Nas Bog res vpeljuje v skušnjavo?

Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo ...”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih.
Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
Bogdan
pismo 01 2016bIz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.
Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!
Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod.
Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 48.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh