• Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja ... pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko ... Julijce, Dolomite ...

    Preberi več
  • Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. ...

    Preberi več
  • Begunjščica

    Begunjščica

    Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18
  • 19
  • 20
 

Jalovec (2645 m)

 201509 jalovec 01

V zgodnjem avgustovskem jutru se še v temi peljem iz Loga po dolini Koritnice. Te zadnje trenutke vožnje z morja izkoristim za obujanje spominov izpred več kot tridesetih let, ko sem svojo (peš) pot na Jalovec začel že v loškem župnišču... Prav zaradi teh prijetnih spominov sem zdaj tukaj, da še enkrat doživim to slikovito pot ... Pri zapornici parkiram in se odpravim naprej po cesti (še dva km) ob potoku. Prijetno sveže je, začenja se daniti in počasi se pred menoj izrisujeta podobi Mangarta in Jalovca. Ceste je kmalu konec, na levi strani je nekaj hiš, za njimi je odcep proti planini Brdo (levo).

    Izhodišče: Loška Koritnica (780 m)

    Dostop do izhodišča: Iz Bovca se peljem proti Logu pod Mangartom in prelazu Predel. Na koncu vasi v Logu, takoj za mostom čez Predelco, zavijem desno proti Koritnici. 2 km je do parkirišča pred zapornico.

    Čas hoje: Loška Koritnica – 2 h 30 min – Čez Brežice – 1 h 30 min – Zavetišče pod Špičkom – 2 h 30 min – vrh Jalovca – 2 h – Kotovo sedlo – 1 h – V koncu – 1 h 30 min – Loška Koritnica – skupaj krožna (s postanki): 10 – 11 ur

    Višinska razlika: 1.865 m

    Zahtevnost in priporočila: zelo zahtevna, označena pot, celodnevna in zato naporna, večji del je izpostavljena padajočemu kamenju (čelada), nekaj zavarovanih odsekov je zelo strmih (komplet za samovarovanje), previdno predvsem na zagruščenem delu pod Škrbino za Gradom in na spustu po Z pobočju na Kotovo sedlo.

    Čas obiska: v kopnih mesecih (pozno poletje in zgodnja jesen – do prvega snega)

    Zemljevid: Julijske Alpe – zahodni del 1:50.000; Jalovec in Mangart, 1 :25.000. PZS; Kranjska Gora, 1 : 30.000

S spodnjega roba prostrane Koritniške planine se po kolovozu vzpnem v gozd in naprej do razpotja – grem naravnost (Špička), levo gre pot proti Mangartu in Kotovemu sedlu (tod se bom popoldne vračal). Najprej prečkam potok, potem se steza vzpne skozi redek gozd in zavija desno, na prostrano poraslo melišče, proti na videz navpični steni, kjer me čaka prvi jutranji plezalni del. Ob jeklenici se strmo vzpnem desno navzgor ob glavni grapi, v pomoč so klini, zavarovana smer lepo izkorišča naravne prehode ... najprej se usmeri levo po izpostavljeni polici, da premaga najbolj strm skok, potem pa steza zavija desno okrog zadnjih skalnatih izrastkov Loških sten, strmo v gozd. Plezalni del je za mano, kmalu strmina nekoliko popusti. Ko se spet obrnem proti S, se pobočje razširi, poraščeno je z grmičevjem in visoko travo. Tu je treba pozorno slediti markacijam, saj očitno tod hodi premalo planincev, zato se pot hitro zarašča. Počasi se vendarle izvije iz te goščave in se vzpne čez več travnatih stopnic in teras, okrog še enega skalnega roba, ki ga je treba obiti po levi strani, potem pa se steza vedno bolj obrača proti J in se približa prepadnim stenam Plešivca (2184 m). Pridem v zanimivo krnico pod prevalom, kjer je polno kamenja, med katerim se vzpenjam proti melišču in po njegovi desni strani na preval Čez Brežice (1980 m). Na sedlu se najprej razgledam na drugo stran (proti JZ) na travnate grebene Loške stene, ki jih že ožarja jutranje sonce, spodaj je dolina Bala, ki se pod Brežice razteguje iznad doline Bavšice, na drugi strani doline pa se bolj proti JV vleče veriga trentarskih Pelcev. Naprej bo treba. Ob jeklenici se najprej vzpnem čez pečino, zgoraj me čaka travnato sleme po katerem pridem pod ozko in izpostavljeno prečnico, takoj sledi še eno strmo pobočje, najprej po klinih navzgor, potem ob ‘žici’ povprek ... še največ časa pa mi vzame nezavarovan del, kjer je podor odnesel nekaj poti, in se je treba varno vzpeti do Škrbine za Gradom (2270 m). Ko pogledam skozi to ‘okno’ proti SV, stojita pred menoj v vsej svoji lepoti Veliki Ozebnik (2480 m) in za njim mogočni Jalovec, precej nižje pa Špiček (2192 m). Po treh urah in pol vzpenjanja, je zdaj pred menoj pol ure spuščanja: najprej po skalnem delu do melišča in po njem pod stenami prvega v vrsti Pelcev. Melišče se konča na podih, ko pa se prebijem čez vse tisto kamenje in pogledam ‘okrog vogala’, je pred menoj zavetišče pod Špičkom.

    Druga izhodišča in smeri

    • Če hočemo na Jalovec, se nanj lahko odpravimo s treh strani, prav na vrh pa vodita dve zavarovani poti. Vse poti so zelo zahtevne, še najlažja je tista iz Zadnje Trente mimo zavetišča pod Špičkom, iz Bavščice je najdaljša, dolga je tudi iz doline Koritnice, s S strani so še bolj zahtevne. Še najbolj priljubljeno izhodišče je prelaz Vršič, ki nam sicer prihrani nekaj višinskih metrov. Naj velja: nikdar na pot brez izkušenj in zanesljivega spremstva!
    • z Vršiča (1611 m) mimo zavetišča pod Špičkom; pod Tičarjevim domom po markirani poti pod Malo Mojstrovko – z leve pot iz Zadnje Trente – do zavetišča pod Špičkom – naprej kot v glavnem opisu; viš. razlika: 1034 m; zahtevna označena pot; 6 h 30 min. Naravnost na vrh čez Jalovško škrbino pa 6 ur. Morda najbolj priljubljeno izhodišče, ki nam prihrani nekaj višinskih metrov.
    • iz Zadnje Trente (domačija Flori – 962 m) mimo zavetišča pod Špičkom; do izhodišča: iz Trente (pod Kugyjevim spomenikom) – 1 h 30 min do križišča (možnost: naravnost čez Jalovško škrbino) – levo zav. pod Špičkom (2 h) – na vrh kot zgoraj; viš. razlika: 1683 m; zahtevna označena pot; 6 h.
    • iz Tamarja (1108 m) čez Kotovo sedlo; viš. razlika: 1537 m; zelo zahtevna označena pot; 5 h 15 min.čez Jalovško škrbino: viš. razlika: 1537 m; zelo zahtevna označena pot; 5 h 45 min; krožna: Dom v Tamarju – 3 h – Kotovo sedlo – 2 h 30 min – vrh – 2 h Jalovška škrbina – 2 h – Dom v Tamarju
    • iz Bavšice (698 m) do izhodišča: s ceste Bovec Predel pri trdnjavi Kluže desno; viš. razlika: 1947 m, po poti 2200 m; zahtevna označena pot; 8 h 15 min

Najprej se oglasim pri oskrbnicah, s katerima malce poklepetamo, dopolnim zaloge vode, potem pa veselo naprej. Od zavetišča se spustim nekoliko nižje, do razcepa, ki me usmeri proti Jalovcu. Z desne prihaja še nekaj planincev iz Zadnje Trente, Vršiča. Grem prečno čez melišče, mimo skale z napisom, ki me opozarja, da ne bo več prav veliko takih priložnosti za v hribe, zato jih je treba izkoristiti, potem še en slavospev Jalovcu, kralju gora ... Dohitim družinsko navezo, ki si pred vstopom v zahtevni del pripravlja samovarovanje. V tem zahtevnejšem delu okrog Velikega Ozebnika se pot najprej strmo vzpne, in me že na začetku skalna reber kar pošteno zadiha, potem pa se obrne navzgor in išče najvarnejše prehode v steni. Vseskozi moram paziti, da ne prožim grušča, pobočje je strmo, tudi nekoliko manj varovano. Malce upočasnim hojo, večkrat se ustavljam in se razgledujem: na Prisojnik, Mojstrovko, Trento, na Bavški Grintavec. Varovana smer se počasi obrača na desno in se po dobri uri plezanja obrne na SV pobočja, postane prijetnejša, zložnejša. Prečno se nekoliko spušča proti S in kmalu se izza Ozebnika prikaže Jalovec. Najprej pa se je treba s S pobočij V. Ozebnika spustiti na ravnico Na Jezercih (2400 m). Potem pa spet navzgor, najprej na melišče, kjer se z desne pridruži pot z Jalovške škrbine, varovana smer proti vrhu najprej obrne proti Z nad Loški žleb, potem pa se precej navpično vzpne na greben. Hoja po grebenu je zelo razgledna in prav nič nočem biti neučakan: tako veličastnega sprehoda po grebenu Jalovca v takem čudovitem vremenu ne doživiš vsak dan, zato naj kar traja ... Ko se z leve pridruži pot s Kotovega sedla, je do vrha samo še skok. Naenkrat se mi zazdi, kot da planinci kar vrejo na vrh, prej nekaj ur nisem videl ‘žive duše’, naenkrat nas je na vrhu več kot deset. In neko prav prijetno vzdušje je zavladalo med nami, in tudi zaradi tega sem se na vrhu ustavil nekaj več časa ...
Kako pa zdaj v dolino? Lahko bi se vrnil po isti poti, navadno pa se potrudim, da jih zaokrožim in tako je bilo tudi tokrat. Z vrha sem se spuščal po stezi proti Kotovemu sedlu in se od tam vrnil na izhodišče v dolino Koritnice. Seveda je treba ta spust nad dolino Koritnice vzeti zelo resno, nikar ni priporočljivo hiteti in imeti je treba jasne misli ... Predvsem v zgornjem delu je na poti manj varoval, treba pa je paziti tudi na grušč in kamenje, pa vrtoglavice tudi ne smete imeti. V srednjem in spodnjem delu so potem težja mesta dobro zavarovana. Ob vznožju glavnega vrha pripelje stezica v grapo pod škrbino, naprej pa potem čez strma in razdrapana pobočja Malega Jalovca. Ko se pot obrne na S stran nad dolino Tamar, se najprej spušča po razdrtem drobljivem žlebu, potem pa se presuče na SZ greben Jalovca, in se izteče na Kotovem sedlu (2138 m) med Kotovo Špico in Jalovcem. Ko pridemo do razcepa, kjer desno zavije pot v Tamar (mimo bivaka), se levo čez rob sedla spusti strma pot proti dolini Koritnice (dalje proti Mangartu). Spust po gruščnatem koritu je zaradi strmine, kamenja in balvanov nekoliko naporen: najprej gre stezica navzdol po desni strani, prečim žleb pod S ostenji Jalovca in se ob jeklenicah spustim nižje. Ko obrne desno, je nad krnico V koncu nekaj izpostavljenih mest, stezica gre nekaj časa vodoravno po polici, potem pa se iz skalnatega dela spusti na grušč. Tu se desno odcepi pot proti Mangartu (Rob nad Zagačami), v dolino pa gre levo navzdol. Čeprav je videti, da bom hitro nazaj na Koritniški planini, pa se pot, ki jo hudournik občasno odnese, precej vleče. Ko se pozno popoldne v krnico upre sonce, je tu še kako vroče, zato komaj čakam gozd in studenec blizu lovske koče, da se nekoliko osvežim. Po skoraj enajstih urah hoje sem spet v dolini Koritnice, in skoraj ne morem verjeti, da mi je uspelo ponoviti to imenitno turo, ki mi je ostala v spominu še iz študentskih dni.

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Brez spoštovanja staršev si odrežemo lastne korenine. In brez spoštovanja staršev ni samospoštovanja.

(Anselm Grün)
Torek, 19. Marec 2024

Zanimivosti ...

  • Najbolj znano obliko gorskega kristala kaže Jalovec na sever, v dolino Tamar; iz Zadnje Trente, odkoder gleda nanj s spomenika Julius Kugy, je njegova podoba spet drugačna; iz Loške Koritnice pa lahko vidimo njegovo primorsko podobo (najbolje s ceste na Predel).
  • Podoba Jalovca s severne strani je postala simbol slovenske planinske organizacije (v znaku).
  • Jalovec je tudi stičišče treh velikih gorskih hrbtov (vzhodni čez Travnik in Mojstrovke do Vršiča, severni je greben Ponc, južni se razteza proti Pelcem), če pa štejemo še Loško steno in greben proti Mangartu, jih je celo pet.
  • Loška Koritnica (850 m) je dolina stoterih slapov s čudovitim pogledom na Mangart (2679 m) in Jalovec, raj za pohodnike, gornike, kolesarje ...
  • Veliki Ozebnik na jugu podpira masiv Jalovca. S sedla med vrhovoma pada v Koritnico strmi Loški žleb. Na Ozebnik ni speljana nobena pot.
  • Prvi so se povzpeli na Jalovec ing. Karl Wurmb in domača vodnika Črnuta in Strgulc leta 1875. Na vrh so se povzpeli iz Koritnice. Prvi pristop iz Zadnje Trente je opravil samohodec Karl Blodig leta 1878, iz Planice pa sta prva priplezala na vrh dr. Julius Kugy in vodnik Andrej Komac leta 1884.
Na vrh