Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?

Ker se srečujem se s pravoslavnimi verniki, me zanima, kakšna je razlika med našo katoliško in pravoslavno veroizpovedjo (vsebino vere). Ali drži, da je vsebina vere popolnoma enaka in da le za teologe obstajajo razlike? Ali je možno, da je spor teologov, ki bi radi razložili Sveto Trojico, katere pa tako in tako ne morejo razložiti, vzrok za razkol in to dvojnost (ali še kaj več) v Cerkvi?
Poleg tega imajo pravoslavni dvojno evharistijo, redno in potem po maši dobijo blagoslovljen kruh tisti, kateri ne smejo sprejeti evharistije. Ali ne bi bilo tudi v naši Cerkvi potrebno urediti kaj takega za tiste, ki zaradi različnih zadržkov ne smejo prejemati obhajila? Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?
Jaro
pismo 01 2017bPrav imate, da gre samo za problem razlage Svete Trojice. Vprašanje izhajanja Svetega Duha iz Očeta ‘in Sina’ (Filioque) je bilo eno izmed nenehnih kontroverz med Grki in Latinci, med vzhodno in zahodno Cerkvijo, dolga stoletja. Tako imenovana nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki so jo prvič razglasili leta 381 na carigrajskem koncilu, je vsebovala besede “(verujem) v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta”. V tej obliki so veroizpoved tako v Rimu kot Carigradu uporabljali več kot petsto let. Vendar so v Španiji vsaj od srede 6. stoletja zaradi krivoverskega arijanstva, ki je zanikalo enakost Očeta in Sina (prve in druge Božje osebe), dodajali ‘in Sina’. Ta izraz je z drugimi navadami prišel tudi v Galijo. Vendar je vzhodna Cerkev imela obrazec veroizpovedi iz leta 381 za nedotakljiv in jo je motilo spreminjanje ponekod na Zahodu, kar je sicer papež dovolil, čeprav v samem Rimu tega niso dodajali. Do večjega spora pa je prišlo, ker je Karel Velik (+ 814), ki se je prepiral z vzhodno cesarico Ireno, naročil svojim teologom, naj Grkom očitajo zmote, kjerkoli le morejo. Karel Veliki je prosil papeža Leona III. naj ukaže, da izraz ‘in Sina’ sprejmejo v ‘rimsko’ veroizpoved, kar je pa papež odklonil. V Rimu so izraz ‘in Sina’ prevzeli šele v 11. stoletju. Vzhodni kristjani pa tega dodatka nikoli niso sprejeli in so ga imeli za krivoverskega.

    Katoliška Cerkev je že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru poudarila, da imajo pravoslavne Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo.
Seveda pa tega zapletenega in strokovno teološkega spora ni mogoče tukaj podrobno razlagati, saj gre za teološke razlike, ki vključujejo tudi določeno filozofijo.
V pismu sprašujete: »Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?« Z veseljem vam lahko povem, da je katoliška Cerkev že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru v Odloku o ekumenizmu poudarila, da imajo pravoslavne Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so najtesneje povezani z nami. »Zato je neka skupnost pri svetih obredih v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva« (E 15). V luči koncilskega odloka o ekumenizmu je Papeški svet za pospeševanje edinosti kristjanov leta 1993 izdal Ekumenski pravilnik (EP), potrdil ga je takratni papež Janez Pavel II., ki konkretno osvetljuje in tudi odgovarja na vaše vprašanje za katoliške kristjane glede prejemanja obhajila v pravoslavni Cerkvi. »Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnost, sme katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (EP 123).
    S pravoslavnimi kristjani smo si zelo blizu in upamo, da bomo prej ali slej lahko drug pri drugem evharističnem bogoslužju prejemali obhajilo.
Ekumenski pravilnik tudi dovoljuje, da sme katoličan “prositi za te zakramente samo nositelja cerkvene službe Cerkve, ki ima veljavne zakramente, ali pa nositelja cerkvene službe, ki se mu po katoliškem nauku o duhovniškem posvečenju priznava veljavno posvečenje” (EP 132).
Gornje sem navedel, da bo odgovor celovitejši, čeprav se vaše vprašanje nanaša na odnos katoliške Cerkve glede prejemanja obhajila pravoslavnega kristjana pri katoliškem evharističnem bogoslužju. Normalno je, da pristopajo k obhajilu pri katoliški maši katoliški kristjani in pri pravoslavni evharistiji pravoslavni kristjani, čeprav izjemoma in pod določenimi pogoji in v določenih okoliščinah more zastopnik katoliške Cerkve tudi “kristjanom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti dovoliti ali celo priporočiti pristop k tem zakramentom” (sprava, evharistija in bolniško maziljenje) (EP 129), kar velja posebno v smrtni nevarnosti. »Pogoji, pod katerimi more katoliški nositelj cerkvene službe podeliti zakramente evharistije, pokore in bolniškega maziljenja (nekatoliški) krščeni osebi … so naslednji: da ta oseba ne more priti do nositelja cerkvene službe Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki bi ji podelil želeni zakrament: da za zakrament sama od sebe prosi, da glede tega zakramenta izpoveduje katoliško vero in je pravilno pripravljena« (EP 131).
Povedati moram, da imajo predvsem nekatere vzhodne (pravoslavne) Cerkve glede prejemanja obhajila v katoliški in drugih Cerkvah in cerkvenih skupnostih zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve strožjo disciplino, kot katoliška Cerkev, kar moramo seveda katoličani upoštevati in spoštovati.
Blagoslovljeni kruh, o katerem govorite, lahko po pravoslavnem evharističnem bogoslužju prejmejo vsi navzoči kristjani; tudi sam sem bil pred leti navzoč, ko je patriarh srbske pravoslavne Cerkve na praznik sv. Sava blagoslovil ‘svetosavski kolač’, ki so ga ponudili vsem navzočim. Vaš predlog je zanimiv za razmislek.
Spoštovani Jaro, kakor vidite, smo si s pravoslavnimi kristjani zelo blizu in upamo, da bomo prej ali slej ne samo lahko drug pri drugem evharističnem bogoslužju prejemali obhajilo, ampak da bodo lahko tudi pravoslavni in katoliški duhovniki, vsaj izjemno, skupaj obhajali evharistijo. To si je zelo želel že pravoslavni carigrajski ekumenski patriarh Atenagora († 1972), ki se je prvič sestal s papežem Pavlom VI. († 1978) leta 1964 v Jeruzalemu in s katerim sta leto pozneje, leta 1965, preklicala medsebojno izobčenje obeh Cerkva iz leta 1054. V zadnjih petdesetih letih je bilo narejenih veliko ekumenskih korakov med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi sedanji papež Frančišek in carigrajski patriarh Bartolomej pogumno nadaljujeta ekumensko hojo.
Vinko Škafar

Ognjišče (2017) 1, str. 47

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh