Dozdeva se mi, da je Župnijski pastoralni svet postavljen zaradi lepšega

Že nekaj let sem član Župnijskega pastoralnega sveta, vem, kakšne so njegove pristojnosti, vendar pa imam nekaj vprašanj. Z leti se mi vse bolj dozdeva, da je ta ‘struktura’ postavljena predvsem zaradi lepšega, saj v praksi verni laiki ne morejo prav veliko narediti, če nam duhovnik ne gre dovolj na roko. S strani Cerkve vedno prihajajo pozitivni namigi, kaj bo treba še narediti, v praksi pa so potem duhovniki kar nekoliko ljubosumni na svoje delo, češ, kaj bi se pa radi zdaj vi vtikali v vse, tako bo, kot bom jaz rekel ...
Edvard
pismo 10 2011aNajprej bi rad pojasnil, da pri Župnijskem pastoralnem svetu ne gre za duhovnika na splošno, marveč za župnika, ki mu je zaupana župnija in bi naj bil vez edinosti vseh služb in vseh darov (karizem) v župnijskem občestvu. To službo edinosti ali morda bolje povezovanja imajo v Cerkvi papež za vesoljno Cerkev, krajevni škof za krajevno (škofijsko) Cerkev in župnik za župnijsko Cerkev oziroma župnijo. To pomeni, da za papeža, škofa in župnika ni najbolj pomembno, da je najbolj pameten, najboljši teolog, najboljši pridigar, najboljši katehet, najboljši pevec, najboljši ekonom, najboljši računalničar, najbolj svet, kar je sicer vse zaželeno, toda osrednja papeževa, škofova in župnikova vloga je, da ima dar edinosti, tj. dar povezovanja vseh vernikov, predvsem sodelavcev, in dar odkrivanja talentov in animiranja vseh služb in karizem v skupnosti, ki mu je zaupana. To pa zahteva, da ima zraven naravnih darov predvsem odprtost za poslušanje Svetega Duha in dar ter občutek za branje znamenja časov. S karizmo edinosti bo odkrival, omogočal in pospeševal razvoj vseh talentov posameznikov in omogočil, da bodo vsi darovi in vse karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, v službi graditve župnijske, škofijske in vesoljne cerkvene skupnosti. V tem smislu je papež Janez Pavel II. prosil nekatoliške kristjane, naj mu pomagajo, da bo svojo papeško, tj. petrinsko službo izvrševal v duhu razodetja in kot vez edinosti. Papež Gregor Veliki že ob koncu 6. stoletja opredelil papeško službo kot službo ‘služabnika božjih služabnikov’, kar je odlično izhodišče za zborno (kolegialno) vodenje vesoljne Cerkve. Šlo mu je za duhovno blaginjo Cerkve. Gregor Veliki je v svojem Pastoralnem vodilu zapisal, da je “vladanje z najvišjega mesta dobro tedaj, ko tisti, ki stoji na vrhu, bolj kot nad svojimi brati vlada nad svojimi grehi”. Sicer pa beremo v Novi zavezi (prim. Rim 16, 1 Kor 16) o tesni povezanosti apostolov in vernikov laikov. Patrolog A. Faivre, ki je napisal knjigo o laikih v zgodnji Cerkvi, je dal enemu od poglavij hudomušni naslov : »Lepi časi, ko ni bilo klerikov in ne laikov«, kar pa je potrebno seveda pravilno razumeti. Pozneje je žal vzorec svetne družbe vplival in spremenil odnos med duhovniki in verniki laiki. Prišlo tako daleč, da je v nekem obdobju pomenilo biti duhovnik in klerik sinonim za aktivnega člana Cerkve. Na 2. vatikanskem koncilu so piramidalno podobo Cerkve ‘znižali’ v duhu svetopisemskega služabništva in zelo poudarili zbornost škofov, iz česar izhaja odgovornost vseh škofov in ne samo papeža za vesoljno Cerkev. Poudarjen je občestveni model Cerkve na vseh ravneh. To pa posledično velja tudi za škofijo in župnijo, kar pomeni, da smo vsi škofljani soodgovorni za škofijo in vsi župljani za župnijo in ne samo škof in župnik. Škof je dolžan odkrivati in povezovati vse darove, ki jih Sveti Duh podarja duhovnikom in krščanskim vernikom njegove škofije, župnik pa bi naj odkrival, animiral, pospeševal in povezoval darove, ki jih imajo župljani.
Po klasični teološki in pastoralni razdelitvi služb v vesoljni Cerkvi, škofiji in župniji imamo tri zvrsti ali razsežnosti izvrševanja služb: oznanjevalno (poučevalno ali učiteljsko), ki je predvsem v pričevanju (martyria), bogoslužno (liturgično, molitveno in posvečevalno) in vodstveno (diakonijsko), ki je po Kristusovi opredelitvi v služenju (prim. Lk 22,26-27). Kristus, ki je bil oznanjevalec, posvečevalec in služabnik, vabi vse kristjane, duhovnike in vernike laike , da bi ga posnemali, in jim zato tudi podarja talente in različne darove (prim. Mt 25,14-30). Vse te tri vidike krščanskega življenja ali v teološkem jeziku duhovništva (službenega in skupnega ali krstnega) mora župnik v svoji župniji povezovati, animirati in spodbujati, da zaživijo in obrodijo svoj sad.
Člani Župnijskega pastoralnega sveta so tisti predstavniki župljanov, ki so sprejeli izvolitev in potrditev ali imenovanje za določen čas. V času svojega mandata imajo pravico in dolžnost, da s svojimi darovi župniku svetujejo, da bi župnijsko občestvo na najboljši možen način zaživelo oznanjevanje (kateheza, pridige, priložnostna predavanja ...), bogoslužje (zakramenti, predvsem nedeljska maša) in služenje (dobrodelnost, družbena odgovornost in posledično tudi politična dejavnost za skupno dobro). Člani Župnijskega pastoralnega sveta, ki imajo različne darove, bi naj zato pokrivali vsa tri področja cerkvenega delovanja; posameznik bi naj bil vključen v tisto skupino ali komisijo v Župnijskem pastoralnem svetu, za katero ima največ darov ali kjer je trenutno najbolj potreben.
Ker je Župnijski pastoralni svet novejša institucija v župniji, bomo vsi morali še marsikaj postoriti, da bo v polnosti zaživel in dobil tisto vlogo, ki mu je namenjena. Najbrž bi bilo prav, da bi o pozitivnih uspešnih spodbudah in dosežkih več pisali in govorili tudi v naših krščanskih medijih (tisk, Radio Ognjišče), podobno kot predstavljajo zakonce in uspešne družinske skupnosti. Tako bi se mreža dejavnih in živih Župnijskih svetov na Slovenskem še bolj okrepila.
Na postavljeno vprašanje je temeljni odgovor v tem, da ne daje poslanstva vernikom laikom duhovnik oz. župnik, marveč Kristus z zakramentom krsta, in zato verniki laiki niso najprej odgovorni za izvrševanje svojih karizem (darov) župniku, marveč Kristusu, seveda pa posredno tudi župniku in konkretnemu občestvu, ki mu pripadajo. Ti darovi, talenti pa vključujejo tudi številne antropološke, psihološke, organizacijske in druge sposobnosti in znanja, ki lahko pomagajo h graditvi konkretne župnijske skupnosti. To pa zahteva medsebojno skromnost in odprtost vseh Svetemu Duhu in znamenjem časa in kraja. Z dialogom smo eni in drugi poklicani k občestvenemu modelu Cerkve in k občestveni svetosti. Prihodnost Cerkve in župnije bo odvisna prav od dialoga in sodelovanja med duhovniki in verniki laiki.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 47.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh