Odpustki me motijo, ker so nekakšen ‘srednjeveški’ ostanek.

V novembrskem Ognjišču je upokojeni nadškof Turnšek lepo razložil pomen odpustkov. Opisal je tudi pogoje, da odpustek prejmemo tudi v svetem letu. Pa ne vem, če sem pravilno razumela vse pogoje. Moram se spovedati, prejeti obhajilo, moram biti nenavezana na greh, moliti po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in Slava Očetu) in izpolniti poseben pogoj. V svetem letu je to prehod skozi vrata usmiljenja, če prav razumem. Za vse svete je pogoj obisk pokopališča, ob drugih priložnostih pa drugi. Zanima me, če je vse to potrebno opraviti v eni cerkvi? Za sveto leto imajo samo nekatere, npr. stolnice in božjepotne cerkve, sveta vrata. Ali moram vse, spoved, obhajilo in molitev opraviti v tej cerkvi ali se lahko spovem v drugi cerkvi in grem pozneje, morda naslednji dan skozi svetoletna vrata? Pri vsem tem pa me moti še to, da nekateri pravijo, da odpustki niso bistveni, da so ‘srednjeveški’ ostanek. Proti njim je bil že Luter in se je zaradi tega ‘odcepil’ od katoliške Cerkve. Pravijo, da je bistvena spoved, odpustki pa zastarela stvar. Hvaležna bom za pojasnila.
Tea
pismo 03 2016aSveto leto usmiljenja že rojeva svoje sadove. Zanimanje za marsikaj, kar je v preteklosti nekako nekje poniknilo, se je spet prebudilo: več se govori o spovedi, o posledicah hotene prekinitve nosečnosti, o usmiljenju sploh ... Med te nekoliko ‘zanemarjene’ ali ‘pozabljene’ resničnosti sodijo gotovo tudi odpustki. Nesrečno se jih držijo srednjeveški očitki, ki jih je protestantsko gibanje še bolj poudarilo. Nikakor pa niso bili odpustki glavni vzrok takratnega razkola v Cerkvi. Ker jih je Luter naštel med drugimi nepravilnostmi, so postali kasneje, še zlasti v ateističnih sistemih, zelo priročno sredstvo za smešenje vere. A smešili so jih tisti, ki njihove prave vsebine sploh niso poznali. In tako so dobili zelo ‘zloglasno’ noto tudi v naši polpretekli zgodovini. S tem ne zanikam, da so mogoče tudi napačne razlage in celo zlorabe odpustkov; in gotovo so kdaj v zgodovine tudi bile. Vendar so tudi v Lutrovem času veljali za odpustke enaki zunanji in predvsem notranji pogoji in kdor jih ni izpolnil, ker ni imel pravega namena in je ‘blefiral’, sploh ni bil deležen milosti, ki jih odpustki pomenijo. Saj Boga ni mogoče prevarati, četudi komu uspe ukaniti ljudi. Podobno kakor spoved ni veljavna in učinkovita, če spovedanec hlini skesanost, čeprav je spovednik prepričan, da je vse v redu in prav.
Gospa je v pisnem vprašanju dobro obnovila pogoje, ki so potrebni za pridobitev odpustka v svetem letu usmiljenja. Razrešimo pa dilemo okoli vprašanja, ali je vse pogoje potrebno izpolniti v eni cerkvi in, dodal bi še, na isti dan. Ker je mogoče pridobiti na dan odpustek samo enkrat, je potrebno imeti tisti dan vse pogoje izpolnjene. Gotovo je ‘posebni pogoj’, t.j. vstop skozi sveta vrata, treba narediti vsakič znova. Nenavezanost na greh je na svoj način povezana z zakramentom sprave ali spovedi, zato ni treba obhajati tega zakramenta prav tisti dan, ampak nekje v bližini (nekako v obdobju enega tedna je praktičen nasvet), vendar pa je treba ohraniti nenavezanost na greh. V primeru večjega greha je potrebno zakrament ponovno obhajati. Ostale pogoje, molitev, obhajilo, darovanje trpljenja, delo usmiljenja, lahko načelno izpolnimo tudi drugje. Najbolje pa seveda je, če moremo vse združiti v cerkvi, kjer stopimo tudi skozi sveta vrata usmiljenja; tako pride najbolj do izraza celota kot simbolno dejanje, znamenje, ki je naš del duhovnega dogajanja, ki se v odpustkih dogaja v občestvu Cerkve med človekom in Bogom.

    Nikakor ni mogoče odpustkov primerjati, še manj enačiti z zakramenti in dogajanjem v njih. Nikakor pa ni res, da so zastareli ali da zato, ker niso bistveni, nimajo nobenega pomena. Zastareli bi bili, če bi danes greh ne puščal več posledic, ki tudi po spovedi ostanejo v grešniku in v drugih.

Res je pa tudi, da nekateri očitki oz. pomisleki o odpustkih pri nekaterih še kar ostajajo in da so pri marsikom še vedno na ‘slabem glasu’. V vprašanju je poudarjeno, da jih imajo nekateri za zastarele in jim očitajo, da niso bistveni, da je pomembnejša spoved. S tem pojmovanjem se je mogoče načelno delno strinjati. Nikakor ni mogoče odpustkov primerjati, še manj enačiti z zakramenti in dogajanjem v njih. Nikakor pa ni res, da so zastareli ali da zato, ker niso bistveni, nimajo nobenega pomena. Zastareli bi bili, če bi danes greh ne puščal več posledic, ki tudi po spovedi ostanejo v grešniku in v drugih. Glede pomena nebistvenih stvari pa tale razmislek. Pomislimo samo na okus pri hrani: gotovo ni bistven, bolezensko ga lahko celo izgubimo, bistveni so sestavni deli hrane, ki jih uporablja telo za svoje življenje, rast in obnavljanje; a je okus pri tem še kako dobrodošel in marsikaj olajša; zlasti pri ljudeh, ki izgubijo apetit. Hočem reči, da če določena stvar ni bistvena ali nujno potrebna za določen proces ali dogajanje, to še ne pomeni, da je vredna omalovaževanja ali da je odveč. Za odpustke pa lahko celo ugotovimo, da vsaj na neki način spadajo k procesu spovedi same, saj so ‘zunanja’ pomoč občestva Cerkve spovedancu pri tistem delu zakramenta sprave, ki ga imenujemo sprava ali pokora – in ta je sestavni del zakramenta sprave, ne le neki dodatek, ki je ali pa ga ni. Pokora se namreč nanaša na popravo posledic (kazni) grehov tako pri drugih, ki so jih naši grehi prizadeli, oškodovali (vidik zadoščevanja), kakor pri grešniku samem (vidik boja s temi posledicami po spovedi). In ker se je s kaznimi ali posledicami grehov težko in mukotrpno ter naporno bojevati in jih odstranjevati, nam pri tem poleg pokore lahko pomagajo tudi odpustki. Nikakor pa odpustki niso nujno sredstvo v tem ‘rehabilitacijskem’ procesu po odpuščanju grehov v zakramentu sprave. So dodatna pomoč. Če greh predstavlja bolezen z njenim izvorom, potem je obhajanje zakramenta sprave zdravljenje in odstranitev tega izvora. A vemo npr., da po zacelitvi kosti pri zlomu in odstranitvi opore, nujno sledi včasih zelo boleče razgibavanje in odpravljanje stranskih posledic, ki jih je prinesel zlom in zdravljenje mišicam in drugim gibalnim sposobnostim. Tako tudi greh lahko pušča posledice tako na telesni kot duševni in duhovni ravni; in tudi za odpravljanje teh posledic je potrebna posebna ‘terapija’. Sicer se bolnik tudi brez posebnih terapij počasi vrne nazaj v normalni način življenja, a gotovo počasneje in morda tudi ne več tako popolno, kot bi bilo mogoče s ‘posebno obdelavo’.
Morda lahko tudi ta primerjava, ki gotovo tudi ‘šepa’, kot vsaka, pomaga tistim, ki dvomijo v koristnost in sodobnost odpustkov, da jih pogledajo še s kakšnega drugega zornega kota, kot so jih presojali do sedaj. In tudi temu je namenjeno sveto leto usmiljenja.
Vsem želim, da ga še naprej v polnosti živimo in se v njem ponovno okrepimo v notranjem človeku, v krstu upodobljenem po Kristusu, da bi to novo življenje vsakega izmed nas, ki je s Kristusom že skrito v Bogu, prihajalo vedno bolj in bolj do ‘vidnosti’ tudi v našem vsakdanjem sobivanju z ljudmi. Ne pozabimo, da smo drug drugemu poslani biti obličje “Obličja Očetovega usmiljenja”, ki je Jezus Kristus.
Marjan Turnšek

Ognjišče (2016) 03, str. 46

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh