Pošast sredi polja

Znam pristopiti k človeku

povejmo z zgodbo 02 2001Gospod Brown je kot raziskovalec prišel v neznano deželo. Zagledal je prvotne prebivalce, kako bežali s polja in vpili: "Pošast! Pošast!"
Ustavil jih je in vprašal, kje je pošast. Odgovorili so: "Na polju je. Na polju se je pojavila pošast!"
Gospod Brown se je odpravil na polje, da bi videl, kakšna je ta pošast. Videl je, da je pošast velika, ogromna melona, ki je nepričakovano zrasla sredi polja.
Rekel jim je, naj se ne bojijo. Prav rad jih bo rešil pred to pošastjo.
Takoj se je vrnil na polje in s seboj vzel majhen nož. Z rokami je dvignil melono, jo razrezal na kocke in jo začel vpričo prestrašenih domačinov jesti.
Ko so ti videli to, so postali še bolj prestrašeni. Rekli so: "Ta človek je premočen! Kmalu bo še nas razrezal na koščke in nas pojedel!"
Zato so ga prosili, naj zapusti njihovo deželo.

Čez nekaj let je prišel v isto deželo drug raziskovalec, Johnson po imenu. Na polju je spet bila pošast!
Prestrašeni domačini so bežali s polj. Novi raziskovalec je presodil stanje in da bi si pridobil zaupanje domačinov, je stekel s polja in rekel: "Da, to mora biti pošast! Gotovo je zelo nevarna!"
Po tem dogodku so domačini postali njegovi veliki prijatelji. Kasneje jih je Jonson začel učiti, kako naj sadijo rastline in kako naj vzgajajo različne sadeže, tudi melone.
Kmalu je ne samo pridobil njihovo zaupanje in prijateljstvo, ampak jim je tudi izbil strah pred melonami, ki so jih gojili na svojih poljih in jih uživali pri obedih.

 

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Vzgoje preprostih ljudi pa tudi otrok ne moremo opraviti v eni uri. To je dolgotrajen in počasen proces.
Vzeti jih moramo, kakršni so in kjer so, in od tam hoditi z njimi do mesta, ki bi ga radi dosegli.
Pomagati ljudem tako, da postanemo eno z njimi, da razumemo njihovo miselnost, njihove predsodke in strahove. Ne smemo jih razočarati in jim v trenutku pokazati na njihove napake in napačne ideje.
Ne moremo podcenjevati predsodkov in strahov ljudi. Tudi če se nam zdijo nerazumni, so zanje resnični.
Tudi starši, vzgojitelji in učitelji ne smejo vnašati v otroke svojih strahov in svojih občutij.
Bolj ko da jim pomagamo, jih moramo počasi pripraviti do tega, da si bodo sami znali pomagati. Ko bodo odraščali, se bodo spreminjale tudi njihove navade.
Nimamo pravice vsiljevati drugim tistega, kar imamo mi v skladu z našim načinom razmišljanja, za dobro, pravilno, resnično, kulturno.
Mnogi socialni delavci, prostovoljci in drugi so razočarani, ker so želeli pomagati ljudem na robu, problematičnim otrokom in mladostnikom, alkoholikom in zasvojenimi z mamili, a so jih ti zavrnili.

 

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

  • Zakaj so vaščani zavrnili prvega obiskovalca, gospoda Browna?
  • Zakaj ni uspel pri svojem prizadevanju, da bi jim pomagal premagovati "neumen" strah pred navadno melono?
  • Zakaj pa so voljno sprejeli gospoda Jonsona?
  • Kako je gospod Jonson pomagal ljudem, da so premagali svoj strah? Kakšno metodo je uporabil?
  • Kako to, da revni in neuki ljudje pogosto zavrnejo pomoč, ki jim jo nudijo kakšni goreči aktivisti? Ali so nehvaležni ali nočejo sodelovati? Kje je krivda? Kaj je narobe? Ali lahko navedeš kakšen primer (tako pozitiven kot negativen)?
  • Ali lahko v trenutku odpravimo neutemeljen strah in predsodke ljudi? Zakaj to?
  • Ali lahko iz zgodbe potegnete kakšen nasvet za starše in učitelje, ki jim bo pomagal pri vzgoji otrok?
  • Kako se spoprijeti z "neracionalnimi" strahovi in "neumnimi" idejami pri majhnih otrocih? Ali jih smemo podcenjevati ali se jim posmehovati? Ali obstaja tudi kakšen boljši način?

 

RUSTJA, Božo. Pošast sredi polja. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 2, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh