K maši hodimo zaradi Boga, ne zaradi zapovedi

Ob branju odgovora na pismo meseca v lanski septembrski številki Za nedeljsko mašo med počitnicami sem se spomnila domačega župnika pred približno petdesetimi leti. Sama sem stara malo nad 60 let. Župnik je zelo vabil župljane, naj redno prihajamo k nedeljski maši predvsem zaradi Boga, da se srečamo z njim, in ne zaradi zapovedi.
Priporočal je, naj pri maši sedijo otroci ob starših, da se od njih naučijo sodelovati pri maši.
Tudi v zvezi z molitvijo je naročal, naj starši z otroki skupaj molijo in ne da starši samo učijo otroke besedila posameznih molitev. Torej otroci naj se naučijo moliti ob skupni molitvi.
Ob tem zadnjem naročilu se seveda lahko vprašamo, koliko časa si danes odrasli vzamemo za molitev? Ali dovolj, da se otroci naučijo moliti?
Branka

pismo 03 2018bS svojim pismom ste opozorili na pomembnost verske vzgoje v družini. Lahko vidimo, kako ‘preroški’ je bil vaš župnik, ki je že pred 50 leti opozarjal na to, čeprav je bila takrat verska vzgoja v družini skoraj samoumevna. Starši so otroke učili moliti, se z njimi udeleževali maše itd. Poleg tega so se do takrat ohranili nekateri ljudski običaji, ki so bili povezani tudi z vero in versko vzgojo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, besede vašega župnika pa so še bolj aktualne. Zakaj?
Branko Cestnik poudarja, da smo danes priče novi generaciji imenovani ‘milenijci’ (imenovane tudi ‘generacija Y’). S tem izrazom označujejo mlade in mlade odrasle, rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Za slovenske milenijce bi po njegovem mnenju označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.
In ker raste najbrž najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda, je verska vzgoja v družini toliko bolj pomembna. Te namreč ne more nihče nadomestiti. 7. januarja, na praznik Jezusovega krsta, je papež Frančišek krstil 24 otrok. V pridigi je staršem in botrom naložil, naj otrokom prenesejo vero, kar se lahko po njegovih besedah zgodi samo znotraj družine: “Če v družini ni narečja ljubezni, če doma med starši ni jezika ljubezni, takrat posredovanje vere ni preprosta naloga.”
V družbi je vera vse manj navzoča. Pomislimo samo na medije. Kako malo poročajo o veri in Cerkvi. Če pa poročajo, poročajo o slabih stvareh. Zanimivo, da namesto o krščanski veri in Cerkvi več govorijo o praznoverju in novem poganstvu. Če boste dejali, da boste molili za nekoga, boste nestrpni in s tem žalili neverne, če boste pa rekli, da boste zanj držali pesti (popolno praznoverje), boste izpadli dobrohoten in prijazen človek. Če bi v jutranjem programu predstavili svetnika, ki goduje, bi bilo to nasilje nad drugače verujočimi, če pa vam povedo, kaj vam za tisti dan napoveduje horoskop (znanstveno neosnovano praznoverje), vam s tem pomagajo.
Kako pomanjkljiva je verska vzgoja v družini, potrjuje dejstvo, da večina otrok, ki prihaja k verouku, ne zna osnovnih molitev. Ne zna jih pa, ker jih niso starši naučili, oziroma, ker starši sami ne molijo in ne molijo z otroki. Tudi k maši ti starši hodijo zelo malo. Večina družin je odpovedala pri verski vzgoji otrok. Verouk tega ne more nadomestiti. Zato imajo nekateri pastoralni delavci pripravo na obhajilo skupaj s starši. Ti se namreč počutijo popolnoma nemočne pri verski vzgoji. Morda je prav njihova nemoč izziv časa, da jim bomo pastoralni delavci in drugi verniki stali ob strani in jim pomagali, da bi najprej sami rastli v veri, nato pa v tej rasti pomagali še otrokom. Nekaterim otrokom pomagajo pri verski rasti stari starši. Papež Frančišek je že večkrat poudaril pomen starih staršev pri verski vzgoji. Morda tudi zato, ker je nanj zelo vplivala babica. V svojem duhovniškem molitveniku ima pismo, ki mu ga je napisala in je zanj čudovita duhovna oporoka.
Nekatere ljudi danes do vere privede stiska, trpljenje ali nemoč. V vašem slogu bi se lahko vprašal, če mi kristjani znamo stati ob strani ljudem v kakršnikoli preizkušnji in jih v teh trenutkih usmeriti na Boga.
Zaradi popolnoma spremenjenih razmer, v katerih smo se znašli, bodo zato še kako veljale besede vašega župnika, da k maši ne hodimo zaradi zapovedi, ampak zaradi Boga. To tudi pomeni, da se bo danes moral vsakdo svobodno odločiti za Boga in vero. Tradicija in okolje sta odpovedala. Ne posredujeta več vere. Vsakdo se bo moral, tudi za ceno trpljenja, dokopati do osebne vere. Naj naše sodobnike na tej poti do Boga spremljajo naša molitev, naš zgled krščanskega življenja in naše prijazne besede.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 40-41.

Zajemi vsak dan

Bog ne odpira s silo nobenih vrat, da pride do človeškega srca, ampak samo vabi, trka in kliče.

(Bogdan Dolenc)
Torek, 17. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh