Ste vedeli, da revija Ognjišče izhaja že 42 leto? Ali veste, da je najbolj bran mesečnik v Sloveniji? Še marsikaj več boste izvedeli, če se sprehodite do konca strani. Direktorju in glavnemu uredniku g. Francu Boletu smo zastavili nekaj zanimivih vprašanj. Takole pa je nanja odgovarjal:

Ognjišče se je rodilo v Postojni, kot sad razmišljanj o tem, da bi bilo treba nekaj narediti za mlade. Porodila se je ideja, da pripravimo župnijski časopis. Takrat, leta 1965, nam ga ni hotela tiskati nobena tiskarna, bili pa smo trmasti in smo ga sami začeli razmnoževati na ciklostil. Pred skoraj 41 leti 18. aprila 1965 je tako izšla prva številka Ognjišča, pred katerim je bil še pridevnik Farno.

List pa je imel temeljno usmerjenost, kot jo pravzaprav poznamo še danes. Nobenih pridig, nobenega filozofiranja in uvodnikov, zato pa veliko primerov iz življenja.

Namesto uvodnika smo zasnovali pismo meseca, začeli smo tudi z rubrikami, v katerih bi z življenjskimi zgledi oblikovali mlade. Uredništvo je bilo v Postojni, v Kopru pa je takratni kaplan Bojan Ravbar zbral veliko mladine, ki je pomagala pri tiskanju, obrezovanju in spenjanju. Prvotna naklada je bila 1300 izvodov, od tega 800 za Postojno in 500 za Koper.

Če bi ostal župnik v Postojni, se ne bi mogel posvetiti Ognjišču. Preselil sem se v Bertoke, z Bojanom pa sva ponovno poskušala prodreti v tiskarno. Tiskarna Jadran je sprejela naše naročilo in tako smo tiskali 5000 izvodov, naslednje leto pa že 18 000 izvodov. Naklada je hitro rasla, mladi so radi brali, ker so jih zanimala njihova vprašanja in so se navduševali nad vzori. Ko smo prišli do 40 000 izvodov, je to postalo prevelika obremenitev za majhno koprsko tiskarno. Ognjišče je začelo tiskati Delo v Ljubljani, leta 1970 pa smo že dosegli naklado 80 000 izvodov. To se nam je zdela zgornja meja, pa smo vseeno leta 1984 presegli magično mejo 100 000 izvodov.

To dolžnost smo začutili že v drugem letu našega delovanja. Osnovali smo Malo in Žepno knjižico Ognjišča, ki sta imeli za takratne čase izjemno naklado. V prvih letih smo izdajali po štiri knjige na leto, v tridesetih letih pa smo izdali več kot dvesto knjig. Ena med njimi, Kratko sveto pismo s slikami, pa je v ponatisih dosegla naklado 120 000 izvodov. Pozneje smo začeli sodelovati s tujimi založniki, zlasti z založbo Lion iz Londona.

V vseh letih smo se trudili ljudi spodbujati k dobroti. Organizirana Karitas je bila takrat pri nas izrecno prepovedana, zato pa smo ustanovili Predal dobrote. Iz tega sklada smo podpirali slovenske misijonarje. Iz povezovanja z bolniki je nastala pobuda za romanje na Brezje, ki je postalo največji shod bolnikov in invalidov pri nas. Mladi so pri tem pomagali, kljub temu, da nam je takratna oblast nagajala. Vsako organizirano delo z mladimi, jim je bil trn v peti. Najhuje je bilo leta 1974 in 1975, ko so pripravili serijo načrtnih preiskav našega finančnega poslovanja. Predvsem jih je motil Predal dobrote, vsem na upravi so odvzeli potne liste, tri leta smo bili brez njih. Pritisk se je poznal v vsem našem delovanju.

Vsega tega sem bil zelo vesel, nisem si upal niti pomisliti, da se bo to zgodilo. Bilo je namreč tisto, o čemer smo vseskozi sanjali, kaj bi lahko delali, če bi imeli svobodo. Pa vendar ni bilo vse tisto, kar bi si želeli. Poslali smo ponudbo po vseh šolah, da bi lahko učenci in dijaki dobili in prebirali revijo v svoji šolski knjižnici, odziv pa je bil skromen. Tudi pri reviji se je to poznalo z znižanjem naklade.

Reviji Ognjišče gre zasluga, da smo lahko tudi ustanovili druge medije. Seveda mora revija ohranjati dosedanjo vlogo, da vzgaja mlade in odrasle. Mediji pa reviji prinašajo prodornost. Ognjišče lahko vzamejo v roke vsi, ki jih zanima pogled Cerkve na določene probleme in sprejemajo krščanski predlog vzgoje. In taki so tudi naši načrti.