Odpustki in molitve za pokojne

Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

pismo 11 2015aSpoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika ..., pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost 'namestništva', na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

 

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha - po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah ...), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.
Marjan Turnšek

Ognjišče (2015) 11, str. 77

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh