Kako daleč smo od smrti

povejmo z zgodbo 11 2017aModrec se je vkrcal na ladjo, da se prepelje na drugo stran morja. Na odprtem morju je ladjo zajel silovit vihar. Visoki valovi so ladjo premetavali sem ter tja kot orehovo lupino. Potniki so bili prestrašeni: eni so molili, drugi vpili, tretji so metali v morje svoje stvari. Modrec pa je mirno sedel. Ko je vihar ponehal in so potniki prišli k sebi, ga je nekdo vprašal: »Kako da se ti nisi bal? Mar nisi vedel, da nas je od smrti ločevala samo krhka lesena ograja?«
»Seveda sem vedel, toda v življenju sem že izkusil, da me je od smrti ločevalo še manj!«
Proti koncu življenja je don Bosko že težko hodil. Ko ga je nekdo srečal na dvorišču, ga je vprašal: »Kam ste se namenili, don Bosko?« Odgovoril je: »V nebesa.« To bi moralo veljati za vsakogar, kdor veruje v Boga. Z vsakim korakom lahko rečemo: »Prihajam, Gospod!«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 33.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh