Šok zaradi izobčenja iz Cerkve

Lani avgusta sem drugič v življenju doživel šok. Sem že mnogo let v pokoju in preživljam zadnja leta dan za dnem travmatična obdobja, ki so dosegla vrhunec v lanskem letu.
Človek bo zapustil starše in se pridružil ženi in bosta oba eno telo, je zapisano v Svetem pismu. Tako je tudi bilo.
V družini se rodijo otroci, čas beži. Družina se posveti materialnemu urejanju okolja v družini. Otroci rastejo. In se zgodi. Nenačrtovana nosečnost, ki družino pahne v dilemo. Ali narediti splav? V usodnem odločanju se nepremišljenost in strahopetno in popolnoma neumno zakonca odločita za splav. Neumna odločitev, ki se je takrat zdela logična. Napaka! Napake se začneš zavedati po kakšnem letu in se odločiš obiskati spovednika. Spoved je bila težavna, mogoče uspešna ali le utopija.
Leta minevajo, otroci odidejo, a v srcu greh raste in raste, razjeda dušo in na koncu vse telo. Z leti spoznaš, da si v potrošniški naglici storil najhujši zločin, greh, ki te vsak dan mori. Greh poskušaš z vzgojo otrok in vnukov popraviti, toda madež kljub spovedi in kesanju ostaja kot kamen na duši.
In po mnogih letih z mnogimi spovedmi in prejemanju obhajila ugotoviš, ko slišiš papeža, da si zaradi splava izobčen iz Cerkve. V trenutku ugotoviš, da si štirideset let živel v grehu, ker ti duhovnik ni imel pravice odpustiti storjeni greh. Šok. Kaj sedaj?
Kristus je na zemlji iskal izgubljene ovce, grešnike. Je tudi res, da je dal navodila: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani.« Ali to velja za izobčene iz Cerkve? Kaj sedaj? Veliki smrtni greh ni izbrisan, ker ga duhovnik v tistem času ni imel pravice odpustiti. Kaj mi sedaj ostane? Samomor, ker sem popolnoma zavozil življenje zaradi mladostne nezrelosti in nerazsodnosti oz. neumnosti. Kje je rešitev za vse storjene kasnejše grehe, ki so posledica takratne izobčenosti?
Sedaj v zrelih letih, ko se bliža konec življenja, vsak trenutek izkoristim v pokoju, da prosim Boga odpuščanja.
Res je splav največji greh, saj je umor bitja, ki ima dušo in se že z materjo, ki ga nosi pod srcem, pogovarja in je že duhovno povezan s Stvarnikom, a takšnega prepričanja, kaj šele spoznanja, nisem bil zmožen v tistem času. Za takšen greh ni opravičila in vsak, ki bi se za takšen korak odločil, naj tisočkrat prej premisli, da se bo v tem času otrok že rodil. Splav nikoli, za nobeno ceno. Travmo nosiš vse življenje. Verjetno je tudi smrt zato težka, ker si izobčen in omadeževan.
Papež sedaj ponuja leto usmiljenja, a leta, prekleta zaradi izobčenosti, ostajajo in z njimi nakopičene neuspešne spovedi.
Upanje zadnje umre, zato upam, da se me bo vsaj Kristus usmilil, saj pogosto zaradi storjenega greha priteče solza iz oči. A leta bežijo in z njimi se bliža smrt. Ali obstaja rešitev? Bog mi pomagaj! Prosim, ne obsojajte mene ali moje žene, ker se že vsak dan obsojam, a le upam, da je Bog ljubezen in da odpušča slabotnim ljudem tudi takšne napake oz. neumnosti.
Hvala za razumevanje mojih grehov.
vaš starejši bralec Franc

pismo 02 2016bKatoliška Cerkev je pred sto leti izdala Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1917), ki je zbirka uradnih cerkvenih predpisov ter razdeljen na poglavja in ta na kanone. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je izšel novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1983), ki je izrazito pastoralno usmerjen in nikakor noče biti samo zbirka uradnih predpisov in moriti Duha, saj smo vsi ‘poklicani k svobodi’ (Gal 5,13). Namen Zakonika je dati cerkveni skupnosti takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, obenem pa omogočiti njihovo urejeno rast v življenju cerkvene skupnosti in posameznikov (sv. Janez Pavel II.). To tudi velja za šesto knjigo Zakonika cerkvenega prava (od kanona 1311 do kanona 1399), ki govori o kaznivih dejanjih v Cerkvi, saj želi biti občutljiva, natančna in sočutna glede izrekanja različnih kazni, tudi kazni izobčenja.
Morda se kdo sprašuje, zakaj izobčenje zaradi izvršenega splava? Že v Stari zavezi beremo: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal: preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1,5). Katekizem katoliške Cerkve za mlade takole razloži grešnost splava: »Samo Bog je gospodar življenja in smrti. Niti ‘moje’ življenje ne pripada meni. Vsak otrok ima od spočetja dalje pravico do življenja. Od samega začetka je nerojen človek lastna oseba, v njen krog pravic ne sme posegati od zunaj nihče, ne država ne zdravnik in tudi ne mati ali oče. Jasnost Cerkve glede tega ni nobeno pomanjkanje usmiljenosti; s svojim stališčem želi še bolj opozoriti na škodo, ki je ni mogoče popraviti in ki je storjena nedolžno umorjenemu otroku, njegovim staršem in celotni družbi« (Youcat 383).
Zdi se, da kazen izobčenja zaradi splava, ki jo je uvedel leta 1869 papež bl. Pij IX., potrebuje danes več razumevanja, sočutja in predvsem usmiljenja s strani cerkvene zakonodaje ter zato pooblastitev številnejših spovednikov oprostitve od izobčenja, kar so ugotovili tako

    »Samo Bog je gospodar življenja in smrti. Niti ‘moje’ življenje ne pripada meni. Vsak otrok ima od spočetja dalje pravico do življenja.

Apostolski sedež kot tudi slovenski škofje, že pred papežem Frančiškom, ki je dal v letu usmiljenja vsem spovednikom pooblastitev oprostitve od izobčenja zaradi splava. V tem duhu je tudi Apostolski sedež že pred leti podelil poseben privilegij nekaterim redovnikom (frančiškanom, kapucinom, minoritom, dominikancem, jezuitom, avguštincem in karmeličanom), ki lahko odvežejo do izobčenja zaradi splava kadarkoli in ne glede na število splavov. Tudi slovenski škofje so leta 1997 pooblastili vse duhovnike, ki imajo pravico za spovedovanje, da lahko odvežejo od izobčenja, pridržanega krajevnemu škofu, v adventnem in postnem času, med misijonom in duhovnimi obnovami ter pri spovedi zaročencev pred poroko. To je gotovo v duhu evangelija in tudi v duhu gesla leta usmiljenja: Usmiljeni kakor Oče.
Prav tako že Zakonik cerkvenega prava in poznejši cerkveni dokumenti učijo, da vnaprej izrečenega izobčenja zaradi splava ni, četudi kdo učinkovito oskrbi odpravo plodu, v naslednjih primerih: 1. Če oseba, ki je storila ali sodelovala pri splavu, še ni stara 18 let. 2. Če se ne zaveda, da je z grehom naredila tudi kaznivo dejanje. 3. Če ni bila pri pravi pameti oz. ni mogla razumno ravnati, v pomanjkanju svobode oz. pod vplivom hudega strahu. To pomeni, da ni vsak veliki greh, ki bi navadno zadel vnaprej izrečeno izobčenje, nujno kaznivo dejanje, je pa vsako težko kaznivo dejanje hkrati tudi greh. Da je neko dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, morajo sočasno sovpadati trije elementi: zunanja kršitev norme, moralna obdolžljivost in predpisana kanonična kazen (sankcija). Tukaj ne govorimo o grehu splava, ampak o cerkveni kazni vnaprej izrečenem izobčenju zaradi splava.

    Splav nikoli, za nobeno ceno. Travmo nosiš vse življenje.

In kako je bilo v vašem primeru? Po Zakoniku cerkvenega prava vi niste bili izobčeni, ker niste, kot trdite, vedeli za ta cerkveni zakon (ZCP 1323,2: »Kazen ne zadene tistega, ki je kršil zakon ali ukaz, če brez krivde ni vedel, da krši zakon ali ukaz«), po katerem bi izvršilca splava zadelo vnaprej izrečeno izobčenje. Tako je tudi spovednik, katerikoli je že bil, prav ravnal, da vam je dal odvezo od splava, saj niste bili izobčeni. Bilo bi pa seveda normalno in nujno, da bi vas duhovnik poučil, da boste pač v primeru morebitnega naslednjega splava izobčeni. Toda to, da vas duhovnik ni na to opozoril in poučil, ni vaš problem, marveč njegov, kar bi pa lahko bilo že naslednje vprašanje, žal pa zanj tukaj ni prostora, da bi ga obravnavali.
Odrešeni bomo, ne ker smo dobri in sveti, temveč ker je Bog dober, sočuten in usmiljen z nami. Zato tudi vi bodite Bogu hvaležni, ker je vaš šok samo šok, ki pa ne izhaja iz stvarnega izobčenja. Zdi se mi, da bo treba v tem izrednem jubilejnem letu usmiljenja še nekatere stvari podrobneje razjasnjevati tako glede spovedovanja (o čemer je v letošnjem Ognjišču posebna rubrika) in tudi glede izobčenj. Leto usmiljenja naj bi nam pomagalo, da bi poglobili hvaležnost do Božjega usmiljenja in da bi tudi sami bili usmiljeni do tistih, s katerimi živimo, in so nas hote ali nehote prizadeli in potrebujejo naše sočutje in usmiljenje. Bodite usmiljeni kakor Oče.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 02, str. 48

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh