Najdragocenejše darilo

Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
zgodba2 03 2012Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«
Palmira Melihen Korenčan

 

Ognjišče (2017) 3, str. 55

Zajemi vsak dan

Žena in mati je sonce družine. Sonce s svojo velikodušnostjo in marljivostjo, pozornostjo in skrbno zavzetostjo do vsega, kar more razveseliti moža in otroke.

(papež Pij XII.)
Sreda, 26. Julij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh