Krst otroka neporočenih staršev

Imam nekaj vprašanj glede krsta otrok. Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu? Drugo vprašanje pa je, ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša. Kaj pomeni izredni krst?
Vida

Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu?
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, ki je podal smernice pastoralnega delovanja za vse škofije v Sloveniji, je v točki 150 zapisal: »Kadar krst otroka želijo starši, ki nimajo urejenega zakonskega življenja v Cerkvi, je njihova prošnja milostna priložnost, zato naj jih duhovnik razumevajoče sprejme in se z njimi pogovori. V primerih, ko starša nista uredila cerkvene poroke, čeprav ni ovir za njeno ureditev, jima je treba nevsiljivo, pa vendar jasno povedati, da je vprašanje krščanskega zakona najtesneje povezano z vprašanjem vere staršev, ki je pogoj za krst otroka. Zato Cerkev od njih pričakuje, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da zakon uredijo. Če starši kljub vsem razlogom ne privolijo v cerkveno poroko, je treba upoštevati, da je krst Božji dar in da ima načelno vsak otrok pravico biti krščen, če obstaja utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri. Taki starši potrebujejo dodatno pripravo, saj so vendarle prvi odgovorni za versko vzgojo svojih otrok.«
Pomembni sta tudi priporočili, ki sledita: »Če je pastoralni dialog s starši iz različnih vzrokov otežen ali če zastane, ni modro, da se duhovniki sklicujejo zgolj na predpise, saj lahko ustvarijo videz nerazumevanja njihovega konkretnega položaja, marveč se je potrebno skupaj s starši pogovoriti, kako bodo botri in krščansko občestvo dopolnili pomanjkljivo versko vzgojo ali versko nemoč staršev« (toč. 151 PZCS).
pismo 12 2015b»Če starši, ki prosijo za krst majhnega otroka, odklanjajo celo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku, krst odložimo« (toč. 152 PZCS). Odložiti ne pomeni odkloniti, ampak pomeni dati staršem čas za molitev in premislek glede svojega življenja in poslanstva do Boga in do otrok.
Ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša?
Glede tega vprašanja je potrebno najprej navesti splošno pravilo, ki določa, da je pravi kraj za krščevanje, razen v sili, cerkev ali kapela (kan. 857, §1 ZCP). Krstni obrednik in zakonik cerkvenega prava navajata, da je pravi kraj za krščevanje odraslega katehumena domača župnijska cerkev, za krst otroka pa župnijska cerkev njegovih staršev, razen kadar bi upravičen razlog svetoval kaj drugega (prim kan. 857, §1-2 ZCP).
Vidno znamenje, da je cerkev ali kapela primerna za krščevanje je krstni kamen, ki predstavlja krstni izvir. Če cerkev ali kapela nima krstnega kamna, to pomeni, da ni namenjena za redno krščevanje. V primeru krščevanja na drugih krajih (domača hiša, bolnišnica), se mora krstitelj posvetovati s škofom, ki je pristojen za izdajo dovoljenja (prim kan. 858, §2). Dovoljenje ni potrebno le v primeru smrtne nevarnosti. Če vernikom ustreza, lahko krajevni ordinarij, po posvetu z župnikom, dovoli postavitev krstilnika tudi v druge cerkve ali kapele iste župnije (prim. kan. 858, §2), v tem primeru je možno redno krščevanje tudi v teh cerkvah ali kapelah.
Za redno krščevanja se priporoča krščevanje ob nedeljah in na velikonočno vigilijo, kar pa ne pomeni, da ni dovoljeno krščevati tudi druge dni (prim kan. 856 ZCP). Pastoralni razlog za krščevanje ob nedeljah je dejstvo, da je nedelja dan Gospodovega vstajenja in da je krst zakrament, ki včlenjuje krščenca v občestvo Cerkve, katere vidno znamenje je prav župnijsko občestvo (prim. toč. 177 PZCS). Tako se lepo izrazi tudi teološka misel, da se otrok ne krščuje samo v veri staršev, ampak tudi v veri Cerkve.
V primeru, da bi starši želeli krstiti otroka v cerkvi ali kapeli, ki ni župnijska cerkev, na primer v podružnični cerkvi, in ta nima krstnega kamna, lahko za posamezni primer dovoli krst domači župnik, pod pogojem, da je omenjena cerkev ali kapela na ozemlju njegove župnije in da za to obstaja upravičen razlog. Upravičen razlog je lahko velika oddaljenost od župnijske cerkve, neogrevana cerkev v zimskem času, bolezen krščenca, in še kaj. Najbolje je, če se ti primeri določijo v območnem pravu.
»Če starši zaprosijo za otrokov krst zunaj domače župnije, naj duhovnik ali pastoralni delavec, ki jih v tistem kraju sprejme, krsta vnaprej ne obljublja, ampak naj jih opogumi, da zaživijo občestveno v svoji župniji. Pastoralni delavci naj se skrbno trudijo za pastoralno edinost, jasnost meril in spoštljivo ravnanje s prosilci za krst. Tako bodo staršem in ‘javnemu mnenju’ najbolje pomagali k zrelejšemu odnosu do zakramentov in vsega krščanskega življenja« (toč. 153 PZCS).
Iz upravičenega razloga pa se lahko krst podeli tudi v drugi župniji, sicer v soglasju in z dovoljenjem domačega župnika, in po predhodni pripravi na krst, ki naj bo, če je le mogoče, v domači župniji (prim. ZCP, kan. 857 § 2 in toč. 153 in toč. 177 PZCS). Kot upravičen razlog za krst v drugi župniji bi lahko bila načrtovana selitev družine v tisto župnijo.
Na koncu bi omenil, da niti pretirana strogost niti pretirana popustljivost župnika nista dobri. Zelo je pomembno, da si župnik vzame čas za pogovor s staršema in za njuno pripravo na krst otroka, v kateri je potrebno staršem lepo pojasniti razloge, zaradi katerih Cerkev priporoča krst v domači župniji, obenem pa tudi pretehtati upravičenost razlogov, ki jih imata starša, ki si želita krstiti otroka izven župnijske cerkve ali izven domače župnije. V primeru nejasnosti pa se je najbolje obrniti z vprašanjem na krajevnega ordinarija (škofa).


Kaj pomeni krst želja, krst krvi, krst v sili?
Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje, da prejme krst želja, tisti človek, ki ob nepoznavanju Kristusovega evangelija in njegove Cerkve išče resnico in izpolnjuje božjo voljo, in za katerega je mogoče predpostavljati, da bi si krst želel, če bi zanj vedel in poznal njegovo potrebnost. Krst želja prejmejo vsi tisti ljudje, ki niso imeli priložnosti, da bi Kristusa in vero resnično spoznali, ki pa s poštenim srcem iščejo Boga in živijo po vesti (prim. KKC 1260).
Tako lahko govorimo, da so v krstu želja krščeni vsi katehumeni, ki pred krstom umrejo in je njihovo izrecno hrepenenje po njegovem prejemu združeno s kesanjem njihovih lastnih grehov (prim. KKC 1258).
Pri delitvi krsta želja otrokom, ki umrjejo brez krsta, pa nas bogoslužje Cerkve vabi k zaupanju v božje usmiljenje in k molitvi za njihovo zveličanje. Pri tem lahko starši podelijo otroku krst želja v molitvi k Bogu s prošnjo, da ga sprejme k sebi v nebesa, mu dajo ime in se mu v molitvi priporočajo. Krst želja lahko podelimo otrokom, ki so umrli naravne smrti pred krstom.
Pri otrocih, ki so hoteno splavljeni (abortirani), pa bi bilo, po mnenju mednarodne teološke komisije, ki je raziskovala vprašanje, kaj se zgodi z otroki, ki umrejo brez krsta, celo bolje govoriti o krstu krvi, po analogiji z ‘nedolžnimi otroki’. Stališče komisije je, da so tudi danes mnogi otroci umorjeni zaradi strahu in egoizma določenih oseb, podobno, kot so bili umorjeni ‘nedolžni otroci’ v Jezusovem času, zaradi strahu in egoizma tistih, ki so hoteli umoriti dete Jezusa.
Strogo vzeto pa Cerkev ohranja trdno prepričanje, da prejmejo krsti krvi tisti, ki pretrpijo smrt zaradi vere, ne da bi bili prejeli krst, in so zato s svojo smrtjo krščeni za Kristusa in s Kristusom. Ta krst krvi priobčuje kakor krst želja sadove krsta, ne da bi bil to zakrament. (prim KKC 1259).
Krst v sili pa je krst človeka v smrtni nevarnosti. Če gre za odraslo osebo, je potrebno, da vsaj nekoliko pozna glavne verske resnice in da na kakršenkoli način izrazi svojo voljo glede prejema krsta ter obljubi, da bo spolnjeval zapovedi krščanske vere (prim. kan 865, § 2 ZCP).
Če gre za krst otroka v smrtni nevarnosti, pa ga je treba krstiti brez odlašanja (prim. kan. 867, §2). V smrti nevarnosti je dopustno krstiti celo otroka katoliških ali nekatoliških staršev proti njihovi volji (prim kan. 868, §2).
Delivec krsta v sili je lahko katerikoli človek in krsti lahko kjerkoli. Pogoji za veljaven krst v sili so samo trije: 1. da krstitelj dela to, kar želi delati Cerkev, to je, da hoče krstiti; 2. da z vodo (lahko neblagoslovljeno) oblije krščenca in pri tem 3. izgovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (prim. KKC 1284). Po krstu v sili je krstitelj dolžan v najkrajšem času obvestiti župnika župnije, kjer je podelil krst, da vpiše krst v krstno knjigo. Če otrok ozdravi, ga lahko starši prinesejo v Cerkev, kjer ga duhovnik sprejme v imenu župnijskega občestva, mu podeli še krstno maziljenje, da belo oblačilo, izroči krstno svečo. Na ta način krst v sili dopolnimo še z drugimi dejanji krstnega obreda, ki pa niso pogoj za veljavnost krsta.
Jožef Koren

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh