Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih?

Ognjišče sem zmeraj brala. Tokrat se vam zahvalim za članek o sladkorni. Dobri nasveti gospe Fink so vredni upoštevanja. Zelo prav je, da ste razmišljali o sv. obhajilu ločenih. V soseščini imam boleč primer. Najboljši zakon smo pričakovali. Pa je šlo narazen. Žena je zelo žalostna, boji se k sv. obhajilu. Pa tudi manjka duhovnikov, vsaj takih, ki bi imeli čas poslušati, svetovati in tolažiti. Skoraj vsak ima za seboj zgodbo, ki ga zasleduje.
Imam pa še eno bolečino. Odpravljam se k obletni maši za družinskim očetom. Pred letom si je sodil sam. Obesil se je. Bil je vzor dobrega kristjana, skrbnega očeta ... Svojci se ne morejo potolažiti. Zakaj? Morda enkrat pišite tudi o tem, čeprav je to težek problem. Drugi primer: žena, vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti. Doživela je vojno, selitev, pogorela jim je hiša. Vedno je imela pred seboj razvaline, granate ... Prišla je na psihiatrijo in se z malim robčkom zadušila. Otroci so se zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali. Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?
Stara sem že skoraj 95 let in povsod škriplje. Previsoke police, cerkev predaleč, knjige pretežke! Ni prijetno biti star. Zelo dobra hči mi je v oporo.
Hvala vam, za to, da nas dnevno spremljate s svojimi zgodbami in dobrimi, prisrčnimi nasveti.
Valentina

pismo 07 2018aV začetku pisma omenjate ločene in prejemanje sv. obhajila. Tako, kot veste in smo vam pred kratkim že napisali, velja tudi za imenovano ločeno gospo, da v primeru ločitve ali razveze, če se drugič ne poroči samo civilno in se trudi živeti po nauku Cerkve, kot razvezanka, nima nobenega razloga, da ne bi prejemala redno obhajila. Evharistični Kristus ji bo seveda pomagal nositi križ in ozdravljal rane, ki so jo prizadele ob ločitvi.
In zdaj pojdimo k glavnemu vašemu vprašanju, k samomoru. Katekizem katoliške Cerkve o samomoru takole uči: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim. Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Če je bil samomor izvršen z namenom, da bi bil zgled predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu. Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali veliki strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost. Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje« (KKC 2280–2283).
Ta daljši katekizemski odlomek sem navedel, da bi s pomočjo tega ‘uradnega’ cerkvenega besedila o samomoru dobili celovitejši odgovor na vaše zelo težko vprašanje. Omenjate kar dva konkretna samomorilska primera, ki ju tudi sami poznate, primer družinskega očeta, ki si je pred letom dni sodil sam, in starejši primer, ko se je preizkušena gospa na psihiatriji s pomočjo ‘malega robčka zadušila’. Oba sta bila dobra, prvi “vzor dobrega kristjana in skrbnega očeta”, druga “vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti”. Za prvim “se otroci ne morejo potolažiti”, ob samomoru matere so se otroci “zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali.” In vi sprašujete: “Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?”
Zdi se mi, da zadnji del gornjega katekizemskega besedila tudi vam in svojcem samomorilcev, če bodo brali, osvetljuje zmanjšano samomorilčevo odgovornost. Ponovimo še besedilo, ki prav odgovarja na vaše vprašanje o zveličanju samomorilcev: Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, “Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.” Znana je resnična zgodba, ko je samomorilčeva žena izrazila strah in žalost sv. Janezu Vianeju, arškemu župniku in priljubljenemu spovedniku, zaradi pogubljenja svojega moža, ki je naredil samomor tako, da je z visokega mostu skočil v deročo reko. Arški župnik, kakor, da je dobil navdih, je samomorilčevo ženo tako potolažil: »Vaš mož je zveličan, ker se je, med padcem z mostu v reko, iskreno pokesal.«
Kristus je umrl za vse ljudi, da bi nas odrešil, tudi za samomorilce in zato verujemo, da bo Bog našel način kako bodo samomorilci, katerih končnih razlogov za samomor mi, ki presojamo samo ‘objektivno’, fotografsko, ne poznamo. Bog pa pozna vsega človeka, ne samo tisto, kar ujame še tako sodoben fotografski ali snemalni aparat, on pozna njegove stiske, borbe, molitve, bolezni, različna nagnjenja, dednost, psihično ranjenost in lahko bi še naštevali. Mi ljudje pogosto presojamo drugega človeka preveč objektivno, premalo subjektivno in empatično, Bog pa ga presoja subjektivno, empatično, naklonjeno, sočutno, v moči kalvarijske daritve, v kateri se je zgodilo odrešenje. Nebeški Oče je bil tako vesel Jezusove ljubeče in odrešenjske daritve na križu, da ga je na velikonočno jutro od veselja obudil od mrtvih. In vstali Kristus se je po govorici neke vzhodne ikone spustil v ‘predpekel’, da bi Adamu ter Evi in njunim pravičnim potomcem sporočil, da so odrešeni. To velikonočno odrešenjsko sporočilo velja tudi za tiste, ki so iz nam nerazumljivih in neznanih, pogosto le Bogu znanih, razlogov naredili samomor. Zato tudi za presojo samomorilcev velja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Ne sodite, da ne boste sojeni« (Lk 6,36-38). Če je sočutje krepost, kar mi verujemo, potem bodimo tudi do samomorilcev sočutni. Že stari so dejali: greh sovražim, toda grešnika ljubim.
Zadnji katekizemski stavek, ki ga zgoraj navajamo, pravi: »Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« Kako lepo, da ste se tudi vi, med pisanjem tega pisma, odpravljali “k obletni maši za družinskim očetom, ki si je pred letom sodil sam”. Tako ste se pridružili Cerkvi, ki moli za svoje rajne in veruje, da je vsaka molitev, tudi tista po smrti, bila rajnim v pomoč, ko so se ob smrti dokončno odločali za Boga ali proti Bogu, za ljubezen ali sovraštvo, za občestvo ali osamljenost. Ivan Cankar nekje pravi, da nobena solza ni bila zastonj potočena, mi k temu dodajmo, da nobena molitev za rajne ni bila zastonj izrečena in nobena maša zastonj darovana. Vse, kar podarjamo našim rajnim, tudi rajnim samomorilcem, Bog sprejema, obenem pa tudi naši rajni mislijo na nas in nas spremljajo na naši življenjski poti.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 38-39.

Zajemi vsak dan

Prijateljstvo se lahko rodi med dobrimi ljudmi, med boljšimi se razvija, med najboljšimi pa doseže popolnost.

(sv. Eldred Rievalski)
Sobota, 18. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh