Oranje na rebri

Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
zgodba4 03 2007Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
Polona Škrinjar

Ognjišče (2007) 3, str. 56

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh