Ne morem sprejeti, da je papež Frančišek krivoverec

V septembrskem Ognjišču ste pisali o Knjigi resnice, v kateri pisateljica trdi, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. Zavrnili ste njeno pisanje in dokazali, da je sleparka.
Sedaj sem pa prebrala, da se je skupina teologov in vernikov obrnila proti papežu Frančišku. Očitajo mu, da je krivoverec. Zelo me je prizadelo tako pisanje. Ali ni papež poklican, da brani pravo vero, ne pa da je krivoverec? Omenjena skupina naj bi papežu očitala, da ni naredil prav, ker je dopustil obhajilo ločenim in ponovno poročenim. Je res to dopustil? Prosim vas, da napišete, kako je s tem. Meni je papež Frančišek všeč, ker je preprost, skromen in dober. In me boli, da pravijo, da je krivoverec. Strinjam se z dubrovniškim škofom, ki je napisal, da ni pričakoval, da bodo proti papežu prav ljudje iz Cerkve, ne neki sovražniki Cerkve. Kaj vse to pomeni? Slišala sem, da so papeža kritizirali ‘konservativni’ ljudje, tisti, ki bi radi imeli tudi mašo v latinščini in da jo duhovnik daruje obrnjen proč od ljudi. Sedaj se bomo še v Cerkvi delili, ali kaj? Vesela bom, če mi boste odgovorili, saj omenjena dogajanja begajo tudi druge ljudi.
Tilka
pismo 11 2017aStrinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
pismo 11 2017bSeveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
V zgodovini Cerkve so se papeži radi posvetovali z moškimi in tudi z ženskami. Zelo znana svetovalka papeža je bila sv. Katarina Sienska, ki je prispevala k prečiščenju papeške službe in k vrnitvi papeža iz Avignona v Rim. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je papež ustanovil Škofovsko sinodo, ki mu pomaga skupno iskati Božjo voljo za konkretne izzive Cerkve. Zadnji posinodalni dokument ‘Radost ljubezni’ (Amoris Laetitia) želi pomagati vsem zakoncem in družinam, tudi tistim, ki so nepopolne, da bi jih verniki skušali razumeti in sprejemati, čeprav seveda greh ostane greh, kar poudarja tudi dokument. Pastoralno problematiko je Cerkev začela konkretno reševati že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS 47–52). Vsi pokoncilski papeži, posebno še sv. Janez Pavel II., so v luči koncila izdali številne cerkvene dokumente o pastorali zakoncev in družine. Radost ljubezni, ki jo je podpisal lansko leto sedanji papež Frančišek, je nekatere vznemirila. Že lansko leto so napisali štirje kardinali svoje ‘Pomisleke’ (Dubia) o nejasnem razlaganju glede možnega prejemanja obhajila razvezanim in drugič poročenim. Letos pa je skupina 40 teologov in katoliških laikov, med njimi ni sicer nobenega kardinala, (od dveh škofov je Švicar Bernard Fellay, vrhovni predstojnik Duhovniškega bratstva sv. Pija X., katerega položaj je že desetletja kanonično neregularen) napisala papežu Frančišku besedilo ‘Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev’ (Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis). Besedilo, dolgo 26 strani, so najprej poslali osebno papežu, pozneje, pa so ga objavili na spletni strani, kjer je med zbiranjem novih ‘podpisov’ prišlo do zlorab, saj nekateri ’podpisniki“ (npr. Alejandro Bermudez, direktor Catholic News Agency) trdijo, da se niso podpisali. V njem so papeža razglasili za krivoverca in mu očitali sedem točk njegovih zmot in stranpoti ter mu ponujali spravo, če se pokesa in prekliče, kar je zapisano v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Nekateri podpisniki so pred leti obsojali tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ker si je upal preveč odločno govoriti o ekumenizmu in ker se je v Assisiju udeležil molitve za mir z nekatoliškimi kristjani in predstavniki velikih nekrščanskih verstev.
Na besedilo Radost ljubezni so se oglasili tudi štirje pomembni kardinali: Gerhard Müller, Marc Qullet, Fernando Sebastián Aguilar in Pietro Parolin. Nemški kardinal Gerhard Müller, bivši prefekt Kongregacije za nauk vere meni, da bi bilo dobro, če bi papež imenoval skupino kardinalov, ki bi vodili teološko razpravo s podpisniki ‘Pomislekov’ in ‘Sinovskega opominjanja’. Po­zorni bi naj bili predvsem na 8. poglavje spodbude Radost ljubezni. Kardinal Müller je tudi poudaril, da papež Frančišek, kot naslednik sv. Petra “zasluži polno spoštovanje”, njegovi kritiki pa zaslužijo tudi odgovor. »Preprečiti moramo novi razkol in ločitev od katoliške Cerkve, katere trajni princip in temelj je njena edinost in občestvo z Jezusom Kristusom ter sedanji papež Frančišek in vsi škofje v popolni edinosti z njim.« Podobno misel, neodvisno od Müllerja, je izrazil kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, ki je omenil “pomembnost dialoga znotraj Cerkve”, “poskušati moramo razumeti drug drugega”. Kanadski kardinal Marc Oullet, prefekt Kongregacije za škofe, je poudaril pomen cele apostolske spodbude, Radost ljubezni zasluži več pozornosti od navadne javne debate o ‘spornih točkah’ Pred 80-timi kanadskimi škofi na letni škofovski konferenci je Qullet obsodil ‘alarmantne’ in ‘permisivne’ razlage Radosti ljubezni. “Katerakoli alarmantna razlaga”, ki trdi, da je dokument “v sporu s tradicijo” ali “permisivna razlaga, ki proslavlja prejemanje” zakramentov za razvezane in ponovno poročene “ni zvesta besedilu in namenom papeža”. Španski kardinal Fernando Sebastián Aguilar je na vprašanje o heretičnosti spodbude Radost ljubezni odgovoril: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.«
Tudi sam papež Frančišek se je oglasil med nedavnim obiskom v Kolumbiji in se lotil kritik na račun svoje apostolske spodbude Radost ljubezni. »Slišim številna mnenja, ki jih je sicer treba spoštovati, saj so jih izrekli Božji sinovi, vendar so zmotna. Za razumevanje Radosti ljubezni je treba to spodbudo prebrati od začetka do konca,« je papež dejal v pogovoru, ki je objavljen na spletni strani rimske jezuitske revije Civiltá Cattolica. Vsem, ki trdijo, da dokument ne temelji na katoliški morali, papež jasno sporoča, da temelji na tomistični teologiji. Ob tem pojasnjuje, da filozofije kot tudi teologije ni mogoče ustvarjati v laboratoriju, ampak v življenju, v dialogu z realnostjo. Tudi Benedikt XVI. – pravi papež Frančišek – o resnici govori kot o srečanju, torej ne več v smislu klasifikacije, ampak resnice na poti. Filozofije ni mogoče oblikovati kot logaritemske tablice, ki se je povrh vsega ne uporablja več. Enak način dialoga velja za teologijo, kar ne pomeni, da jo naredimo za nečisto. Res je ravno nasprotno, je dejal Frančišek in dodal, da je Jezus vedno začel pri resničnih življenjih ljudi in jih od tam vodil k Bogu. Če želi nekdo biti dober teolog, mora poleg študija, notranjega vpogleda in razumevanja resničnosti razmišljati in moliti na kolenih, je dejal papež. Človek, ki ne moli, ne more biti teolog. Lahko pozna vsak nauk, ki je kdajkoli obstajal, a ne živi teologije, je še dejal papež.
Spoštovana gospa Tilka, skušal sem nakazati, za kaj pravzaprav gre. Prav je, da se o zadevah govori, poznavalci cerkvene zgodovine pravijo, da so se kristjani v zgodnjih stoletjih krščanstva o verskih resnicah pogovarjali tam, kjer so se pač družili, tudi na mestnih trgih.
V tem kratkem odgovoru žal nisem mogel predstaviti maše v latinščini in podrobneje razmišljati o izjemnih primerih glede prejemanja obhajila razvezanih in samo civilno poročenih, čeprav je danes takih parov vse manj in vse bolj raste število tistih parov, ki se tudi civilno ne poročijo in celo tistih, ki zavračajo naravni in svetopisemski nauk o spolnosti.
Srečen sem, da nam Bog podarja v zadnjem stoletju tako dobre in svete papeže. Papež Frančišek ne samo, da ni heretik, ampak je papež z veliko moralno avtoriteto tudi zunaj Cerkve in predvsem dobri pastir, ki “diši po ovcah”. Že z izbiro imena Frančišek je nakazal, da želi biti s svojim papeškim imenom čim bolj pristen ‘evangeljski človek’ (homo evangelicus), kot radi imenujejo življenjepisci sv. Frančiška Asiškega. Bogu se zahvalimo za oba papeža, upokojenega Benedikta XVI., ki ima vse lastnosti ‘cerkvenega učitelja’ (Doctor Ecclesiae) in Frančiška, da bi posnemal svojega zavetnika in bil vedno bolj ‘evangeljski človek“. Tisti, ki ljubi Cerkev, rad moli za papeža, škofe in svoje duhovnike.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 44.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh