Novi čevlji

V kraljestvu Čeng se je neki mož odpravil v mesto, da bi si kupil nove čevlje. Pomeril je nove čevlje, a je doma pozabil mero in je v mesto prišel brez nje. Odpravil se je do čevljarja: »Joj, mero za čevlje sem pozabil doma!« je zaklical ter odhitel domov. Ko se je spet vrnil na tržnico, je bilo sejma že konec in ni mogel
kupiti novih čevljev.
»Zakaj jih pa nisi pomeril?« ga je vprašal sosed.
»Bolj zaupam meri,« mu je odgovoril mož.

povejmo z zgodbo 12 2004Neki misijonar je pripovedoval, kako je pred časom potreboval fotografijo za potrdilo. Ko se je fotografiral, je poskrbel, da je bila fotografija natančno takega formata, kot je potrebno za dokumente. »Osebno sem jo skupaj s potrdilom izročil uslužbencu za okencem. Ta pa mi je dejal: prinesti morate potrdilo, da je to res vaša fotografija.« Vzel sem fotografijo, jo obrnil proti njemu ter jo postavil ob svoj obraz. Nato se mu z vsem spoštovanjem, ki ga dolgujemo uradnikom, rekel: »Prosim, samo za trenutek poglejte in se prepričajte, da sem na fotografiji zares jaz.« Toda pisar je odgovoril: »Seveda je to fotografija vašega obraza. Toda na hrbtni strani fotografije mora biti podpis odgovornega uslužbenca in žig, da je fotografija res vaša.« Globoko sem se priklonil pred birokratom in se umaknil.
Niti sanjalo se mi ni, kdo je pristojni uradnik za te reči. Spomnil pa sem se, da je imel moj prijatelj prijatelja, ki je rekel, da pozna nekega pooblaščenega uradnika. Tako je moja fotografija romala iz rok v roke in se čez čas vrnila podpisana in žigom na hrbtni strani. Pristojni uradnik, ki me nikoli ni videl niti me ni poznal, je na prijateljevo priporočilo, s podpisom in žigom zagotovil, da obraz na fotografiji predstavlja res mene. In česar ni dosegel moj obraz, je dosegel uradnikov podpis. Prvi uradnik – tisti na okencu, je tokrat sprejel mojo fotografijo.« Mera čevljev je bila spet pomembnejša kot noga, ki bo obula čevelj.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 63.

Pa ni vse samo zabavno. Zgodba o čevljih in njihovi meri nas vabi, da globlje premislimo o stvareh, ki se jim smejemo. Oprijemati se »mere« ni samo napaka birokracije, ampak tudi nas samih. Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi... in pozabimo na našo nalogo. Najboljša mera za udoben čevelj je naša noga in sicer tedaj, ko potrebujem obuvalo. Tudi noga namreč raste in se z leti spreminja. Potrebujemo različna obuvala: ena za cerkev, druga za hojo v hribe, ena za stanovanje, druga za športne dejavnosti. Običajno ne kupujemo stotih modelov. Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje. Pa naj se mi je še tako prilegal.
Če je zrasla moja noga, sta »zrasla« tudi moje srce in pamet in se je spremenil moj pogled na stvari, moja sposobnost sprejemanja drugih idej ... ko grem danes v trgovino, nesem s seboj vso svojo resnost in svoje sanje ter kupim take čevlje, ki se bodo bolje prilegali mojim nogam, izbiri po mojem okusu in denarju, ki ga imam v denarnici. Če sem doma pozabil mere, še bolje. To me bo vodilo v izboljšanje mojega odnosa in navdihnilo moje izbire.

Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi...
Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje.

Gospod, pričakoval sem te,
a nisi prišel.

Dolgo sem te čakal
in pozneje sem razumel, da nisi vstopil,
ker te srce ni pričakovalo.

Trkal si na vrata:
»Vstani, prijateljica moja, in pridi.
Zima je minila, deževje je ponehalo.
Cvetice so se prikazale v deželi.
Čas petja je prišel in glas grlice se sliši.
Odpri mi!«
A srce je bilo zaprto
in se je skrivalo za zemeljskimi obzorji.

A ko si končno vstopil
in premagal mojo gluhost,
sem, Gospod, spoznal,
da se v srce naselijo maliki,
ko ti odideš iz njega in
da ti bivaš samo tam,
kjer ti pustijo vstopiti.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 12, str. 14-15.

Zajemi vsak dan

Da nas hrup sveta ne bi preglušil, naj bi se od časa do časa umaknili v samoto in v njej prisluhnili šepetanju tišine ter skrivnostno govorico vsenavzočega Boga.

(Stanko Janežič)
Nedelja, 22. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh