Nenavaden poduk kralja Salomona

povejmo z zgodbo 10 2015aV dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Ko je v deželi zavladala huda lakota, so bogatejši ljudje odprli svoje žitnice in dajali kruha revnim. Vsi, razen Simeona. Na vrata svojih žitnic je dal pritrditi še dodatne ključavnice.
Govorice o Simeonovi skoposti so prišle na uho kralja Salomona. Izmislil si je zvijačo. Poslal je svojega glasnika, ki ga je povabil na obed v kraljevo palačo. Simeon se je počutil zelo počaščenega. Da bi čim bolj užival pri kraljevem obedu, ves dan ni nič jedel in je prišel v kraljevo palačo zelo lačen.
Služabnik ga je povedel v čakalnico in mu dejal: »Kralj bo nocoj jedel samo z vami. Veljajo pa posebna pravila obnašanja, ki se jih morate držati. Ničesar ne smete prositi niti kralja niti služabnikov. Ne smete se pritoževati. Ko vas bo kralj vprašal, kako so vam bila jedila všeč, morate odgovoriti, da ste neskončno uživali. Ste se pripravljeni držati teh pravil?«
»Seveda,« je odgovoril Simeon.
»Dobro, potem počakajte tukaj in poklical vas bom, ko bo čas za večerjo.«
Čakal je in iz kuhinje se je širil čudovit vonj. Končno je prišel čas za večerjo. »Sedi, prijatelj,« je dejal Salomon, »želel sem, da večerjaš z menoj.«
Simeon je sedel. Strežnik je postavil pred kralja pečeno ribo na zlatem krožniku. Kralj je začel jesti in ko je pojedel, je dejal: »Riba je odlična.« Ko je končal, je strežnik postavil krožnik z ribo pred Simeona. Ravno ko je hotel začeti jesti, jo je služabnik vzel in odnesel nazaj v kuhinjo. Simeon se je že hotel pritožiti, a se je spomnil pravil in umolknil.
Služabnik je nato postavil pred kralja juho v zlatem krožniku, ki jo je ta z veseljem pojedel. Ko je končal, je postavil krožnik juhe pred Simeona, a ga je takoj tudi umaknil. Enako se je zgodilo pri glavni jedi in sladici. Tako je Simeon ostal lačen. Jezno je pogledal služabnika, obenem pa se je trudil nasmehniti se kralju. Ob koncu obeda je kralj Simeona vprašal:
»Upam, da ti je bila hrana všeč.«
»O, seveda, vse je bilo odlično,« je odgovoril Simeon.
»Me veseli,« je dejal kralj.
Lačni Simeon je vstal, da bi se poslovil. Toda kralj je dejal: »Ne odhajaj, prijatelj. Noč se je komaj začela. Želim, da te razveseljujejo moji glasbeniki.«
Vstopili so glasbeniki in igrali kar nekaj ur. Ko so končali, se je Simeon spet želel posloviti, a kralj je rekel: »Ne odhajaj, dragi prijatelj. Pozno je. Ostani pri meni čez noč.«
Obiskovalcu ni preostalo drugega, kakor da ostane. Zaradi lakote ni niti zatisnil očesa. Buden je ležal in razmišljal, kaj pomeni to kraljevo ravnanje. »Zakaj me je povabil sem in mi ni dovolil jesti?« se je spraševal.
Nenadoma ga je prešinilo: kralj ga je hotel poučiti, kako nekaj hudega je lakota. In kako nazorno mu je to pokazal. In Simeon je sklenil, da služabnikov nikoli več ne bo pustil oditi lačnih.
Iz knjige Zgodbe za razumevajoč zakon in družino, ki izide v zbirki Zgodbe za dušo pri Ognjišču.

pripravlja Božo Rustja

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh