Zakaj nimamo enotnih drž pri maši?

Zanima me, zakaj ima potek sv. maše v eni dekaniji v sosednjih župnijah različen obred. V naši župniji smo bili pred dobrim letom z listki po klopeh obveščeni, kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ da bo enotno po vseh cerkvah. Vendar ko grem k maši v sosednje župnije, se ni prav nič spremenilo, še vedno je enako, kot je bilo to prej pri nas. Mislim, da so to zahtevali od župnika nekateri verski fanatiki. Zavedati bi se morali, da sv. mašo obiskuje največ starejših, ki jim ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd. Po mojem pa to tudi precej moti zbranost pri molitvi, saj nekateri kar tekmujejo, da prvi skočijo na noge ali prvi padejo na kolena. Imam občutek, da imajo na skrbi samo to in se ne zavedajo, da so pri sv. maši. Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepi Sloveniji in se tega tudi držati?
Stanislava

pismo 01 2017aNa vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.
Glede vaše skrbi, da starejšim “ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd.” naj povem, da so predpisane drže pri maši obvezujoče za tiste, ki so zdravi in lahko to naredijo. Kdor zaradi bolezni ne zmore poklekniti, pač tega ne bo naredil. Bog, ki vidi na skrivnem in vidi v srce, bo razumel. Razumljivo je, da bo invalid, ki pride k maši na vozičku, celo mašo sedel, pa najbrž zaradi tega ne bo nič manj zbrano pri maši kot zdrav človek, ki lahko poklekne ali vstane. Spomnimo se svetega Janeza Pavla II., ko zadnje obdobje svojega življenja ni mogel niti hoditi in je celo sede maševal. Pa sem prepričan, da je Bog velikodušno sprejel njegovo daritev srca, ko mu je daroval tudi svojo bolezen in nemoč.

    Drže pri maši niso same sebi namen, ampak naj nam pomagajo globlje razumeti, kaj se dogaja pri evharistični daritvi. Nikakor ne sme biti njihov namen, da bi “motile zbranost pri molitvi”.
Obenem pa je sveti papež res do zadnjega potrudil, da je opravljal svojo službo in vse svoje moči dal na razpolago Gospodu. Sporočilno za nas je tudi, da se je, dokler je bil zdrav, držal predpisanih drž v bogoslužju. Zato me vedno presune, kako nekateri ljudje, tudi starejši, z veliko težavo npr. pokleknejo pri vstopu v cerkev, vendar se res potrudijo in to naredijo v znamenje predanosti Bogu in spoštovanju do njega.
Seveda pa drže pri maši niso same sebi namen, ampak naj izražajo našo notranjo držo. Ko učenci vstanejo ob prihodu ravnatelja v razred, s tem pokažejo spoštovanje do službe, ki jo ta opravlja na šoli. Podobno tudi mi, ko vstanemo pri poslušanju evangelija, pokažemo spoštovanje do Kristusa in njegovega nauka. Ko po evangeliju sedemo, da bi poslušali pridigo, s tem želimo pokazati, da smo pripravljeni poslušati razlago Božje besede. Če se nam na obisku mudi, potem rečemo: »Ne bom niti sedel, se mi mudi.« In takrat naš prijatelj ve, da mora biti kratek, ker nimamo časa. Nasprotno pa, ko na obisku sedemo, to pomeni, da se bomo ustavili in smo pripravljeni prisluhniti. V pripravi na slovenski evharistični kongres je Ognjišče vsem naročnikom leta 2009 poklonilo knjižico Kruh in vino smo prinesli, v kateri so razložene omenjene in druge drže pri maši ter simboli, ki jih srečujemo pri bogoslužju. Zaradi povpraševanja bomo knjižico ponatisnili.
Velja prebrati razlago pravilnih drž pri maši, ki niso same sebi namen, ampak naj nam pomagajo globlje razumeti, kaj se dogaja pri evharistični daritvi. Nikakor ne sme biti njihov namen, da bi “motile zbranost pri molitvi”, kakor ste zapisali. Tudi tisti, ki opazujejo, kdo “prvi skoči na noge ali pade na kolena”, ni najbolj zbran pri maši. Vsako ‘tekmovanje’ pri tem je zato popolnoma neumestno.
Če bomo pravilno razumeli drže pri maši in se jih držali, nam bodo te pomagale, da bomo pri njej bolje sodelovali in bo po zbranem sodelovanju mašna daritev obrodila sadove v našem življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2017) 1, str. 46

Zajemi vsak dan

Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, nikakor ne smemo ohraniti zase. Ta ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo vsem.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 22. Januar 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh