Nihče mi ni stal ob strani in mi ni povedal o negativnih posledicah splava.

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti ‘nenačrtovano’ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.
Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: “Noseča sem.” Z možem takrat “nisva bila na mestu”, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev ‘za življenje’ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: “Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...” pismo 10 2012aV sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet ‘težila’ za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Med drugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj. Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja, kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Tisto, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim, povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti na ta način zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.
Dana

Najprej naj vam, spoštovana gospa Dana, izrečem veliko zahvalo in priznanje poguma, da ste sploh napisali to zelo lepo pismo! Pravzaprav je vaše pismo dovolj jasno, zapisali ste ga kot svojo izpoved, z željo, da bi bila v neko oporo, pomoč drugim, in pismu ni več kaj dodajati, niti odvzemati. Iskrena hvala za to odprtost! Na pobudo urednika pa vam želim (in skupaj z vami morebiti še drugim materam, ki doživljajo podobne stiske) napisati nekaj besed v oporo!
Kaj pomeni splav za mater, ste dovolj dobro napisali. Seveda je potrebno dodati, da takšno doživljanje, kot ga izpovedujete, velja za matere, ki imajo ohranjen zdrav materinski čut. Upal bi si celo trditi, da pri tem niti ni bistveno, ali je mati verna ali ne! V našem času pa srečujemo tudi ženske, ki jim je sodoben življenjski slog uspel ta materinski čut izkriviti in pod vplivom tega vsiljenega pojmovanja pač verjamejo, da je otrok od spočetja do neke starosti pač ‘zarodek’, da še ni otrok, in da je splav le medicinski poseg, kot vsak drug ... Žal je mnogo mater, ki se odločijo za splav z odnosom do splava, kot sem ga tu predstavil, po dejanju pa se jim prebudi materinski čut in z njim tudi stiske, travme, žalost, bolečina, samoobsojanje, občutki krivde ... Najhuje pa je, da z vsem tem največkrat ostajajo same, saj okolje še bolj kot one same gleda na splav prelahkotno, kot na ‘medicinski poseg’ in pogosto ne razume materinega ‘kompliciranja’!
Splav povzroči travmo. Tudi spontani splav jo povzroči, tudi spontani splav pogosto povzroča takšne travme, skupaj z občutki krivde, vendar je načrtovani splav dejanje, za katero se mati odloči zavestno in zato so te travme toliko težje. Takšna mati bi zares potrebovala pomoč psihoterapevta, ki bi ji pomagal, da gre skozi proces žalovanja, skozi proces zamer in občutkov krivde, da najde zase neki nov življenjski smisel in da na koncu pride do odpuščanja. Kako zelo je to pomembno, lahko pokaže razgovor, ki sem ga pred kratkim imel z gospo, ki je splav naredila pred več kot tridesetimi leti, pa se še ni uspela ‘pobrati’. Je verna, vsa leta je iskala tudi pomoč pri duhovnikih, a ji je bilo to premalo. Povedala mi je, da se je prav pred kratkim o tej svoji travni pogovarjala z znanim, uglednim duhovnikom, tudi terapevtom, ki ji je v pogovoru izrekel te, zelo lepe in pomenljive besede: “Bog vam je že zdavnaj odpustil, ampak potrebno je, da si odpustite tudi sami!” Gre torej za travme, ob katerih je duhovna pomoč pogosto premalo! Gospa Dana zelo lepo opisuje, kako je ta travma spremenila njeno doživljanje, njen način čustvovanja, njene odnose z bližnjimi, in vse to so post-travmatske spremembe, ki kličejo po psihoterapevtski pomoči!
Trinajst let je res dolga doba pa vendar poskušajte biti veseli, hvaležni, da ste nekako prišli do te pomoči. Iz vašega opisa duhovnih vaj si upam kar trditi, da je bil voditelj teh duhovnih vaj tudi strokovnjak na terapevtskem področju. Poskušajte se res kolikor mogoče opirati na izhodišča, ki ste jih dobili na teh duhovnih vajah. Res boste ostali s to bolečino vse življenje, a naj vam bo v oporo, da to bolečino zmorete prenašati, da zmorete s svojim sedanjim in prihodnjim življenjem narediti še dovolj dobrega na tem svetu zase in za druge. Kljub vsemu vam je bil dan še tretji otrok. Mar ni to dovolj zgovoren dokaz, da je tudi vam Bog odpustil? Zakaj bi se sami še kar naprej kaznovali? In še to: zakaj bi skupaj s seboj kaznovali tudi svoje bližnje? Bog tega ne potrebuje in vi tudi ne! Že s tem, da ste se odločili napisati to pismo, pa ste naredili najpomembnejši korak: vaše dejanje, zaradi katerega se tako obsojate in trpite, je sedaj dobilo nov smisel, smisel pričevanja in pomoči drugim! Če bo vaše pismo pomagalo samo eni materi, ste že s tem naredili zelo veliko dobrega!
Lep pozdrav in vse dobro!
ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 54.

pismo 10 2012bLepšega pričevanja v tednu za življenje, ne bi mogli objaviti. Ko pravim lepega, ne mislim toliko na predmet pisanja, ampak na močne pričevanjske besede. Če bi bilo takih pričevanj več, bi marsikatera žena dobro premislila, preden bi se odločila za ta korak. Koliko trpljenja bi bilo potem manj!
Napačno bi me razumeli, če bi vso krivdo zvalili na ženo, ki naredi splav. Prav to pismo nam govori, kako so v taki zgodbi pomembni tudi drugi. Upravičeno se lahko vprašamo, kje je bil mož v tistem težkem trenutku odločitve? Zakaj ji ni stal ob strani, ampak je ženi sami prepustil odločitev? Koliko lažja bi bila ženina odločitev za življenje, če bi jo mož opogumljal in ji stal ob strani. Tudi v tem primeru vidimo, kako so za zdravo družino pomembni urejeni in razumevajoči odnosi.
Tudi okolica ni brez krivde. Spet se lahko vprašamo, zakaj so ženo razjedali dvomi, kdo mi bo stal ob strani, kdo mi bo pomagal varovati otroke, kaj bodo rekli v službi. Če bi sorodniki, morda predvsem starši ter tašča in tast, ženi dali zagotovilo, da se veselijo vsakega otroka in so ji pripravljeni stati ob strani, bi bila ženina odločitev drugačna. Potem sta tu še služba in ljudje. Koliko govoric in opravljanj so deležne žene in družine, ki se odločijo za več otrok. Kako smo še vedno ujeti v miselnost, da je otrok ‘breme’, strošek ... Morda prav pri problematiki pokojninske reforme lahko vidimo, kako nas taka miselnost tepe, ko smo kot narod (Slovenci) pa tudi kot širša družba (Evropa) vse starejši in ni mladih, ki bi vplačevali v pokojninsko blagajno. Od kod se bodo pa vzeli, če smo toliko desetletij delali proti temu, da bi bilo več otrok? Tako vidimo, da vsi lahko ustvarjamo tako vzdušje, da bodo otroci sprejeti in da bo naša družba bolj odprta za življenje.
Pravite, da si niste upali z vsakim spregovoriti o splavu. Mislim, da ni treba z vsakim govoriti o tem. Dovolj je, da se zaupate duhovniku, spovedniku, morda terapevtu, skratka duhovno zreli osebi, ki vas ne bo obsojala, ampak vam bo priča usmiljene in odpuščajoče Božje ljubezni. Morda poskušajte tudi na viden način ‘popraviti’ napako tako, da posvojite nekega otroka (morda v misijonih) in ga stalno podpirate. Kot nekakšno vidno znamenje, da vam je res žal za storjeno dejanje. Prav je, da ste s krstom želja krstili otroka. Sedaj molite zanj, pa tudi k njemu. Predvsem pa živite za druge ljudi. Posvečajte se potrebnim, morda tako, da se vključite v delo za Karitas ali kaj podobnega. Ker ne morete ljubezni izkazovati temu otroku, jo zavestno izkazujte tistim, ki so potrebni ljubezni ali pomoči.
Nazadnje pa še glede občutka krivde. Lepo vam je dejal tisti duhovnik: “Bog vam je že odpustil, odpustite si sedaj še sami.” Kristjani verujemo v usmiljenega in dobrega Boga, Očeta, ki hiti na proti izgubljenemu otroku, ga objema in poljublja. Ne samo, da nam odpušča, ampak nas prav tja, kamor smo ranjeni, ali smo sami sebe ranili, najnežneje poljublja. Verujte, da se tudi vam, v rano, ki vas tako skeli, ki se skoraj noče zaceliti, Bog najljubezniveje bliža. Tam se želi srečati z vami in vam biti blizu. Tudi zato, da bi pozabili na preteklost in se usmerili v prihodnost in delo za druge. Ali nam ni po svojem apostolu dejal: »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja, ... je Bog večji od našega srca ...« (1 Jn 3,20).
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 57.

Zajemi vsak dan

Delajte prav in pravično. Rešujte oropanega iz rok izkoriščevalca! Ne zapostavljajte tujca, sirote in vdove!

(prerok Jeremija)
Četrtek, 14. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh