Vstajenje telesa

Kaj bo ob vesoljni sodbi z mojim telesom (takrat naj bi se pred Sodnikom pojavili v svojih zemeljskih telesih), če se dam po smrti upepeliti?
Jasmina

pismo 11 2011bVaše vprašanje je vedno zanimivo, še posebej pa v začetku novembra, ko se ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih pogosteje kot sicer sprašujemo o onstranstvu in o življenju po smrti.
Pogrebni obrednik, če je pogreb z žaro in je bil opravljen obred pred upepelitvijo, pravi: »Od telesa pokojnega smo se že poslovili s posebnim obredom pred upepelitvijo, sedaj pa bomo njegovo upepeljeno telo pospremili v cerkev in na pokopališče, kjer bomo zanj molili, da ga vsemogočni Bog sprejme v svoje kraljestvo.« Po položitvi žare v grob duhovnik moli: »Prah smo in pepel in vračamo se v zemljo. Upepeljeno telo izročamo zemlji v trdnem upanju, da ga bo Kristus, ki je prvi vstal od mrtvih, preustvaril, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« V tem besedilu ni samo izraz pepel, ampak ‘upepeljeno telo’, kar je lahko dobro izhodišče za odgovor na vaše vprašanje. Uporablja pa za človeka tudi izraz ‘prah in pepel’, ki je star in so ga kristjani že uporabljali, ko Cerkev še ni dovoljevala upepelitve. Kajti vse, kar razpada, pripada zemlji, in vse, kar nam je drago pripada nebu.
Biološko človeško telo vedno razpade, upepelitev ta razpad, ki bi se zgodil postopno, samo pospeši. Cerkvenemu gledanju je naravni razpad sicer bližji, saj ima Cerkev do človeških ostankov, predvsem svetniških, poseben odnos: ostankom svetniških teles, relikvijam izkazuje tudi danes posebno spoštovanje in celo neke vrste češčenja. Imamo pa tudi svetnike, od katerih nimamo relikvij (telesnih ostankov), ker so mučitelji mrtva mučeniška telesa prepustili zverem za hrano, ali so, kot npr. med drugo svetovno vojno ali po njej, v nacističnih ali drugih krematorijih bila upepeljena ali so morilci, podobno kot drinskim mučenkam in številnim po vojni pobitim ljudem, onemogočili pokop in zato številni mrliči zaradi človeške zlobe ne bodo nikoli pokopani. Lahko bi še naštevali. Kristjani verujemo, da so ti ljudje, torej tudi vsi upepeljeni, “očiščeni v velikonočnih skrivnostih”, v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Poudarek je na Kristusu, ki je začetek in konec stvarstva, “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. V njem bodo mrtvi vstali, kar tako ganljivo in simbolično izraža ena od vzhodnih ikon, ko vstali Kristus obišče Adama in Evo in jima sporoči, da sta zaradi njega, njegove izpolnitve Očetovega načrta, odrešena. V hvalospevu pri mašah za rajne zato duhovnik moli: Kristus je “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. Božja “očetovska dobrota nas oživlja s Kristusom, ki nas je odrešil s svojo zmago nad smrtjo”. Božje učlovečenje in odrešenje je tako enkraten poseg v stvarstvo in človeštvo, da je z velikonočnim jutrom začelo nastajati novo nebo in nova zemlja in tudi novo človeštvo, kar izrekamo v veroizpovedi, ko molimo “verujem v občestvo svetih”. Tega Kristusovega velikonočnega, brezpogojnega in zastonjskega daru, če ga človek ne zavrne, ne more onemogočiti noben razpad človeškega telesa, ne naraven in ne postopen in tudi ne pospešen z upepelitvijo. Tudi za upepeljene velja hvalospev pri mašah za rajne, da jim je v Kristusu zasijalo novo upanje vstajenja, in ko jim razpade “šotor bivanja na zemlji, jim je že pripravljeno večno bivališče v nebesih”, uživanje sprave, blaženega miru in večne luči v božji slavi, kar pomeni večni dan, ki ne pozna zatona in popolni razcvet vseh človekovih zmožnosti.
Kristjani verujemo, da bodo ob vesoljni sodbi vstala vsa telesa, morda bolj razumljivo vsi ljudje, ne glede na to, na kakšen način so njihova telesa razpadla. Gre za neumrljivost človeka kot osebe. Neumrljivost je odrešilno delo Tistega, ki ljubi in ima moč, da človeka znova obudi k življenju oziroma mu je podaril neumrljivost. Teolog Joseph Ratzinger, sedanji papež, to obuditev imenuje ‘dialoško neumrljivost’, kar po njem pomeni, da človek, ki je nekoč živel, ne more več popolnoma preminiti, ker je predmet božjega spoznanja in božje ljubezni. Če že vsaka ljubezen hoče biti večna, potem božja ljubezen to večnost ne samo hoče, temveč jo ustvarja in je ta večnost sama. Zato se človeško življenje samo spremeni in ne uniči.
Seveda pa ostaja veljavna starodavna teološka trditev, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, brez njega ne bo odrešil, ker neizmerno spoštuje naše sodelovanje z božjo odrešenjsko ljubeznijo in človekovo svobodno voljo glede soodločanje o večni prihodnosti.
Cerkev bo vedno s posebno spoštljivostjo pokopavala človeška telesa, kot sta sočutna Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, in Nikodem, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, verjetno ob navzočnosti Marije, pobožnih žena in evangelista Janeza, položila Jezusovo telo v podarjen grob, v katerem je ostal samo do velikonočnega jutra (Jn 19,38-42; 20,1-10); z enako spoštljivo držo pa bomo kristjani tudi v prihodnje zemlji izročali upepeljena telesa v trdnem upanju na vstajenje telesa in večno življenje.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 50.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh