Moj otrok je duševno prizadet. Gre lahko k obhajilu?

Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
pismo 04 2017aSedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

    Upal bi si razmišljati, da bi vašega otroka le bilo mogoče pripraviti na prvo sveto obhajilo. Zaradi zaostalosti v razvoju vaš sin tudi grešiti ne more v vsej ‘polnosti’, saj je za greh potrebna svobodna odločitev in torej zavestno hoteti nekaj slabega.
Spoštovana mama Krista, najprej vam čestitam, da tako skrbite za svojega otroka, ki je drugačen od večine. Čutim, koliko topline in nežnosti sije iz vašega pripovedovanja o sinu. Prav nič ne dvomim, da ga vi najbolj v globino poznate, zato tudi najgloblje čutite, kaj res doživlja, česa je sposoben in česa ne. Iz lastne izkušnje sodelovanja pri Veri in luči sem prepričan, da takšni otroci sicer ne dojemajo vsega z razumom kot drugi, a imajo marsikdaj veliko bolj razvite druge sposobnosti doživljanja in tudi izražanja. Sicer ne bi bili občasno sposobni tolike prisrčnosti in topline ter zlasti neposrednosti. Podobno kakor slep človek morda mnogo bolj razvije tip kot mi, ki vidimo. Ko sem maševal s skupino Vere in luči, sem večkrat prišel na misel, da so ti otroci ali že tudi odrasli morda kdaj na ‘svoj’ način globlje doživeli Kristusovo navzočnost kot jaz.
Omenil sem gibanje Vera in luč – združuje družine s člani, ki imajo motnje v telesnem in duševnem razvoju – in bi vam zelo svetoval, da se pridružite najbližji skupini (župnik vam bo gotovo z lahkoto pomagal ugotoviti, kje se srečuje). V njej več sodelavcev pripravi program za otroke in za starše. Tako se lahko tudi takšni otroci na njim primeren način srečujejo z verskim dogajanjem, se udeležijo njim primerno pripravljene svete maše in se po zmožnosti pripravijo tudi na druge zakramente. Če se ne morete ali ne želite pridružiti takšni skupini, pa si preko njih lahko pridobite primerno gradivo, da boste sami lažje uvajali svojega sina tudi v verske vsebine na njemu še dojemljiv način.
Konkretno glede prejemanja svetega obhajila, se mi zdi pomembno, da zaupate svojemu župniku, ki ga Cerkev pošilja k vam prav zato, da bi skupaj z vami ugotovil, ali je za vašega sina primerno, da prejema sveto obhajilo. Brez osebnega srečanja in izkušnje je težko reči ‘da’ ali ‘ne’. Zato le stopite k župniku, mu še enkrat zaupajte svoje želje in tudi bojazni ter se v pogovoru skupaj odločita.
    Če menite, da se zaradi svoje prizadetosti na noben način ne more spovedati, se verjetno tudi ne more zavestno odločati za greh.

Glede na vaš opis sinovega stanja, ko pravite, da hodi na oddelek za delovno usposabljanje, da se je celo naučil nekaj pesmic in molitvic, morda še kaj drugega, bi si upal, takole na daljavo, vsaj na tiho razmišljati, da bi vašega otroka le bilo mogoče pripraviti na prvo sveto obhajilo. Ker iz vašega zapisa zaznavam, da imate zelo spoštljiv odnos do Svetega Rešnjega Telesa, razumem tudi vašo skrb, da se s tem ne bi pregrešili proti svetosti tega zakramenta. Zaradi zaostalosti v razvoju vaš sin tudi grešiti ne more v vsej ‘polnosti’, saj je za greh potrebna svobodna odločitev in torej zavestno hoteti nekaj slabega. Kolikor je ta sposobnost pri njem zmanjšana, toliko je tudi zmanjšana njegova krivda pri slabih dejanjih. Če menite, da se zaradi svoje prizadetosti na noben način ne more spovedati, se verjetno tudi ne more zavestno odločati za greh. Tudi glede zakramenta svete spovedi prepustite odločitev župniku, ki bo presodil, koliko se je sposoben spovedati ali ne. V takšnem primeru spoved ni nujni pogoj za prejem svetega obhajila, saj kdaj tudi sicer zdravi ljudje se zaradi trenutnega bolezenskega stanja (npr. kapi) niso sposobni spovedati, lahko pa prejmejo sveto obhajilo.
Upam, da sem vsaj delno odgovoril na vašo dilemo. Povsem jasnega odgovora pa vam ne morem dati brez osebnega srečanja z vami in sinom. Naj vas in sina spremlja obilje Božjega blagoslova tudi v bodoče!
Marjan Turnšek, Ognjišče (2017) 4, str. 46

Zajemi vsak dan

Žena in mati je sonce družine. Sonce s svojo velikodušnostjo in marljivostjo, pozornostjo in skrbno zavzetostjo do vsega, kar more razveseliti moža in otroke.

(papež Pij XII.)
Sreda, 26. Julij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh