K spovedi ne gredo, ker trdijo, da nimajo greha

Mnogi novodobni verniki ne hodijo k spovedi, češ da nimajo nobenega greha! To je po moje brezvestna domišljavost. Mnogi imajo spoved za nekaj staroverskega. Žal s takimi pogovori pohujšujejo še mnoge druge vernike.
Na žalost pa lepo v vrsti stopajo k sv. obhajilu, češ da se na začetku maše skupno spovemo svojih grehov ...
Jelka
pismo 12 2015aPremislek ob vašem vprašanju nam bo koristen tudi ob začetku svetega leta usmiljenja, ki smo ga začeli 8. decembra. Spoved je namreč zakrament Božjega usmiljenja. Ob začetku tega leta se lahko vprašamo, zakaj nekateri ljudje ne hodijo k spovedi? Osebno vidim enega od velikih razlogov v tem, da imajo napačno podobo Boga. Morda si ga ti ljudje predstavljajo kot strogega sodnika, nadležnega policista ali kot maščevalca in podobno ter bežijo od njega. Zato papež Frančišek želi, da bi v svetem letu Cerkev ljudem spet pokazala na Boga kot usmiljenega Očeta. Kako bi bilo lepo, če bi v letu usmiljenja ljudje Boga vzljubili kot ljubečega Očeta in se mu ne bali bližati. Tudi v zakramentu sprave.
Že slišim nekatere, kako ugovarjajo: če je Bog res usmiljeni Oče, ljudje pač grešijo in se sklicujejo na to, da je pač usmiljen in odpušča ter da zato lahko grešijo. A stvari niso tako preproste. Kdor bo zares spoznal Boga, usmiljenega Očeta, se bo varoval vsakega greha, ker mu bo iskreno hudo, da bi z grehi žalil tako ljubezni polnega Očeta. Kdor ljubi, ljubljenemu ne bo naredil nič slabega, ampak se bo varoval vsake najmanjše stvari, ki bi žalila ljubljenega. Slovenci to lahko še bolj razumemo, saj nam je naš pisatelj Ivan Cankar to na izredno lep način opisal v črtici Skodelica kave. Naj samo na kratko spomnim na njeno vsebino. Mladi Ivan je kot študent prišel domov na počitnice in si na skednju pripravil prostor za pisanje. Doma so bili revni, imeli pa so ljubečo mater. Nekega popoldneva si je zaželel kave. Nenavadna želja, saj je vedel, da doma nimajo niti za kruh. Toda mati je v svoji ljubezni nekje našla kavo, jo skuhala sinu in mu jo odnesla. Sin pa jo je neprijazno zavrnil, da sedaj ne bo pil in naj ga pusti pri miru. Mati se je razočarana umaknila, sin pa je spoznal, kako je narobe ravnal in izredno ga je bolelo, ker je ranil žrtvujočo se materino ljubezen. Še dolga leta pozneje ga je to neizmerno peklo, čeprav objektivno gledano ni šlo za velik greh, vendar je njega že najmanjši prekršek proti materi, ki ga je tako ljubila, neizmerno bolel. Podobno bo vernika, ki veruje v usmiljenega Boga, ki neizmerno ljubi človeka, neizmerno bolel vsak odklon od Božje ljubezni. Podobno kot Cankarja, bi nas zabolelo, ko bi se pregrešili zoper Ljubezen.
Zakaj torej nekateri ne hodijo k spovedi? Naj poskusim razložiti še z enim primerom. Če se z avtom vozim iz Ljubljane v megli in pred menoj vozi tovornjak, ki pridno maže vetrobransko steklo mojega avta, te umazanije ne opazim vse dokler ne pripeljem na primorsko sonce. Ko posije sonce, se zgrozim, kako umazano ‘šipo’ imam in kako sem mogel voziti s tako umazanim steklom. Podobno je s človekom. Lahko ‘vozi’ skozi življenje z dušo, polno umazanije, a se mu ne zdi to kaj posebnega. Šele ko posije sonce Božje ljubezni in usmiljenja, spozna, kako umazano dušo ima in se vpraša, kako sem mogel do sedaj imeti tako umazano? Če torej ljudje ne hodijo k spovedi, to pomeni, da se še niso srečali z Božjo ljubeznijo. Kdaj se je spreobrnil izgubljeni sin v evangeljski priliki? Takrat, ko se je znašel v veliki stiski in se je spomnil, kako dober je njegov oče, ki še najemnikom daje kruha v izobilju (prim Lk 15,17). Šele ob misli na dobrega očeta je lahko sklenil, da se bo vrnil k njemu, priznal greh in ga prosil odpuščanja. Kdor ni sposoben priznati greha in prositi odpuščanja, kakor je to naredil izgubljeni sin, pomeni da je daleč od Boga ljubezni in usmiljenega Boga.
Zato se nam morajo pravzaprav smiliti ljudje, ki trdijo, da nimajo nobenega greha, ker to pomeni, da so daleč od usmiljenega Boga. Veliki svetniki, ki so bili blizu Bogu, so se pogosto spovedovali in obenem naredili veliko za ljudi, zlasti tiste v stiski.
Glede mnenja, da se grehov spovemo v začetku maše, je treba povedati, da kesanje na začetku maše ne nadomesti zakramenta sprave. Res je, da nam kesanje v začetku maše odpusti manjše grehe, a ostajajo še grehi, ki se jih moramo izpovedati. V Kanadi delujoči duhovnik je pripovedoval, kako je direktor bolnišnice, kjer je tudi on obiskoval bolnike, povabil na srečanje duhovnike in predstavnike vseh verskih skupnosti. Na tem srečanju je dejal, da opaža razliko med bolniki. Bolniki katoliške vere imajo prednost, ker poznajo spoved. Po spovedi so mirnejši in velikokrat se jim stanje izboljša. Tako nam o pomenu zakramenta sprave morajo govoriti drugoverci. Drugi nam morajo odkrivati zaklad, ki smo ga mi zanemarili ...
V začetku svetega leta usmiljenja naj nas spodbujajo k razmišljanju besede, ki jih je kot pričevanje zapisala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost Svetlana Aleksijevič v knjigi Černobilska molitev: »Ni takšnega greha, ki ga Gospod Bog ne bi odpustil, če se iskreno kesamo. ... Ljudje so nepravični, Gospod Bog pa je neskončno potrpežljiv in zelo milostljiv ... « (str. 84). Po vsej verjetnosti pisateljica izhaja iz pravoslavnega okolja. Ali nas bodo res morali ljudje drugih veroizpovedi prepričati v to, kar nam tako lepo govori papež Frančišek?
Božo Rustja

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh