18. oktober


LETA 1405 ROJEN ENEA SILVIO PICCOLOMINI

18 10 1405-Silvio-PiccolominiTRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. († 1464)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil "po službeni dolžnosti" povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na "dežele": Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

 

LETA 1832 ROJEN ETBIN HENRIK COSTA

18 10 1832-Etbin-Henrik-CostaPOLITIK IN DRUŠTVENI ORGANIZATOR († 1875)

Novomeščan, ki je postal doktor filozofije in prava in imel v Ljubljani odvetniško pisarno. Znan je po tem, da si je zelo prizadeval za graditev železnic, za slovensko tiskarno ... Kasneje se je začel ukvarjati s politiko in z Janezom Bleiweisom in Lovrom Tomanom je spadal med staroslovence, ki so vodili vso slovensko uradno politiko, upoštevala jih je tudi nemška stran. Nekaj časa je bil poslanec deželnega in državnega zbora, leta 1864 je postal tudi ljubljanski župan, vendar so ga odstavili ...

 

LETA 1868 JE BIL TRETJI TABOR V ŠEMPASU

18 10 1168-Tabor-v-SempasuPo češkem zgledu so tudi pri nas zavedni domoljubi pripravljali velika ljudska zborovanja, ki so jih imenovali tabore. Od leta 1868 do 1871 so jih pripravili osemnajst, na katerih so zahtevali zedinjeno Slovenijo in tako krepili narodno zavest in pripadnost slovenskemu narodu ... V Šempasu se je zbralo 15 tisoč primorskih rodoljubov, to pomeni, da so ljudje resnično čutili potrebo po večji narodni enotnosti ... in pripadnosti

 

LETA 1869 UMRL SIMON JENKO

18 10 1869-Simon-Jenkopesnik in pisatelj (* 1835)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_1999

nekaj njegovih verzov:

- Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.

- Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.

- Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.

- Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!

- Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.

- Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.

- Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

 

LETA 1893 UMRL CHARLES GOUNOD

18 10 1893-Charles-GounodFRANCOSKI SKLADATELJ (* 1818)

V zgodovino glasbe se je zapisal s svojo opero Faust (1859), ki mu je prinesla svetovno slavo. V zadnjih letih življenja je postal globoko veren in je pisal predvsem cerkveno glasbo (oratorij Odrešenje, 12 maš, številne oratorije). Priljubljena je njegova Ave Maria - uglasbitev zdravamarije.

 

LETA 1931 UMRL THOMAS A. EDISON

18 10 1931-Thomas-EdisonAMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ (* 1847)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

- Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

 

LETA 1942 ROJEN GIANFRANCO RAVASI

18 10 1942-Gianfranco-RavasiTEOLOG, BIBLICIST IN ARHEOLOG, PREDSEDNIK PAPEŠKEGA SVETA ZA KULTURO TER PAPEŠKE KOMISIJE ZA CERKVENE KULTURNE DOBRINE IN PAPEŠKE KOMISIJE ZA VERSKO ARHEOLOGIJO, KARDINAL

Pred Božičem leta 2009 je papež Benedikt XVI. v nagovoru rimski kuriji izrazil željo, da bi se odprl nov prostor za dialog "s tistimi, ki jim je vera nekaj tujega, s tistimi, ki ne poznajo Boga, vendar pa ne bi radi ostali preprosto brez Boga, temveč bi se mu približali vsaj kot neznancu". Torej prostor za razmišljanje in srečanje, kot je bil "dvor poganov" v jeruzalemskem templju. Na papežev klic je Papeški svet za kulturo prav kmalu naznanil zamisel nove ustanove, ki se imenuje prav 'dvor poganov'. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je povedal, da so za ta načrt brž pokazali velikansko zanimanje vsi, ki si želijo dialoga, še posebej laični krogi. "Problem sodobne Evrope, ki ni sposobna dialoga, temveč samo zavračanja iz strahu, je prav ta: izgubila je svoj obraz, globoko zaznamovan s krščanstvom. Moramo preiti od logike dvoboja, kjer se ne upošteva razumskih dokazov in zmaga močnejši, na logiko dvospeva, kjer bas in sopran, popolnoma nasprotna glasova, ustvarita sozvočje, ne da bi se odpovedala lastni identiteti."

Ustanova 'dvor poganov' je zaživela 24. in 25. marca 2011 v Parizu, ki velja za eno najbolj laičnih mest starega krščanskega sveta. "Vključeno je bilo troje dogajanj: v bolj teoretične razprave na znameniti pariški univerzi Sorbona smo pritegnili tudi študente; na sedežu ustanove Unesco (organizacije Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo) je bilo simbolično druženje na svetovni ravni; na Francoski akademiji pa je pogovor tekel na višji, akademski ravni." Na vprašanje, kakšne vrste dialog bo potekal na 'dvoru poganov', je Ravasi, ki ima za sabo nekaj tovrstnih izkušenj iz let svojega delovanja v Milanu, kjer je bil prefekt Ambrozijanske knjižnice in kot strokovnjak za Sveto pismo ugledna osebnost v kulturnih krogih, odgovoril: "Želimo si resen dialog na visoki ravni, zato nas – vsaj zaenkrat – ne zanimajo zastopniki folklorističnega in prezirljivega ateizma, ki je danes v modi. Prav tako tudi ne glasniki apologetičnega in fundamentalističnega klerikalizma. Glavne teme bodo: odnos med vero, družbo, antropologijo, etiko, mirom, naravo. Cilj dialoga je preučevati z ene strani prostor antropologije in etike brez Boga, z druge strani pa mistiko in duhovnost in neverniku pokazati potrebnost in vrednost teološkega izkustva. To sta dva različna načina, dve različni ravni spoznavanja, ki nista ena drugi nasprotna in lahko pripomoreta do plodnih stikov."

... več o njem v rubriki pričevanje 05_2011

 

LETA 1966 UMRLA VIDA TAUFER

18 10 1966-Vida-TauferPESNICA (* 1903)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njene smrti.

... več o njej lahko preberete v obletnici meseca 06_2003

njeni verzi:

- Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

- Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi!

- Za lik Gospodov naj se vsakdo trudi, / ko mu sledi na težki poti križa!

- Ob strani križa tiho čaka Mati, / v naročje zdaj ji Sina položijo. / Pogleda ga, ne čuje več besed, / le čuti, da je on odrešil svet.

- Čemu nas muči v strtih srcih strah? / Poglejmo vanj, v njegovo luč resnice, / iz nje žarijo vsem potrtim nade.

- V daljave mračne gre življenja tok. / Trpeče duše, Jezusa prosite, / da z bolečino svojo vas ozdravi!

- Kdor mora sam brez upanja živeti, / prijateljev ob sebi ne opazi, / ostanejo mu tuji vsi obrazi, / ne more jih nikoli doumeti.

 

LETA 2010 UMRL MARJAN TRŠAR

18 10 2010-Marjan-TrsarGRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST (* 1922)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

... več o njem v rubriki gost meseca 11_2002

nekaj njegovih misli:

- Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.

- Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh