10. avgust

LETA 1827 ROJEN LOVRO TOMAN

10 08 1827-Lovro-TomanPESNIK, GOVORNIK IN POLITIK († 1870)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja . Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

 

LETA 1865 ROJEN ALEKSANDER GLAZUNOV

10 08 1865 Aleksander GlazunovRUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1936)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

 

LETA 1873 ROJEN FRAN ELLER

10 08 1873-Fran-EllerPESNIK V FINANČNI SLUŽBI († 1956)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakuleti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

 

LETA 1896 ODPRLI PRVO TRIGLAVSKO KOČO NA KREDARICI

10 08 1896-prva-koca-na-KredariciKočo so postavili na grebenu med Rjavino in Triglavom, na svetu, ki ga je kupil župnik Jakob Aljaž (2.512 m nad morjem). »Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni...." Že deset let kasneje pa so to prvo skromno kočo povečali in jo ob odprtju 1909 imenovali Triglavski dom na Kredarici. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat prenavljali, današnjo podobo je dobila leta 1984. Kasneje so prišle na vrsto še sončne celice, vetrni generator, telefonska povezava ...

Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal.

Enkrat leta 1895 sva šla (z radovljiškim dekanom Novakom) zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir.

Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št. 7 nekaj dni pred tem: V ponedeljek, 10. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"

Ob odprtju Triglavske koče je bilo več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem. Pevce je vodil Matej Hubad in vsi skupaj smo zapeli Lepa naša domovina.

Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jkoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 10. avgusta 1896.

 Finžgarjev sonet Triglavski koči: "Slovencev mračna doba je končana, / naloge svoje se Sloven zaveda, / kjer je njegova gora in poljana, / ki je bila lastnina že pradeda. / Sloven zastavo če razviti, / na svojo last opomniti soseda!

Ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram ---

 

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

10 08 1969 Tone-SeliskarPESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 02_2007

nekaj verzov:

Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti.

Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?

Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?

Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče?

Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami.

 

LETA 1907 ROJEN VENCESLAV WINKLER

10 08 1907-Venceslav-WinklerMLADINSKI PISATELJ († 1975)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

 

LETA 1928 ROJEN LEOPOLD SUHODOLČAN

10 08 1928-Leopold-SuhadolcanMLADINSKI PISATELJ († 1980)

Najprej je pisal pravljice (ljudske in sodobne), pozneje pa krajše zgodbe in realistične pripovedi (vojni čas) opisoval je tudi svet mladine v sodobnem mestnem okolju, v pripovedi je vnašal tudi pustolovske prvine. Njegova dela so prevedena v šestindvajset jezikov. Pisal je tudi za odrasle: radijske igre, TV nadaljevanke in za gledališče. Za pisanje je navdušil tudi sina Primoža.

 

LETA 1982 UMRLA MARJA BORŠNIK

10 08 1982-Marja-BorsnikLITERARNA ZGODOVINARKA (* 1906)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovenski literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

 

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

10 08 1950-Prezihov-VorancPISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1993

 

LETA 1972 UMRL FRANC STELE

10 08 1972-Franc-SteleUMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1886)

Eden največjih raziskovalcev slovenske umetnosti, se je rodil v Tunjicah pri Kamniku .Po končani gimnaziji v Kranju, je študiral umetnostno zgodovino. Leta 1911 je študij končal in naslednje leto doktoriral z disertacijo o stenskem slikarstvu na Kranjskem. – Usposobil se je za arhivsko, bibliotečno, muzejsko in spomeniško službo, leta 1913 pa prevzel službo deželnega konservatorja za Kranjsko. To delo je opravljal tudi po ujetništvu v Sibiriji med prvo vojno in po njej honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bil imenovan za rednega profesorja na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Tudi po upokojitvi je še predaval.

Pripravlja Marko Čuk

 

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh