Skrita zvezda

Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«
povejmo z zgodbo 01 2004a

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.povejmo z zgodbo 01 2004b

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s "kruto" resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več "pokrival" teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 1, str. 36-37.

Zajemi vsak dan

Beseda ljubezen je ena najlepših pa tudi najbolj varljivih besed. Kolikokrat jo imamo samo na jeziku, kolikokrat se nevede in nehote skriva za njo samoljubje.

(Andrej Gosar)
Četrtek, 26. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh