Kdo je danes sploh ateist?

Večkrat se pogovarjamo o modernem ateizmu. Tudi v Ognjišču kdaj kakšen vaš gost iskreno pove (npr. rubrika Moj pogled), da ne veruje, da je ateist. Zdi se mi, da se o ateizmu premalo piše. Kaj sploh je ateizem in kakšen je nazor človeka, ki trdi, da je ateist? Nekoč sem slišal mnenje, da čistih ateistov ni. Kaj to pomeni? Kakšno je stališče Cerkve do ateistov (nevernikov)?
Lojze
pismo 03 2017aGospod Lojze, kako obsežno vprašanje ste postavili, lahko osvetli podatek, da je Georges Minois okoli leta 2000 napisal knjigo Zgodovina ateizma od začetkov do sodobnosti, ki obsega okoli 700 strani. Kaj vse kdaj pomeni ateizem, je težko določiti, saj vemo, da so tudi kristjane v rimskem cesarstvu imenovali ateiste, ker niso častili cesarja in drugih rimskih božanstev; tudi Sokratu so očitali ateizem, ker se mu je zdel smešen svet grških bogov in je po filozofski poti prihajal do prepričanja o enem Bogu – in nazadnje umrl pod obtožbo ateizma.
V novejšem času se je pojem ateizma prijel predvsem splošnega zanikanja krščanskega pojma Boga, torej Stvarnika zemlje in neba, ki še naprej vzdržuje v bivanju vse stvarstvo; naprej njega, ki se je učlovečil, da bi človeka odrešil; končno pa ob koncu sveta z vesoljno sodbo razrešil vsa vprašanja našega bivanja in omogočil večno življenje.
V grobem bi lahko pojav ateizma ločili na teoretični in praktični ateizem. Prvi ima za svoje naziranje tudi določene razloge; pristaši pa ga tudi navzven izpovedujejo. To obliko smo in še poznamo tudi pri nas. Praktični ateist pa lahko teoretično pripada katerikoli ideji, a živi tako, kot da Boga ni. Takšne lahko najdemo tudi med deklariranimi kristjani. Dolgotrajno življenje “kot da Boga ni”, lahko zelo otrdi človekovo notranjost, tudi otopi njegovo vest in privede tudi do tega, da prične teoretično zavračati idejo o osebnem Bogu in izpovedovati ateizem, ki pa je največkrat le opravičevanje svojega početja v življenju.
Ateisti pogosto v resnici zavračajo razne podobe o Bogu, ki jih srečajo v svoji okolici, ali jih imajo sami, ne pa v resnici dejstva Boga samega. Ko se kdaj pogovarjam s kakšnim takšnim ‘ateistom’ in mi razlaga, da pač v takšnega Boga, ki dela takšne hude stvari (kot npr. v stari zavezi, ko zapove poboje nedolžnih; ali dopusti hudo bolezen in smrt otroka), ne more verovati, mu z veseljem pritrdim. Začudi se, ko mu zaupam, da sem po tej ‘definiciji’ tudi jaz ateist: da v takšnega boga tudi jaz ne verjamem. A verujem v Boga še naprej, ker verjamem, da Bog za te stranpoti ni kriv, marveč celo vse stori, da bi jih preprečil, le prisile pri tem ne uporablja, ker pušča človeku svobodo še naprej. Vzrokov za to, da se nekdo razglasi za ateista, je torej veliko; vsi pa so drugotni, kar pomeni, da ateizem ni nekaj prvobitnega v človeku. Cerkev se zaveda tudi odgovornosti svojih članov pri pojavu ateizma in je na drugem vatikanskem zboru tudi priznala, “da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja verskega nauka, ki zbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19,3).
Pravzaprav je res težko biti ateist v pravem pomenu besede, kajti potem bi moral zavračati tudi vse, česar ni mogoče prijeti z roko. Torej tudi ljubezen, ki je ni mogoče prijeti, a jo vseeno doživljamo in vanjo ne dvomimo. In še veliko podobnih izkušenj imamo. Vendar je prav, da te ljudi jemljemo enako resno kot vse druge. Bog jim je dal svobodo in s tem pravico, da se opredeljujejo do vsega in tudi do njega. Cerkev je do njih spoštljiva, jim priznava pravico do lastnega mnenja in svobodne opredelitve. Tudi z njimi ostaja in želi biti v dialogu. Cerkev se trudi dojeti vzroke za takšno miselnost in v duhu ljubezni odgovoriti nanje. »Naloga Cerkve je namreč, da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje« (CS 21,5). Ob tem smo prepričani, da je Kristus umrl za vse ljudi, tudi za ateiste; zato tudi v moči Svetega Duha stori vse, da bi prodrl do njihovih src in bi se mu svobodno odprla in bi jim mogel, čeprav na nam neznan način, dati možnost, da se pridružijo njegovi velikonočni skrivnosti.
Življenjske zgodbe ateistov so zelo različne. Eni ostajajo v svojem prepričanju do konca življenja. Mnogi pa se v nekem trenutku srečajo z živim Bogom in postanejo goreči verniki. Naj omenim vsaj enega. André Frossard, francoski novinar in esejist, je bil sin soustanovitelja francoske komunistične partije in bil ateistično vzgojen. Pri dvajsetih se je spreobrnil, ko je za hip stopil v Parizu v cerkev, v kateri so prepevale redovnice. Po nekaj minutah je iz cerkve izstopil kot vernik. Napisal je knjižico Bog biva, srečal sem ga, ki je prevedena tudi v slovenščino. Seveda pa so tudi primeri, ko vernik po določenem dogodku izgubi vero. Tudi s tega vidika lahko vidimo, da je meja med vernikom in nevernikom zelo tanka. Končno Boga ni mogoče ‘znanstveno’ dokazati, a tudi ne, da ga ni. Vera je namreč povsem osebna kategorija, ki predpostavlja ljubezen in svobodo.
Zanimiva je tudi Pascalova misel, imenovana ‘Pascalova stava’. Ob vprašanju, ali je boljše biti veren ali neveren, je takole razmišljal: bolje je, da veruješ; v tem primeru, če ob koncu življenja ugotoviš, da Bog resnično je, vse pridobiš; če pa ugotoviš, da ga ni, nisi ničesar izgubil; če pa ne veruješ, potem si v primeru, da Boga ni, na istem kot vernik; če pa odkriješ, da je, si izgubil vse.
Glede mnenja, da čistih ateistov ni, je treba reči, da je odgovor nekoliko odvisen od tega, kako opredelimo ateizem. Iz krščanskega pogleda na človeka, kot ustvarjenega po Božji podobi in podobnosti, lahko sklepamo, da je že po stvarjenju vsak človek naravnan na Boga in globoko v svojem jedru zato ne more biti ateist. Nedvomno pa lahko bolj na površju zgradi svojo podobo sveta in človeka, v kateri pa za Boga ni prostora. V tem duhu je zanimivo razmišljal veliki teolog 20. stoletja Karl Rahner in razvijal misel o ‘anonimnih kristjanih’ – torej tistih, ki sicer živijo po evangeljskem nauku, deklarativno pa ne izpovedujejo vere v Jezusa Kristusa. Kakor lahko danes slišimo tudi kakšno misel o ‘krščenih ateistih’ – po krstu torej kristjanih, ki pa praktično živijo neevangeljski način življenja. Na ateistično odločitev pogosto vplivajo določene osebne izkušnje in doživetja iz otroštva ali iz kasnejšega obdobja. Očitno pa je Bog tudi želel imeti tako svobodnega človeka, da bo tudi v osebni odnos z Bogom stopal svobodno in na Božjo ljubezen odgovoril z ljubeznijo ali pa tudi ne, kajti brez te možnosti ne bi bil svoboden.
Skleniti želim z mislijo, da ni naša naloga, da tiste, ki se razglašajo za ateiste, sodimo ali še manj obsojamo, marveč da z njimi sredi življenja sodelujemo, smo se sposobni z njimi argumentirano pogovarjati, jim njim primerno razlagati razloge za svojo vero ter z živeto vero kazati lepoto našega odnosa z Bogom in to v občestvo vernih, ki se imenuje Cerkev. Saj nas v to smer spodbujajo že Apostolska dela, »Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47).
Marjan Turnšek

Ognjišče (2017) 3, str. 46

Zajemi vsak dan

Ljudje nismo nekaj dokončnega. Ne moremo sicer postati drugi, moremo in moramo pa postajati drugačni.

(Miha Žužek)
Ponedeljek, 27. Marec 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh