V gostilni ni prostora

Jan je obiskoval šolo, a je bil večji od svojih sošolcev. V šolo je šel pozneje, poleg tega je bil velik in debel. Razmišljal in razumeval je počasi, bil pa je zelo dobrohoten do sošolcev. Vedno jim je bil na voljo, rad se je smejal in z leti je postal zaščitnik manjših otrok.
Ko so se pri verouku pripravljali na božično igro, bi Jan v njej rad igral pastirja s flavto. Katehistinja pa mu je določila pomembnejšo vlogo; igral bo gostilničarja. Njegova velika postava bo kar sama govorila, da v gostilni ni prostora za Marijo in Jožefa.
Na predstavi se je trlo staršev in sorodnikov. Jan je z vso močjo doživljal dogodke svete noči. Prišel je na vrsto prizor, ko se je Jožef z Marijo počasi odpravil proti vratom prenočišča. Močno je potrkal na vrata. Gostilničar Jan ga je tam pričakal.
»Kaj hočeta?« je vprašal Jan in odprl vrata.
povejmo z zgodbo 01 2016c»Iščeva prenočišče.«
»Pojdita drugam! Gostilna je polna.«
Janove besede so sicer res zvenele nekoliko priučeno, njihov ton pa je bil odločen.
»Gospod, povsod smo zastonj iskali. Doga pot je za nama in na smrt sva utrujena.«
»Tu ni prostora za vaju,« je osorno odgovoril Jan.
»Prosim vas, gospod, moja žena Marija pričakuje otroka in potrebuje prostor, kjer bi se odpočila. Prepričan sem, da boste našli kakšen prostor. Ne more več.«
V tem trenutku je gostilničar prvič malo bolj prijazno pogledal proti Mariji. Sledila je daljša tišina, tako dolga, da se je med gledalci začutilo nelagodje.
»Ne! Pojdite drugam,« se je izza kulis zaslišal tihi glas šepetalca.
»Ne,« je ponovil Jan. »Pojdite drugam.«
Jožef je žalostno stisnil k sebi Marijo in skupaj sta se oddaljila. Toda namesto da bi Jan zaprl vrata gostilne, je ostal na pragu in sočutno zrl v nesrečni par. Imel je odprta usta, gubal je čelo in v očeh so se mu zalesketale solze.
V trenutku pa se je igra spremenila.
»Jožef, ne odhajaj,« je zaklical Jan. »Pripelji sem Marijo.« In z nasmehom na obrazu je dodal: »Lahko prespita v moji sobi.«
Nekateri so trdili, da je s to spremembo besedila Jan pokvaril predstavo. Po mnenju večine pa so si tisti večer ogledali najlepšo in najbolj sporočilno božično igro v življenju.

pripravlja Božo Rustja

Ognjišče (2016) 01, str. 38

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh