvem mestu skrb, da vsakomur zagotovite pravičnost.
  • Simbol svobodnega človeka je človek, ki ljubi.
  • Sleherna človeška ljubezen je prepletena s trpljenjem.
    več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh