Zakaj ne smem ljubiti moškega, ki je izvoljenec mojega srca?

Deset božjih zapovedi poznam in trudim se, da jih spolnjujem. Problem je v šesti. Mož mi je umrl. Stara sem nekaj manj kot petdeset let. Že nekaj let prijateljujem z moškim, ki je cerkveno poročen, civilno ločen, ne po svoji želji. Prizadeval si je, da je bil zvest zakramentu zakona, v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved, je zapuščeni zakonec. Obstaja znatna razlika. Jasno je, da se ne more poročiti. Po vseh teh letih lahko rečem, da se najina spolnost na človeški način uresničuje tako, da je vključena v ljubezen, s katero sva zavezana drug drugemu. Toda – sva prešuštnika. To me boli. Čeprav njegova žena ni ob tem prav nič prizadeta, verjetno to boli Jezusa, čeprav jaz mislim, da je to zapoved dopolnil zato, da bi ne bili prevarani zakonci prizadeti. Mislim, da je tudi prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš. V Katekizmu katoliške Cerkve piše, da je izročilo Cerkve šesto božjo zapoved razumelo tako, da zaobseže celoto človeške spolnosti. Toda celota je več vrst nečistosti. Ne bi se rada prepirala z Bogom, toda mislim, da si midva s tem dejanjem le dokazujeva ljubezen, se dopolnjujeva ter občutiva nekaj, česar v mladosti nisva. Problem je pri spovedi. Ker ne živiva skupaj, mi je neki duhovnik na božji poti dejal, da grem lahko kadarkoli k spovedi in mi je dal tudi odvezo. Spoved je bila pomirjujoča. Drugi duhovniki se s tem ne strinjajo. Že nekajkrat nisva dobila odveze. Partner se je zaradi tega nekoliko oddaljil od Cerkve in, bojim se, tudi od Boga. Ko sem predlagala, da bi prenehala s spolnostjo, je to sprejel kot mojo zavrnitev njega samega. Meni, da se bova tako začela oddaljevati, ker brez nežnosti pač v ljubezni ne gre, s čemer se tudi strinjam.
Zanima me vaše stališče. Greva lahko k spovedi, ali ne? Greva mogoče samo k tistim duhovnikom, kjer bova dobila odvezo? Živiva vsak v svojem kraju, s svojimi otroki. Zaenkrat ne nameravava živeti skupaj, rada pa bi se skupaj postarala. Imava se iskreno rada. Prosim, svetujte mi karkoli. Kaj bi mi dejal Jezus? On je ena sama ljubezen, gotovo to razume.
Roža
pismo 05 2013aVaš problem in stisko ste jasno in dokaj podrobno popisali. Hvala za zaupanje. Ker že nekaj let prijateljujete s civilno razvezanim moškim, pomeni, da ste vdova že nekaj časa in da ste dokaj hitro izgubili svojega moža. Omenjate tudi, da sta ‘prešuštnika’, ker imata s prijateljem spolne odnose in se z njimi ‘dopolnjujeta’. Zdi se vam pa, da je “prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš”, kar gotovo do neke mere drži.
Za mlade vdove že apostol Pavel piše, naj se ponovno poročijo, da ne bi dajale nasprotnikom “nobenega povoda za obrekovanje” (1 Tim 5,14). Cerkev je vse od apostolskih časov zagovarjala poroko vdov in s tem nakazala eno izmed možnih dobrih rešitev za vdove in vdovce. Vi, gospa, imate vse pogoje za cerkveno poroko in za zakramentalno sklenitev zakonske zveze, če bi našli samskega moškega ali vdovca, ki bi želel z vami skleniti zakon. V vašem primeru ne samo, da vidva “zaenkrat ne nameravata živeti skupaj”, saj živita vsak v svojem kraju s svojimi otroki, ampak vaš ‘prijatelj’ tudi nima pogojev za cerkveno poroko, ker je bil že cerkveno poročen in “ne po svoji želji” civilno razvezan. Obenem pa tudi omenjate, da “bi se rada skupaj postarala”, kar morda vključuje, da se bosta še bolj zbližala in se morda, če bo možnost, tudi kdaj pozneje poročila.
Ker omenjate Katekizem katoliške Cerkve, vam je gotovo znano, da je ena izmed možnosti pri razvezanih zakoncih to, da poskusijo na cerkvenem sodišču, če je morda možno ugotoviti ničnostni zakon. Pozitivnih rešitev v Cerkvi na Slovenskem je glede tega kar nekaj. Postopek o ničnosti zakona se navadno začne pri domačem župniku ali pa na cerkvenem sodišču. Če bi vidva razmišljala na poznejšo cerkveno poroko, se gotovo splača v to smer potruditi, saj ste še relativno mladi in lahko še dolgo živite; razlogi za ničnost zakona so zelo različni, na katere pa v primeru prijateljevega cerkvenega zakona iz vašega pisma ni mogoče sklepati.
Glede odgovora na sedanje prejemanje zakramenta spovedi in odpuščanja grehov pa tako spovedniki kot spovedanci z ene strani zaupamo v božje usmiljenje, z druge strani pa pri spovedi obljubljamo, da se bomo predvsem težkih grehov izogibali in se odločimo, da ne bomo več grešili. Vaši dosedanji spovedniki so ob upoštevanju teh dveh vidikov presojali vaš primer različno. Omenjate, da je duhovnik na božji poti dejal, da greste lahko kadarkoli k spovedi in vam tudi dal odvezo, “drugi duhovniki se s tem ne strinjajo”. Iz tega vidite, da na vaše vprašanje ni absolutnega odgovora, saj so tudi spovedniki v stiski, ko morajo upoštevati božje usmiljenje ter vajino nemoč in grešnost. Ker je zadeva zelo intimna, bo najbrž najbolje, da imate stalnega spovednika, ki vam bo pomagal, da se boste tako pred svojo vestjo kot pred Bogom lažje pravilno odločili. Stalni spovednik ali duhovni spremljevalec vam bo tudi lažje pomagal k ‘razločevanju duhov’ in k pravilni naravnanosti, saj se v spremljevalnem pogovoru in molitvi lahko zadeve celoviteje opišejo, razložijo in osvetlijo. Italijanska škofovska konferenca je izdala navodila (direktorij) za družinsko pastoralo, v katerem obravnava tudi posebne primere (ločene, razvezane, a ne ponovno poročene, razvezane in samo civilno ponovno poročene, samo civilno poročene in svobodne zveze, tj. zunajzakonske skupnosti) in za vsako od naštetih kategorij navaja pogoje glede prejemanja zakramentov (CD 73, 207–230).
Rad pa bi vdovam in vdovcem, tudi vam, napisal še nekaj. Po nauku Cerkve smo vsi kristjani, poročeni in samski, vdovci in razvezani, poklicani k svetosti; vsak pač v svojem stanu in v svojem konkretnem življenju. Zgodovina krščanskega svetništva pozna številne vdove, ki so dosegle visoko stopnjo svetosti prav kot vdove oziroma vdovci, kar je Cerkev večkrat tudi uradno priznala z razglasitvijo za svetnike (sv. Monika, sv. Ema, sv. Elizabeta itd.). Morda se bo kdo začudil, če bom zapisal, da je tudi Jezusova mati Marija bila vdova, saj je sv. Jožef, Jezusov varuh in mož Device Marije, skoraj gotovo umrl pred Marijo, in se ji zato vdove in vdovci lahko na poseben način upravičeno priporočajo.
Danes, ko je spolnost pogosto enostransko poudarjena, je tako potrebna bolj izrazita odločitev za svetništvo pred poroko. Lahko smo veseli, da je vse več mladih kristjanov, ki odkrivajo vrednost čistega življenja pred poroko predvsem s pomočjo poglobljenega razmisleka o teologiji spolnosti. Ni dolgo, ko mi je neka mati petih odraščajočih oziroma že odraslih otrok dejala, da tudi na tej ravni nastaja neka nova kultura, ki bo lahko poseben blagoslov za prihodnje zdrave generacije. Podobno velja tudi za kvalitetno vdovstvo, ki je lahko velik blagoslov otrokom, vnukom in tudi cerkvenemu občestvu ter družbeni skupnosti, če se odkrije pot vdovskega svetništva. Rad ponavljam trditev Theodorja Boveta, protestantskega zdravnika in strokovnjaka za telesnost in spolnost, da vrednost človeka ni v tem, ali je poročen ali neporočen, vdovec ali razvezan, temveč ali živi brezpogojno in zastonjsko ljubezen ali ne.
Prihodnost, še bolj pa svetništvo, pripadata pokončnim in pogumnim ljudem, ki verjamejo, da Bog, ki je ljubezen, želi po Svetem Duhu voditi vsakega človeka tako, da bi mu bil prav po ljubezni (poročen, samski, vdovec itd.) vedno bolj podoben. Gospa Roža, tudi vas Kristus usposablja in vam omogoča rast v krščanski svetosti.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 05, str. 56

Zajemi vsak dan

Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.

(papež Frančišek)
Sobota, 22. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh