Petnajst molitev sv. Brigite Švedske

Rada bi izvedela kaj več o molitvah sv. Brigite Švedske. Prijateljice so mi namreč svetovale, naj bi začela moliti molitve te svetnice, o kateri je veliko govoril tudi prejšnji papež Benedikt XVI., sv. Janez Pavel II. pa jo je imenoval za sozavetnico Evrope. Povedale so mi, da obstaja Petnajst molitev sv. Brigite Švedske, ki jih je treba moliti dnevno dvanajst let. Sprašujem vas, na koga naj se obrnem, da bi mi povedal kaj več o teh molitvah, ali imate morda kakšnega strokovnjaka, ki bi lahko napisal kaj več o tem?
Špela
pismo 03 2017bHvala za vaše vprašanje, ki se nanaša na molitve sozavetnice Evrope sv. Brigite Švedske, ki je leta 1373 umrla v Rimu in je opravila izredno vlogo v enem od najtežjih obdobij krščanske zgodovine. Katoliški in protestantski teologi so napisali več pomembnih del o tej ‘največji ženi Švedske’, ki je deležna izredne časti, saj jo tudi protestanti priznajo in častijo kot narodno svetnico. V Vadsteni, kjer je pokopana, se vsako leto zbirajo tudi slovenski katoliški izseljenci na Švedskem. Zelo znano je Brigitino monumentalno delo Razodetja ali Nebeška razodetja. Z Brigitinimi Razodetji se lahko podrobno seznanite v knjigi Nebeška razodetja, ki je izšla v slovenščini pred dvema letoma (Sv. Brigita Švedska, Nebeška razodetja, Družina, Ljubljana 2015). Toda vaše vprašanje je bolj konkretno, saj ne sprašujete o življenju sv. Brigite in Brigitinih Razodetjih, marveč o Petnajstih molitvah sv. Brigite, ki naj bi jih bilo treba moliti dvanajst let. Druga različica Brigitinih molitev ima sedem molitev, ki naj bi jih molili prav tako dvanajst let itd. Na spletu lahko najdete marsikaj o sv. Brigiti in tudi o omenjenih molitvah. Zanimivo, da so bile že v 18. stoletju tudi na Slovenskem znane Brigitine besede iz privatnih Razodetij, ki so bile tiskane v različnih drobnih tiskih in so z njimi širili njene prerokbe ter ‘odpustke’.
V pobožnosti poznega srednjega veka prevladuje čustveno doživljanje in ne toliko razumsko dojemanje. Posebna značilnost srednjeveške pobožnosti je težnja h količinskemu (kvantitavnemu). Za ljudi je pomembno število opravljenih romanj, molitev, število svetih maš za rajne, da bi manj bili v vicah itn. Zato strokovnjaki govorijo o pobožnosti in tudi o mistiki v tistem času kot o ‘količinski pobožnosti’, kar velja v nekem smislu tudi za sv. Brigito Švedsko in tudi za Petnajst molitev sv. Brigite.
Druga značilnost srednjeveške pobožnosti je, da se osredini na Kristusovo trpljenje, kar se lepo vidi v umetnosti, ko opazujemo preobrazbo romanskega Kristusa v gotskega. V krščanstvu antične dobe in zgodnjega srednjega veka, predvsem na Vzhodu, je bil v ospredju Kristus v slavi ali kot kralj s kraljevsko krono na glavi. V 13. stoletju pa zmagovitega oz. poveličanega Kristusa zamenja podoba trpečega Kristusa ali ‘moža bolečin’. Ljudje so se poskušali poistovetiti s trpečim Kristusom in trpljenje je postalo najpopolnejše sredstvo za zedinjenje z njim. Gre za mistiko trpljenja in sočutja. Čutiti s Trpečim in se z njim zediniti. Pri sv. Brigiti, tudi v njeni mistiki, je bilo videnje Kristusovega trpljenja ‘vpisano’ v Brigitino zavest od otroštva do njene smrti, kar je zanjo pomenilo predvsem Kristusovo ljubezen. To je seveda v Brigiti vzbujalo nenehno hvaležnost in jo spominjalo na njeno odrešenje (Robert Kralj).
Sv. Brigita omenja, da naj bi ji Kristus zaupal, da je v času trpljenja prejel 5480 udarcev. Tako je prišla do trditve, kar je sicer matematično točno, da je ob češčenju Jezusovih udarcev treba izmoliti 15 očenašev in 15 zdravamarij z molitvami, ki naj bi jih Brigito naučil Kristus. Tako bi v enem letu počastili vsako od Jezusovih ran (365 dni x 15 molitev je 5475 in če dodamo še pet, dobimo 5480). V tem računanju prihaja do izraza tako količina kot osredinjenost na Kristusovo trpljenje.
Izhajajoč iz teh predpostavk lažje osvetlimo odgovor na vaše vprašanje. Iz povedanega lahko ugotovite, da je bila sv. Brigita kljub svoji izjemni svetosti otrok svojega časa. Prav v tej luči moramo gledati na Petnajst molitev, o katerih sprašujete, predvsem ko gre za število. Zaradi ‘kvantitativne pobožnosti’ so v tistem času tudi nekateri duhovniki pretiravali s številom maš, imeli so celo tim. ‘suhe maše’ brez darovanja in posvečevanja. Zaupanje v število je lahko vodilo v neke vrste praznoverja. Spominjam se, da je prišel mož ob prazniku treh kraljev po blagoslovljeno vodo v sosednjo župnijo, češ, da mora imeti blagoslovljeno vodo iz treh župnij. Tudi dobra in pobožna cerkvena predmolivka je na neki način razmišljala količinsko, ko me je prišla vprašat pred mašo: »Ali bo blagoslov z Najsvetejšim pred mašo? To moram vedeti, da vem, kako naj z molitvijo hitim.«
Verjamem, da vam je jasno, da ne odrešuje število molitev ampak Jezus Kristus, ki je naš edini odrešenik. Že tridentinski cerkveni zbor je v 16. stoletju, kot je zapisal oče moderne moralne teologije Bernhard Häring, določil, da naj se iz cerkva “odstranijo zlorabe določenega števila maš in sveč, kar je bolj iznajdba praznovernega kot pravega bogočastja”. Sicer pa je katoliška Cerkev na koncilih večkrat presojala tudi bogoslužna besedila in njene oblike. Konstitucija o svetem bogoslužju, ki je prvi dokument 2. vatikanskega cerkvenega zbora, je zahtevala prenovo svetega bogoslužja: »Liturgija je namreč sestavljena iz nespremenljivega dela, ki je Božje delo, ter iz spremenljivih delov, ki se v teku časa morejo ali celo morajo spremeniti, če se je morda vanje prikradlo kaj takega, kar manj ustreza samemu bistvu liturgije ali pa je postalo manj primerno« (B 21). Za mašo je rečeno, da naj se pri maši opusti vse tisto, “kar je sčasoma nastalo kot dvojnice ali pa je bilo dodano brez posebne koristi” (B 50). Koncil daje navodilo tudi glede sprememb molitvenega bogoslužja: »Himnam naj se vrne, kolikor se bo zdelo primerno, prvotna oblika, pri tem naj se odstrani ali spremeni tisto, kar diši po mitologiji ali kar se slabo sklada s krščansko pobožnostjo« (B 93).
Koncilske dokumente navajam zato, da vidite, da Cerkev občasno pregleda svoje obrednike in molitvenike ter v njih spremeni, kar je mogoče spremeniti, pa tudi prilagaja razmeram in času. Po 2. vatikanskem koncilu smo dobili prenovljena tako bogoslužna zakramentalna besedila kot tudi molitvenike. Prvič smo dobili v slovenskem prevodu Bogoslužni molitvenik (brevir), ki so ga prej uporabljali za dnevno molitev samo duhovniki in redovniki, saj je bil napisan v latinščini, in prav tako uradni Cerkveni molitvenik (Ljubljana 2007), ki ga je potrdila Slovenska škofovska konferenca. Oba molitvenika sta odlična priročnika za bogoslužno molitev in za ljudske pobožnosti, ki jim v postnem času tudi v cerkvah dodajamo še različne molitve križevega pota.
In kaj naj na koncu rečem glede Petnajstih molitev sv. Brigite Švedske? Molitve so nastale v drugačnem času in so, lahko upamo, mnogi tudi s pomočjo teh molitev postali zvesti molivci, čeprav poudarek na številkah ostaja problematičen. Kljub temu so lahko te molitve tudi danes, predvsem v postnem času, primerne za meditacijo in za razmišljanje o Jezusovem trpljenju. Tiste, ki si pomagajo pri molitvi z Brigitinimi besedili, bomo seveda spoštovali. Različna privatna razodetja, tudi Brigitino, pa ne obvezujejo nobenega kristjana, tudi vas ne, da bi jih molili, predvsem danes, ko imamo zakramentalno in tudi molitveno bogoslužje (Bogoslužni molitvenik) v domačem slovenskem jeziku pa tudi zelo uporaben Cerkveni molitvenik in druge sodobne molitvenike, ki nas vabijo k občestveni in zasebni molitvi.
Seveda pa nas Cerkev vse, posebno še v postnem, času tako v mašnih bogoslužjih kot v molitvenem bogoslužju, s pobožnostjo križevega pota in z molitvijo rožnega venca, predvsem žalostnega dela, vabi, da bi radi razmišljali o Jezusovem trpljenju, ki je bilo sv. Brigiti pogosta snov za premišljevanje.
Želim vam molitveni letošnji postni čas.
Vinko Škafar

Ognjišče (2017) 3, str. 49

Zajemi vsak dan

Zoper tebe imam to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela.

(Razodetje)
Petek, 16. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh